Knjigarne Potovanja

Pariz v enem dnevu in najbolj slavna knjigarna Shakespeare & Co.

Minilo je že več kot eno leto, odkar sem bila na izmenjavi v Oxfordu in se odločila iti na vikend izlet v Bruselj in Pariz. Mojo objavo o Bruslju, si lahko prebereš tukaj, moj kratek izlet v Pariz pa ti bom opisala danes. Meni se zdi kot včeraj in še danes se podrobno spomnim določenih trenutkov. V Bruslju sva s prijateljico skupaj odšli do njihove glavne avtobusne postaje (kar peš, ker sva imeli dovolj časa), tam pa sem počakala svoj Flix avtobus do Pariza. Z malce zamude smo odšli ob 20:45, v Pariz pa prispeli okrog 1 ure ponoči. Že pred tem sem si seveda rezervirala hostel in gledala, da ni preveč oddaljen od moje točke izstopa, da ni predrag za komaj 1 noč in da ima all night check-in.

Naslednja največja težava je bilo ob ponoči priti od postaje do hostla. V neznanem mestu, v neznanem okrožju. Ko zdaj razmišljam za nazaj, je bila to kar pogumna poteza. Pot do hostla je trajala slabe pol ure, res sem hitro hodila in se nisem hotela kaj preveč ozirati okrog. Sicer pa Pariz ponoči smrdi. V tistem okolišu je bilo veliko brezdomcev, spali so pod podvozi, na velikih žimnicah in v šotorih, od povsod je zeval vonj po scalnici. Na poti sem srečala tudi nekaj mladih ljudi – očitno so zunaj popivali, vendar nič hujšega. Ura sicer res še ni bila tako pozno, da na ulicah res ne bi bilo čisto nobenega. Hodila sem in se nisem brigala za nikogar.

Končno sem prispela do hostla, se prijavila in plačala svoje prenočišče (24€), sobo pa dobila čisto na vrhu. Med hojo proti njej sem razmišljala, zakaj vedno dobim te sobe, do katerih je ogromno stopnic. Upala sem, da ne bom nikogar prebudila in na lastno veselje ob vstopu v sobo ugotovila, da sem v njej sama. Namestila sem se na posteljo (pa še res je bilo toplo v njej), si dala polnit telefon (vtičnica je bila res najdlje možno od moje postelje) in šla spat. V hostlih zmeraj spim z vsemi stvarmi zraven svoje glave, na notranji strani in tudi tokrat je bilo tako. Zanimivo je bilo, da od vse utrujenosti sploh nisem mogla zaspati. Mislim, da še kakšni dve uri ne, zunaj pa se je skoraj že delal dan. Do 9h sem morala prit do zajtrka in potem na pot skozi mesto 🙂 Uspelo mi je ujeti ene 4 ure nemirnega spanca.


Že preden sem prispela v Pariz sem si označila knjigarne in glavne točke, ki jih moram videti. Prebrala sem, da imajo ob Seni postavljene “stojnice”, na katerih se lahko kupi vse živo, printe, ilustracije, razglednice – med njimi tudi rabljene knjige. Žal je na jutro v Parizu ravno deževalo (v bistvu se je cel dan menjavalo dež in sonce), zato so bile te stojnice zaprte. Po francosko se jim reče ‘les bouquinistes‘.

Zaprte ‘les bouquinistes‘ 🙁

Kasneje sem sicer videla ene par odprtih, vendar sem bila že mimo tistega glavnega področja, kjer jih imajo.

Ena redkih odprtih stojnic, kjer lahko vidiš, kaj vse prodajajo.

