Intervjuji

Intervju #10: Veronika Šoster: “Kritika je s spletom dobila priložnost za razširjanje kroga bralcev.”

Intervju številka deset (moja srečna številka) nenamerno pripada sošolki, prijateljici in odlični sogovornici Veroniki Šoster. Spoznali sva se na Filozofski fakulteti na študiju Primerjalne književnosti. Ne spomnim se, da bi se takrat veliko družili, se pa zato v zadnjem času več – s tem mislim zadnje tri leta. Seveda sva se občasno videvali na dogodkih in pogovarjali pred predavanji (ali tudi kdaj med?), vendar je za druženja izven fakultete enostavno primanjkovalo časa. Zdaj se večkrat zmeniva in dobiva na kosilu ali kavi, da se razgovoriva o vseh novostih – dobrih in slabih. Ona je tista, ki kdaj spremeni moj pogled na kakšno knjigo ali film 😉

Fotografija: Nina Medved

Ko je julija dobila Stritarjevo nagrado (nagrada za obetavne kritiške avtorje in avtorice, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev) in bila nato še Ime tedna na Val 202, sem si rekla, da zdaj je pa skrajni čas, da jo povabim v mojo rubriko Intervjuji.


Na kratko se predstavi in povej, kaj rada počneš.

Sem literarna kritičarka, pesnica in komparativistka. Trenutno obiskujem doktorski študij literarnih ved, kjer se ukvarjam s slovaško poezijo, ki jo občasno tudi prevajam. Urejam poezijo v literarni reviji Novi zvon in rubriko Knjigogled v reviji Literatura, ki je posvečena odnosu med literarnimi deli in njihovimi filmskimi oziroma serijskimi adaptacijami. Pišem tudi filmske kritike in organiziram literarne dogodke, med največje spada festival Prepišno uredništvo. Rada berem, igram košarko, skrbim za sobne rastline, pijem kavo, plavam v morju, hodim v kino in gledališče, gledam serije in poskušam nasploh čim več časa preživeti v dobri družbi. 🙂 

Fotografija:  Ana Geršak

Kako gledaš na študij primerjalne književnosti? Veliko ljudi namreč misli, da z njim ne moreš dobiti službe.

Študij primerjalne književnosti je čudovit študij, ki bi ga večina izmed kolegov in kolegic brez premisleka izbrala še enkrat – z mano na čelu. Spodbuja namreč kritično mišljenje in te vsakič znova preseneti s svojo širino. Vesela sem, da sem se tam znašla sredi pravega družbenega brbotanja, z Društvom študentov primerjalne književnosti (DŠPK) smo ustvarili kopico dogodkov in pustili svoj pečat. Čeprav je urbana legenda o nezaposljivosti komparativistov živa, ji ni treba verjeti. Če si pripravljen na resno delo in se trudiš v to smer, ti bo zagotovo uspelo; tako kot je to na vseh področjih.

Najprej eno strokovno vprašanje, za vse, ki ne vedo, kaj kritika sploh je. Kako bi jo opredelila? Kaj je razlika med kritiko in mnenjem?

Kritika je polliterarna zvrst, ki temelji na argumentaciji in vrednotenju nekega literarnega dela. V pisanje kritike sem se podala precej naivno, a me je hitro začarala s svojo dvojno naravo, saj je velik poudarek na strokovnosti in poznavanju orodij, a hkrati ponuja nezadržno svobodo – lahko se igraš s pomeni, humorjem, slogom … Če jo zares ponotranjiš, ti nikoli ne zmanjka novih načinov za govorjenje o knjigah. Glavno razliko med mnenjem in kritiko vidim v tem, da je lahko mnenje popolnoma subjektivno, kritika pa mora ohranjati ravnotežje med obema poloma.

Ali te kdaj zmoti, da ljudje, ki niso strokovno podkovani, svojim mnenjem pravijo kritika?

