Konec Ferrantemanije?
Pred malo več kot enim letom sem bila mnenja, da je Genialna prijateljica zgolj še eden v vrsti romanov, ki ne spadajo na moj bralni seznam. Da je to zgolj knjiga, ki piše o ljubezni in tistih pocukranih zadevah o katerih ne maram brati. Prvič sem za njo slišala na predavanjih pri profesorju Kovaču, ki nam je že takrat znano neznano avtorico predstavil skozi naslovnico prve slike, po kateri smo sklepali na kaj naj bi ta nakazovala. Prijateljstvo, zaupanje, genialnost? To so dejstva, ki jih lahko sklepaš samo po naslovnici, vendar je v ozadju mnogo več. In priznam, takrat mi niti naslovnica ni bila všeč. Sem pa, ker sem bila že takrat firbec, prebrala vse mogoče članke, ki jih je bilo mogoče najti in izvedela, da Elena Ferrante ni kar tako, pa četudi je samo psevdonim. Kakšno ime si lahko nekdo naredi, pa ga javnost sploh ne pozna, vendar njene knjige vseeno kupujejo in berejo v ogromnih številkah.
S psevdonimom je dosegla popolno anonimnost (no razen njenih založnikov) in se tako izognila vseh medijski šaradi, ki bi se sicer dogajala okrog nje. V spremni besedi Ana Ugrinović navaja avtoričine besede iz pisma založnika: “Naredila sem že dovolj za to zgodbo: napisala sem jo. Če je knjiga kaj vredna, bi to moralo zadostovati. /…/ Lahko vam povem le, da gre za tiho stavo s samo sabo, z osebnimi prepričanji. Verjamem, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle bralc; če ne, jih pač ne bodo.” Danes, ko nas večina meni, da avtor/ica lahko največ naredi za svoje knjige s promocijo tudi same sebe, je psevdonim Elena Ferrante eden izmed najbolj poznanih na svetu. Sicer je že malce spustila svojo varovano zaveso in se svetu odkrila preko nekaterih pisanih intervjujev in enega samega pogovora v živo (za The Paris Review). Kar se večini dozdeva je to, da je domačinka v Neaplju, da je bila poročena, in da je mati. V intervjujih izvemo, da je študirala antično književnost, še hodi v službo, kjer študira, prevaja in poučuje, pri trinajstih je odkrila strast do pisanja, zanimata jo psihoanaliza in feminizem.
Pri nas je najbolj poznana po Neapeljskem ciklu in knjigi Dnevi zavrženosti, ki so do sedaj prevedene v slovenščino. Napisala pa je še naslednje knjige, za katere upam, da bodo nekega dne tudi pri nas:
- Troubling Love , 2006
- The Lost Daughter , 2008
- Frantumaglia: A Writer’s Journey
- otroška slikanicaThe Beach at Night, 2016
- zbirka esejev Incidental Inventions, 2019
- in njena najnovejša La vita bugiarda degli adulti 2019 (Zlagano življenje odraslih izide pri Cankarjevi založbi)
Na spletni strani Guardiana najdeš njene tedenske kolumne, kjer je pisala o življenju, ljubezni, ženskih izkušnjah in vsemu vmes. Ima tudi svojo spletno stran, ki sicer ni med tistimi najbolj privlačnimi in ažurnimi, ampak obstaja.
Veliko je govora o tem, da so njene knjige zelo počasi prevajale. Program založbe je takšen kakršen je in pripravijo ga kar nekaj časa vnaprej – kar pomeni stabilnejše poslovanje in načrtovanje knjig, ki jih bodo izdali v naslednjem letu – s tem tudi sami zagotovijo prihodke našim prevajalcem. In ravno ti so tisti, ki če imajo dovolj časa, lahko privoščijo, da je prevod korekten in čimbolj pravilen. Namesto, da jamramo kako knjige prihajajo počasi (čeprav ne), bi lahko bili veseli, da dobimo tako kakovosten program. Če si ogledamo spodnjo razpredelnico, lahko vidimo, da je res trajalo, da smo Neapeljski cikel pričeli prevajati, ampak od takrat ko smo ga, so knjige prihajale v zaporedju enega leta, kar pa ni bilo drugače niti v izvirnem jeziku niti v angleških prevodih. Kar je najhuje je to, da od bralcev dobiš mnenja, da bi bilo boljše, da bi knjige izšle pri založbi Učila, ker bi tako hitreje prišle do nas.