Na poti do ene najbolj slavnih knjigarn v Parizu, ki jo obiščejo vsi knjigoljubci, sem se ozrla tudi na Notre dame. Ko je zagorela sem bila že na izmenjavi in srce me je bolelo, še toliko bolj, ker je še nikoli prej nisem obiskala, da bi jo videla v vsem njenem sijaju. Sedaj je v jutranji meglici in dežju izgledala zelo žalostno. Vse naokrog so zaprli ulice, da ljudje ne bi hodili do katedrale in povzročali še večje škode. Žalostno jo je bilo videti, res žalostno. Zaradi tega tudi nisem šla do pokopališča, kjer so pokopani mnogi slavni pisatelji.


Shakespeare&Co

Shakespeare&Co je res lušna knjigarna. Tudi zgodba o tem kako je nastala ima prisrčen pričetek.

The bookshop was founded by American George Whitman at 37 rue de la Bûcherie, Kilometer Zero, the point at which all French roads begin. Constructed in the early 17th century, the building was originally a monastery, La Maison du Mustier. George liked to pretend he was the sole surviving monk, saying, “In the Middle Ages, each monastery had a frère lampier, a monk whose duty was to light the lamps at nightfall. I’m the frère lampier here now. It’s the modest role I play.”
When the store first opened, it was called Le Mistral. George changed it to the present name in April 1964—on the four-hundredth anniversary of William Shakespeare’s birth—in honor of a bookseller he admired, Sylvia Beach, who’d founded the original Shakespeare and Company in 1919. Her store at 12 rue de l’Odéon was a gathering place for the great expat writers of the time—Joyce, Hemingway, Stein, Fitzgerald, Eliot, Pound—as well as for leading French writers.

Več zgodovine na spletni strani shakespeareandcompany.com

Na mojo srečo sem bila tam dosti zgodaj, čeprav se je že kar trlo turistov z dežniki. Če se prav spominjam, ga sama sploh nisem imela sabo, samo nepremočljivo pelerino, zato sem hitro stopila v knjigarno. Tam te že takoj na začetku pričaka napis, da naj se v sami knjigarni ne fotografira, čeprav ljudje to vseeno počnejo, po internetu pa lahko najdeš mnoge fotografije notranjosti. Sama sem svoj telefon res zakopala v žep in uživala v prostoru, kolikor se je dalo glede na število ljudi. Prehodi so majhni in ozki, nikakor si ne moreš v miru pogledati knjig in polic. Lahko bi rekli, da je sama knjigarna še preveč slavna, kdo si v takem prostoru ne želi miru. Vsake toliko najdeš kak stol na katerega se lahko usedeš, vendar ljudje ves čas hodijo mimo tebe. Zame je bila rahlo razočaranje. Všeč mi je sicer sam prostor in ogromno knjig, od vrha do tal.

Prebila sem se do drugega nadstropja in se skrila v eno izmed sob, v katerem ni bilo veliko ljudi. Usedla sem se na stol in nekaj časa občudovala okolico in ljudi, ki so se sprehajali naokoli. Kar naenkrat je v sobo prišel tigrast muc. Skočil je na stol zraven mene, potem pa se prestavil k meni v naročje! In tako sem sedela tam, božala mačka in vsak, ki je prišel mimo me je gledal z zavistjo:) Če se pravilno spomnim, je nekdo na nekem blogu napisal, da v sami knjigarni živita dva mačka, vendar se ljudi raje izogibata. Tale je pa sam prišel do mene in se stisnil v mojem naročju <3

Ker sem morala svoj dan nadaljevati, sem se na koncu le vstala iz tistega stola. Razmišljala sem ali v knjigarni kupim kakšno izmed knjig, bile so namreč precej drage, sama pa sem bila na izletu kar dosti na nizkem budgetu. Na koncu sem se le odločila za eno – The Hunchback of Notre Dame – notri pa dobila še žig knjigarne <3 Vzela sem še tri razglednice s čudovitim motivom.