Če gre za vprašanje formalne izobrazbe, me to ne moti, pomembno je, da je kritika argumentirana in profesionalna. Strokovna podkovanost je samo izhodišče za kritiško pisanje, ni pa vse. 

Kako se običajno lotiš pisanja kritike knjige in kako filma? So kakšne razlike?

Velikih razlik niti ni, pri obeh si zapiske delam sproti, prav tako pri obeh lovim citate – kar je v polni kinodvorani malo težje kot doma na kavču. 🙂 Prav tako si takoj po koncu ogleda in branja zapišem daljše mnenje, nekakšen tok misli, ki ujame vsa sidrišča in zorne kote, ki sem jih prepoznala.

Če bi lahko izbirala, v katerem obdobju (glede na književnost) bi najraje živela?

V resnici sem zadovoljna kar s tukaj in zdaj, saj sem radovedna in vedno na preži za novostmi. Bi pa z veseljem pokukala na začetek pisane besede, še najraje pa bi nekaj let preživela med policami Aleksandrijske knjižnice. 😉

S fantom sta skupaj že zelo dolgo. Kako on gleda na tvoje delo in pisanje?

Res je, poleg staršev je eden izmed mojih najbolj predanih bralcev. 🙂 Pravzaprav me je v srednješolskih letih za pisanje poezije navdušil prav on, potem pa me je pot nekako logično vodila naprej na primerjalno književnost in kasneje v kritiko. Sicer najraje prebira filmske kritike in kritike knjig, ki jih je že prebral, vedno pa me tudi spodbuja, naj grem izven cone udobja in se preizkusim v čem novem.

Veronikine knjižne police v času božičnih praznikov

Ali misliš, da so za kritiko na obzorju boljši ali slabši časi? Si pesimistka ali optimistka?

Optimistka. Verjamem, da je vse odvisno od lastnega angažmaja. Če imaš čas za pritoževanje, imaš tudi čas, da kaj aktivno izboljšaš. Kritika je svoj novi dom našla na spletu, kar je zanjo poseben izziv, a mislim, da mu bo kos. Pravzaprav je s tem dobila priložnost za razširjanje kroga bralcev, zato so pred njo, upam, prijaznejši časi.

Kako ti gledaš na knjižne blogerje? Ali vidiš, da bi se lahko kako povezali z literarnimi kritiki?

Knjižne blogerje spremljam že dolgo in s posebnim zanosom, saj ste pomemben del spodbujanja bralne kulture, zato me veseli, da se vedno večja skupnost razvija tudi pri nas. Menim, da je potencial za povezovanje velik, saj bi se lahko oboji eden od drugega veliko naučili.

Imaš kakšne dolgoročne cilje v zvezi s svojo kariero?

Seveda, ker pa mi nikoli ne zmanjka idej in me vedno zanima kaj novega, se bom raje pustila presenetiti. 😉


Kaj rada bereš?

Vse mogoče. Če naštejem brez kakega posebnega reda: poezija, nežanrsko leposlovje, klasike, esejistika, kriminalke, grozljivke, stripi, biografije, otroška in mladinska literatura, fantastika in znanstvena fantastika …

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Obe, vse! Kupljena, podarjena, sposojena, rešena, izmaknjena, elektronska, papirnata … Raje ne vodim evidence, verjetno okrog 50. Se pa načrtno mojstrim v odkrivanju rabljenih knjig.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva?

So, ves čas. V resnici nimam najljubše knjige, nisem imela potrpljenja, da bi že znano zgodbo poslušala še enkrat. Najbolj popularen je bil zato “domači miks” pravljic, kjer je Sneguljčica en večer naletela na kozličke, spet drugič pa na Špicparkeljca ali volka.

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

Sem izbrala kar tri, ki sem jih prebrala v zadnjem času: Neustrašne Pénélope Bagieu, Čez potok, ne čez most Linn Skåber in Dnevnik žalovanja Rolanda Barthesa.

Pénélope Bagieu: Neustrašne
Linn Skåber: Čez potok, ne čez most
Roland Barthes: Dnevnik žalovanja

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.