Intervjuji

Intervju #4: Ana Svetel in Prevozi, ki so postali Dobra družba

V kolikor boste v družbi 10ih ljudi povprašali ali so kdaj uporabili “prevoze”, se bo sigurno našel vsaj en od njih, ki bo na to odgovoril pritrdilno. In ne dvomim, da ne bo vsaj eden od njih imel zanimive prigode v mislih. Ali pa neprijetne.

Tudi sama sem že večkrat koristila ponudbe prevozov neznancev in enkrat sem pristala v avtomobilu, v katerem je bilo zadaj nemogoče sedeti pokonci (vsaj z mojo povprečno višino okrog 170), saj ima zakrivljen zadnji del – Wolkswagen novi hrošč.

Najbolj zanimiva prigoda se mi je zgodila na poti iz Reke, kjer je prevoz ponujal glasbenik, ki je delal v Hrvaškem narodnem gledališču. Skupaj z njim smo se peljali štirje, jaz in prijateljica, ter še en starejši gospod, ki se je v Ljubljano odpravil na poroko svoje hčere. Že ob prihodu se je videlo, da je malo navriskan. Po poti smo poslušali celo življenjsko zgodbo, hvaljenje njegove hčere in kako bodo 3 dni praznovali poroko. 10x je rekel šoferju ali lahko ustavi, da nas bo vse počastil s pijačo. Ko smo se res ustavili na bencinski črpalki (ampak za tankat, ne pijačo), je tako zelo vztrajal, da moramo skupaj nekaj popiti, da se ga nikakor ni dalo odvrniti. S prijateljico sva si naročili kavo in vročo čokolado, voznik cocacolo, on pa kar šnopc. Preostanek poti je minil bolj v mirni vožnji, saj je gospod z glasnim smrčanjem na sprednjem sedežu zadremal.

V kolikor ne veš kaj so “prevozi” = na spletni strani Prevozi lahko poiščeš ali ponudiš prevoz z avtomobilom od točke A do B. Ponudniki objavijo ceno, kraj odhoda in včasih navedejo tudi znamko avtomobila. Povpraševalci prevoza tako pokličejo ponudnike in se dogovorijo za prevoz.

Ana Svetel je avtorica, ki je prigode s prevozov popisala v posebni zbirki kratkih zgodb Dobra družba. Z Ano sva se elektronsko (žal) “pogovarjali” o pisanju, najnovejši knjigi, pravljicah iz otroštva, predlaga pa tudi tri knjige v branje.


Foto: Matic Bajželj

Na kratko se predstavi in povej kaj rada počneš?

Ana Svetel, mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg etnološkega in antropološkega raziskovalnega dela pišem poezijo in kratko prozo, občasno tudi eseje in kolumne, ukvarjam se tudi z glasbo. Rada pa počnem ogromno stvari – rada se pogovarjam s prijatelji in starši, igram klavir, rada se družim z živalmi, rada grem na hrib, rada tudi strmim v zemljevide, rada se spominjam, rada poslušam zgodbe, rada imam trače in pajzle, ki po nekem čudežu vztrajajo v zloščenih mestnih središčih, rada sem na otokih, rada delam prevale v morju.

Ali sama potuješ s prevozi oziroma od kod je prišel navdih za kratke zgodbe? Predvidevam, da ravno iz tega? So ti bili pri tem v pomoč tudi znanci in prijatelji?

Izid Dobre družbe je po naključju sovpadel z mojim prvim nakupom avtomobila, tako da zadnje mesece prevoze uporabljam nekoliko manj, sem pa s prevozi relativno redno potovala vse od leta 2010. Navdih je deloma seveda prišel iz lastnih izkušenj – pogosto sem bila priča nenavadnim dinamikam med neznanci, ki si uro ali dve delijo nekaj kvadratnih metrov na skupni poti. Ta družbena situacija se mi je zdela izrazito zgodbena – oziroma še več, prevozi so se mi zdeli več kot idealno izhodišče za kratkoprozno zbirko. A zgodbe ne temeljijo na resničnih dogodkih, zato tudi anekdote, ki so mi jih pripovedovali prijatelji, niso neposredno vključene. Seveda pa dobro poznavanje ‘terena’ koristi pri zarisovanju fabule in zarisovanju prepričljivejših, polnokrvnejših vsebinskih okvirjev.

Kdaj si se odločila, da boš zapisovala kratke zgodbe o prevozih – je bilo to načrtno ali se je kar zgodilo? Če si se vozila s prevozi, ali si od odločitve dalje drugače gledala na sogovornike/sopotnike – bolj z vidika opazovalca?