Knjiga (od 1-4) | Izvirni | ANG | SLO |
Genialna prijateljica: otroštvo, odraščanje | 2011 | 2012 | 2016 |
O novem priimku: mladost | 2012 | 2013 | 2017 |
O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo: srednja leta | 2013 | 2014 | 2018 |
O izgubljeni deklici: zrela leta | 2014 | 2015 | 2019 |
Glede na to, da knjige po prvi naslovnici nisem začutila, pa so se mi sedaj, ko imam vse štiri pred očmi, nekako priljubile. Oblikovno in barvno res spadajo skupaj, minimalistično zavzamejo del zgodbe in krasno izgledajo tudi na domači polici. Delo oblikovalke Sanja Janša, ki jo lahko spremljate tudi na instagram profilu, mi je res najbolj všeč med izdajami, ki so se pojavile še v tujini.
»Mogoče bi ji morala reči, da so stvari brez smisla pravzaprav najlepše. Dober stavek, všeč bi ji bil. Blagor njej, ki ima že vse, kar je kaj vredno.«
O novem priimku (str. 76 iz e-knjige)
Vsekakor pa lahko rečemo, da je prevajalka Anita Jadrič opravila izjemno prevajalsko delo (iz italijanskega jezika se razume) pri katerem smo še vedno lahko začutili pisateljsko delo in jezik, v vsej njegovi razgibanosti in živahnosti kaotičnega Neaplja.
Pravijo, da te neke knjige pritegnejo v določenem življenjskem obdobju, in da na tvojo pot pridejo z namenom. Saj ne, da sem se izogibala branju, vendar očitno še ni bil pravi čas. Dokler se nisem junija 2019 odločila, da bom knjigo prebrala. Pobrskala sem za njo v knjižnici, in ker predvidevam je bilo ravno poletje, sem jo morala celo nekaj časa čakati z rezervacijo. In potem pričela z branjem. Že na prvih straneh vate bušne ogromna količina oseb, vendar kmalu padeš v dogajanje in sproti dojameš kdo je kdo. Prej kot sem si želela, je bilo knjige konec in hotela sem naslednjo (dobra stvar tako poznega branja je, da jih je večina v seriji že bila prevedenih). Pri drugem delu me je rešil Biblos, ker sem si jo lahko izposodila in tudi pri tretjem. Brala sem jih na skoraj vsakem koraku, na avtobusu, med malico, v čakalnici,…Vse tri knjige sem “požrla” eno za drugo in neučakano čakala na 4. in zadnji del. In to celo tako hitro, da si nisem shranila niti enega citata iz prvega dela.
»Oditi je treba. Pobrati se je treba od tu, enkrat za vselej, stran od življenja, v katero sva se rodili. Preseliti se je treba v urejene dežele, kjer je v resnici mogoče vse. Sama sem res odšla, skozi desetletja pa spoznala, da sem se motila, da je vse le veriga, ki jo sestavljajo čedalje večji členi: soseska je vezana na mesto, mesto na Italijo, Italija na Evropo, Evropa na ves svet. Danes vidim, da nista bolna soseska in Neapelj, ampak Zemlja, vesolje ali vesolja. In umetnost je v tem, da sebi in drugim prikrivaš resnično stanje stvari.«
O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo (str. 12 iz e-knjige)
Prvi del se mi je sicer po branju zdel najtežji, zaradi toliko novih informacij in dogajanja, drugi del pa najboljši, ker so se dogajale stvari, ki so tudi meni blizu. Odraščanje, ljubezen, kariera – pisateljska in uredniška, srečevanje z nezaupanjem vase,… In potem, čakanje na 4. del. Še vedno se spomnim, kako me je v branje privlekel začetek romana, kjer prijateljica Lila izgine in zares me je zanimalo kako se bo to izginotje razpletlo. Spominjam se, da me je ob branju prvega dela presunilo, kako blizu sta si Slovenija in Italija pa vendar kulturno tako zelo daleč (no res Neapelj vsekakor ni “blizu”). Kako malo poznamo njihovo kulturo, ki pa je tam v odnose tako zelo vpeta, da nekateri težko pobegnejo iz tega okolja in v svojem življenju ravnajo drugače.
»Nekoč je Marcellu zagrozila s čevljarskim nožem že zato, ker si me je drznil zagrabiti za zapeste in mi strgal zapestnico. Od takrat sem bila prepričana, da bi Marcella ubila, če bi se je samo dotaknil. Zdaj pa do Stefana ni kazala napadalnosti. Seveda, razlaga je bila preprosta: od malega sva videvali svoja očeta tepsti najini materi, odraščali sva v prepričanju, da se te tujec ne sme dotakniti, medtem ko te oče, zaročenec ali mož lahko oklofuta, kadar se mu zdi, iz ljubezni, zaradi vzgoje, zaradi prevzgoje.«
O novem priimku (str. 33 iz e-knjige)
Elena Ferrante je med bralce pripeljala bildungsroman* s privdihom španske limonade, vendar s poglobljenimi temami, kot pa je v navadi pri španskih nadaljevankah. Vanj je vpeljala Neapelj, zgodovino in politiko, vendar tako spretno, da nas branje o tem ne obremenjuje, kar hkrati spremljamo življenjsko zgodbo prijateljic Lile in Elene, ki je postavljena v čisto realne okoliščine.
»Če se družba v težave ne poglablja in ji ne rešuje pravočasno, ni čudno, da izbruhnejo neredi. Ampak krivi niso tisti, ki se uprejo, krivi so tisti, ki ne znajo vladati.«
O novem priimku (str. 132 iz e-knjige)
Ne dvomim, da je Neapelj po njenih zaslugah dobil še več obiska, literarni turizem je tudi mene potegnil, da ga nekega dne želim obiskati. Erling Kagge v svoji knjigi Hoja (založba Vida, 2019) piše o tem, kako je Nabokov menil, da ni bilo dovolj preprosto vedeti, da junaki v Uliksesu hodijo po ulicah Dublina in kaj ob tem počnejo in razmišljajo. Bloom vsako ulico tako obsesivno poimenuje, kot da bi bralca vabil, da pobegne zgodbi in se sprehodi po mestu. In tak občutek sem dobila tudi pri branju Genialne prijateljice in vseh naslednjih knjig. Prime te, da bi spakiral kovčke in na lastne oči videl, kje so te ulice, so še takšne kot jih opisuje Ferrantejeva? Kajti na ta način se izkušnja romana spremeni, pravi Kagge. Sama sem jih že iskala na zemljevidu in si označila kraje o katerih pripoveduje. Se je vam tudi zgodilo kaj podobnega?
»Zdela se mi je dobra priložnost, da se nekako poslovim od Neaplja. Prečkala sem Garibaldijevo avenijo in se sprehodila po Sodnijski ulici do Dantejevega trga, kjer sem stopila na avtobus. Šla sem na Vomero, naprej na Scarlattijevo ulico, nato do vile Santarella. Nazadnje sem se z vzpenjačo spustila do Amedeovega trga. /…/ Ko sem končala obhod, sem se zavedala, da nisem daleč od Trga mučenikov.«
O novem priimku (str. 227 iz e-knjige)
Kaj pa nam je bralcem in ljubiteljem prinesel četrti del romana? Kaj ti misliš, je to zaključek kot se spodobi ali smo pričakovali kaj drugačnega? Elena se zdi še bolj nezaverovana sama vase, hčerke se ji odtujijo (pa jih seveda kasneje spet “najde”), ostane brez moškega in se vrne nazaj v Neapelj. Po eni strani se nam vse skupaj zdi kot nazadovanje, vendar je nekako zadostovalo, da je Elena spet prišla na “rodno grudo”, da je spravila skupaj preostanek svojega življenja. Tako zelo realno – nobenih sanj v oblakih več.