Prvo zgodbo sem zapisala, ko sem na nekem branju leta 2016 želela predstaviti nekaj novega. Zgodba je naletela na topel sprejem, pišoči kolegi in kolegice so se strinjali, da bi brali oziroma poslušali še več tovrstnih zgodb. V začetni fazi pisanja sem v okviru projekta Drugo mnenje sodelovala tudi z Mojco Pišek, od katere sem dobila nemalo vzpodbude – le-ta zmeraj pomaga. Imam pa tudi to srečo, da se s pisanjem ne preživljam, zato sem zgodbe pisala počasi, brez naglice, brez prisile. Odtlej sem si na tistih prevozih, ki so bili tako ali drugače neprijetni, prigovarjala, naj na situacijo gledam kot na del pisateljskega procesa. Če sopotnike, ki bi mi sicer šli na živce, poslušam, kot bi brala zanimivo intonirano literarno osebo, je prevoz nemudoma bolj znosen. In bolj zabaven.

V zbirki najdemo 21 zgodb – si jih imela več, manj, si morala izločati, izbirati? Koliko je pri tem sodeloval urednik?

Nerada pošiljam polizdelke in dobivam uredniške komentarje na tista mesta, ki bi jih tako in tako še sama izbrusila. Tako da je Andrej Hočevar dobil praktično zaključen rokopis – je pa res, da je za to potrebno veliko uredniško zaupanje. V drugi polovici nastajanja knjige sem se precej ukvarjala s tipi dogodkov, stikov, oseb, ki sem jih zavoljo raznolikosti potrebovala. Vedela sem, da potrebujem nekoga, ki se v bistvu vozi sam, nekoga, ki se vozi zato, da se druži, nekoga, ki se vozi, ker nekoga išče, in tako naprej. Predvidevala sem dvajset zgodb. Nato pa sem ugotovila, da potrebujem tudi zgodbo, ki se začne iz impulza: ‘ne, to ne more biti on’. Tako je nastala še zadnja, enaindvajseta – Srečanje. Urednik je sprejel vse zgodbe, sodeloval pa je z uredniškimi pripombami, mestoma slogovnimi, mestoma vsebinskimi. Nazadnje je nastopil proces določanja vrstnega reda. Ta je za kratkoprozne knjige še kako pomemben.

Naslov Dobra družba ne ponazarja samo družbe v vsakodnevnem transportu, ampak je z mojega vidika tudi odraz družbe kot takšne. S temi zgodbami si ji postavila ogledalo, v katerega se lahko zazremo. Kako ti gledaš na njih?

Zanimivi so mi bralski odzivi, ki jih dobivam, češ da gre za prerez družbe, za komentar naše družbene stvarnosti. Tako megalomanskega cilja si nisem zadala, je pa res, da sem se načrtno trudila za precejšnjo raznolikost literarnih oseb in dogajanja. Seveda pa je tematski okvir – torej prevozi – narekoval pisanje, ki je močno zaznamovano s tukajšnjostjo in zdajšnjostjo. V večini zgodb sem skušala tako govorne lege kot vsebine pogovorov zastaviti precej veristično. Zgodbe se zato lahko bere kot miniaturne verzije našega družbenega vsakdana – tudi resnične prevoze neredko tako dojemam. Vseeno pa je vsa ta zdajšnjost in partikularnost neposredno zraščena s temami, ki jih razumemo kot bolj univerzalne – strah, osamljenost, ljubezen, odraščanje, bolezen, staranje …

To je tvoja prva zbirka kratkih zgodb, do sedaj si izdala zbirko pesmi z naslovom Lepo in prav. Ali kako drugače gledaš na zgodbe kot na poezijo?

Naslovnica knjige Lepo in prav, založba LUD Literatura

S poezijo se ukvarjam dlje in je morda bolj neposredno povezana z nekimi temeljnimi bivanjskimi vprašanji, ki jih v literaturi skušam izraziti. Pri kratki prozi, kakršno (trenutno) pišem, pa je v ospredju (tudi) fabula – v tem smislu je moje pisanje odprto za precej širok krog bralcev leposlovja, to niso eksperimentalna ali hermetična besedila. Skupno poeziji in prozi pa je iskanje glasu – tako pesem kot zgodba potrebujeta svoj glas, svoj edinstveni, notranje koherentni glas. Ko zaslišim, kako naj bi pesem ali zgodba zvenela, sem praktično že na konju. To je morda malo podobno kot pri ljudeh – vsakdo govori s svojim edinstvenim, individualnim jezikom. Prav tako tudi vsako literarno delo iznajde svoj jezik. Oziroma iznajde jezik na novo.

Ko beremo tvoje zgodbe o prevozih, je skoraj tako, kot da bi jih nam kdo pripovedoval ob kavi. Pisanje je na trenutke zabavno, drugič žalostno, vedno zelo razgibano in nas ne pusti zaspati. Si za to porabila veliko truda in urejanja ali so se preprosto zlile na papir?

Foto: arhiv Ane Svetel

Imam to srečo, da se s pisanjem ne mučim. Zgodbe mi zvečine stečejo hitro in zlahka. Najbolj zadovoljna pa sem, kadar mi v zapisano uspe ujeti tudi humor. Končno klesanje zgodbe, nekakšna literarna ‘finomehanika’ – to so resnično le detajli že postavljene celote. Je pa res, da je precej priprave na pisanje miselne. Kdo je pravzaprav ta prvoosebni protagonist, skozi katerega oči bom pisala? Kaj rad jé? Kaj reče, ko je resnično zadovoljen? Kje ima spravljeno prometno? Česa ga je strah? Osebe v kratkih zgodbah morajo biti ‘cele’, četudi jih med branjem uzremo le na treh, štirih straneh.