»Postati. Ta glagol me je od nekdaj obsedal, a zdaj sem se tega prvič zavedela. Hotela sem nekaj postati, čeprav nisem nikoli vedela, kaj. In nekaj sem postala, jasno, a brez kakega cilja, brez pravega navdušenja, brez jasne želje. Hotela sem postati nekdo samo zato – in bistvo je bilo v tem –, ker sem se bala, da bo Lila postala nekdo, jaz pa bom zaostala. Moj postati nekdo je bil postati nekdo znotraj njenega okvira. Znova bi morala postati nekdo, ampak zaradi sebe, kot odrasel človek, brez ozira nanjo.«
O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo (str. 373 iz e-knjige)
»Kaj torej narediti? Naj ji dam še enkrat prav? Ji pritrdim, da biti odrasel pomeni, da se ne kažeš več, da se naučiš skrivati, dokler počasi ne izgineš? Naj se sprijaznim s tem, da bolj kot leta tečejo, manj vem o Lili?«
O izgubljeni deklici (str. 13)
Pa vendar se še vedno sprašuje in jo skrbi ali bo Lila iz svojega rokava magično potegnila novo karto in jo na koncu “premagala” še kot pisateljico. Tako se nam njeno celotno življenje zazdi kot tekmovanje z Lilo in dokazovanje superiornosti. Elena se celo svoje življenje sprašuje o odnosih, moških, svoji poklicni karieri in tega ne zaključi niti v zadnjem delu. Postavi se vprašanje na mestu: Kdo je ta izgubljena deklica?
»Kaj smo jaz in moji hčerki počele v Neaplju? Smo bile tu le Ninu na ljubo? Sem si lagala, ko sem si samo sebe zamišljala kot svobodno in samostojno žensko? In sem lagala svojemu občinstvu, ko sem igrala vlogo avtorice, ki je s svojima knjigama skušala pomagati vsem drugim ženskam, da bi si priznale nekaj, česar si same niso znale? So bile to gole floskule, v katere mi je ustrezalo verjeti, v resnici pa se nisem razlikovala od svojih bolj tradicionalnih vrstnic? Sem ob vsem govoričenju dopustila, da sem postala iznajdba moškega, tako zelo, da so njegove potrebe prevladale nad mojimi in nad potrebami mojih hčerk?«
O izgubljeni deklici (str. 98)
Priznam, branje zadnjega dela Neapeljskega cikla je bilo grenko-sladko doživetje. Vendar Lila in Elena živita z nami še naprej v naših srcih. Z nami bosta ob pogovorih o knjigah, o temah, ki so jih odprle in ob gledanju serije/filma. Ko razmišljam o potovanju, ki sem ga dala skozi vse štiri knjige, mi gre po glavi ena pesem, Seasons in the Sun, ki sicer prepeva o smrti, vendar se skoraj tako tudi počutim, kot da je eno poglavje mojega življenja zaključeno. Knjig ne maram brati ponovno, vendar ne bom rekla dvakrat, da njune zgodbe ne bom še kdaj odprla.
»Koliko hrupa o veličini tega in veličini onega, ampak kakšna zasluga je, če se rodiš z darom za neko stvar? To je tako, kot bi hvalil košek za tombolo, ko ga človek potrese in pridejo ven številke.«
O izgubljeni deklici (str. 420)
Goodbye to you my trusted friend /…/
Goodbye my friend, it’s hard to die /…/
When all the birds are singing in the sky
We had joy, we had fun
We had seasons in the sun /…/
Preberi več:
- O prvih treh knjigah tudi na blogu Gospodična knjiga: Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki bežijo in tistih, ki odhajajo
- O zadnji knjigi Neapljskega tudi v Sobotnem branju, kjer se osredotočijo na vzgajanje otrok in prijateljstvo.
- Recenzija knjige O izgubljeni deklici na portalu MMC.
- O izgubljeni deklici na portalu Delo.
»Pač domišljavost tistih, ki se čutimo poklicane za umetnost, in še sploh za literaturo: delaš, kot da bi to naložili za to, v resnici pa od tebe ni nihče ničesar pričakoval, sam si se določil, da boš nekaj ustvaril, vseeno pa te potre, ko ti rečejo: kar si spackal, me ne zanima, celo jezi me, kdo ti je to dovolil.«
O izgubljeni deklici (str. 428)
Elena Ferrante: O izgubljeni deklici, Cankarjeva založba, 2019