Če sem prav slišala, na začetku zbirki ni bilo naslov Dobra družba, kaj pa je privedlo do odločitve, da bo tako; in ki se mi vsekakor zdi močno pravilna? 😊

Najprej hvala. Z naslovom sem si precej dolgo razbijala glavo. Želela sem nekaj preprostega in premočrtnega, zato sem nekaj časa razmišljala, da bi ohranila kar delovni naslov, Prevozi. A zdelo se mi je, da bi po nepotrebnem prvo informacijo o knjigi zreducirala le na prevoze – to vendarle niso zgolj zgodbe o prevozih. Tako sem v ožji izbor naslovov uvrstila tri, nekaj dni partnerju in staršem težila s svojo dilemo, se nato obrnila še na urednika, lektorja in na Mojco Pišek, končno pa sem se odločila za Dobro družbo. Moj pomislek pri tem naslovu je namreč bil ta, da bi lahko zvenel zgolj cinično, kar bi ponovno lahko sploščilo bralske interpretacije.

Kaj rada bereš?

Foto: Matic Bajželj

Ne vem, če znam odgovoriti na to vprašanje. Morda je odgovor ponovno glas oziroma svojstvena literarna govorica – rada berem dela, ki imajo konsistenten in iskren glas. Pa neko nujo, hlastnost in izčiščenost hkrati. Književnim delom zamerim izumetničenost, moti me tudi, kadar med branjem dobim občutek, da se knjiga ‘zaveda’, da je literatura in je posledično nekako pretirana, nabuhla.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Nisem kompulzivna kupka knjig. Knjig – kot ostalih materialnih dobrin – nočem pretirano kopičiti. Kupovati skušam le tiste knjige, za katere vem, da jih bom vnovič vzela v roke, in tiste, za katere menim, da jih je nujno podpreti (tudi) z nakupom. Knjige kot nekaj lepega, kar zaokroža estetski vtis sobe – to se mi zdi sentiment, ki je do književnosti v bistvu podcenjujoč. In rada imam knjižnice, ker so tako skupne, tako od vseh. Poleg tega so javne knjižnice tudi zbirališča vsakovrstnih čudakov in čudakinj, zato je obisk te ustanove zanimiv tudi iz neknjižnih razlogov. Če pa si sposodim knjigo, ki me resnično navduši in je še na voljo v knjigarnah, jo zelo verjetno kasneje kupim – tudi zato, da jo imam na polici v izogib pozabe. Nikoli nisem preštela letno prebranih ali kupljenih knjig, a ocenjujem, da se številka slednjih giblje nekje med dvajset in trideset.

Najljubša knjiga iz otroštva?

Iz zgodnjega otroštva se spomnim, kako neznansko rada sem pred spanjem poslušala pravljice iz knjige Zvezdni prah finskih avtoric Kirsti Kivinen in Annami Poivaara – teh otožnih zgodb se kar nisem mogla nasititi. Nato pa sem neverjetno rada brala knjižice iz zbirke Knjiga pravljic Christopherja Rawsona in Stephena Cartwrighta, ki so konec osemdesetih izhajale pri Cankarjevi založbi. To so bile knjižice o princesah in princih, škratih, velikanih, čarodejih, zmajih … Brala sem jih znova in znova. Iz poznega otroštva pa bi izpostavila dve, ki sta ostali pomembni in ljubi tudi v odraslosti. Pika Nogavička, vesela knjiga o osamljenosti, in vse knjige Sue Townsend o Jadranu Krtu – tako Jadran kot Pika sta zame nekakšen priročnik za preživetje.

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga? Poleg svoje seveda 😛

Tokrat v branje predlagam tri relativno kratke knjige (za tiste, ki pravijo, da ne utegnejo brati): roman Erica Vuillarda Dnevni red, kratkoprozno zbirko Rumene Bužarovske Moj mož in Vrt, izbrano poezijo Kajetana Koviča.

Eric Vuillard Dnevni red

Rumena Bužarovska Moj mož
Vrt, izbrana poezija Kajetana Koviča


Iskrene zahvale Ani za intervju <3, sploh sedaj ko jo novinarji obletavajo iz vseh strani 😉

Podpri mlade slovenske avtorje in avtorice, ter knjigo kupi pri založbi LUD Literatura, Dobra družba, 2019. Obljubljam, da ti za branje teh duhovitih zgodb ne bo žal.

Zbirka pesmi Lepo in prav je bila nominirana najboljši prvenec in je prav tako izšla pri založbi LUD Literatura.


Več intervjujev:
Ars: Ana Svetel: Dobra družba – “Zbirka zelo različnih zgodb s skupnim imenovalcem.
MMC RTV SLO: Ana Svetel: “Vožnje z neznanci so čas za frustracije, zadrege, intimnosti

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.