The Abbey Bookshop

Le par ulic naprej se je nahajala naslednja knjigarna na mojem seznamu. In to je knjigarna, ki si jo želiš doživeti in jo videti. Saj vemo, da je S&C svetovno znana, ampak ob tej pa doživiš srčnost ljudi in veselje do knjig. Že ob vhodu so ponujali čaj ali kavo v termovki, nalili pa v lonček. Zunaj je posedalo nekaj “stalnih” gostov, bi predvidevala, sama pa sem pokukala v notranjost. In TA knjigarna je bila založena od tal do vrha – spominjala je na naše antikvariate! Če čez nekaj časa je k meni pristopil uglajen starejši gospod, s katerim sva se zapletla v pogovor. Razložil mi je, da skoraj vsak dan pride na obisk, pokazal nekaj knjig in povedal, kako pomembna je bila ena izmed njih za samo knjigarno – baje so jih prodali mnogo (čeprav sama knjige nisem poznala!). Pogovarjala sva se o tem, kje študiram in sam je rekel, da je bil včasih profesor v Oxfordu, zdaj pa živi v bližini in pride vsak dan na obisk. Ker sem morala iti, on pa tudi, sva se skupaj sprehodila skozi naslednje ulice in povedal mi je mnogo stvari. Kako njegova žena hodi v cerkev (+ pokazal), kam hodita v gledališče, kje je dobra (in ugodna!) pekarna za kupit rogljiček. Tako zelo me je presenetil, da si boljšega sprehoda skozi pariške ulice ne bi mogla želeti. In mislim, da se ti takšne stvari zgodijo samo, kadar potuješ sam! Poslovila sva se, jaz pa sem si po njegovem priporočilu kupila rogljiček in macron. V Parizu sem imela res aprilsko vreme, iz enega trenutka se je utrgala nevihta (sem se morala za kako urico skriti v najbližji Starbucks in tam prevedriti), v drugem pa je sonce sijalo kot noro! Tako sem se odpravila do moje naslednje postojanke nenavadnega vodnjaka.


Stravinsky Fountain

Vodnjak sem odkrila na mapsu – ja, ker včasih kar malo klikam po znamenitostih, in se mi je zdelo dobro, da bi ga videla v živo. Sicer ne spada ravno med tiste znamenitosti, ki jih moraš nujno videti v Parizu za en dan, ampak mene je zanimal. Mislim, da bi bila profesorica Gaber ponosna, nekako me je spomnil na njo. V vodnjaku je postavljenih 16 skulptur, ki se premikajo in pršijo vodo, predstavljajo pa dela Igorja Stravinskega. Zgradila in postavila sta ga Jean Tinguely and Niki de Saint Phalle, leta 1983. V živo je res nekaj posebnega, v vsaki figuri vidiš nekaj drugega. Seveda bi morala na tem mestu še bolj poznati samo delo Stravinskega, da bi razumela tudi vse skulpture. Se je bilo pa prijetno usesti ob vodnjak in malo umiriti. Morate vedeti, da tukaj sem še vedno prehodila vse peš 🙂

Od tu, sem se odpravila po ulicah do muzeja Louvre. Vmes sem se ustavila še v Sephori in sestri kupila darilce.


Louvre in Arc de Triomphe

Do muzeja sem prišla z zadnje strani in celo večnost je trajalo, da sem prišla do strani na kateri je piramida – in vhod. Bila sem že kar utrujena, zato sem se vmes ustavila še na mostu, se malo usedla in pojedla svoj francoski rogljiček. Ta mimogrede ni bil nič posebnega, takega se da kupiti tudi v Ljubljani 🙂 Po počitku sem se sprehodila do konca ob reki Seni in do vhoda muzeja. Res si nisem predstavljala, da je tako ogromen! Žal za vstop vanj seveda nisem imela časa, kar vsi tisti, ki ste bili kdaj v njem najbrž veste, da je še en dan premalo. Sem si pa ogledala okolico in se sprehodila do parka. Tam je bilo čisto preveč prodajalcev bižuterije, ki so silili v vse turiste, zato sem se kar hitro odpravila naprej.

Arc de Triomphe

Do Arc de Triomphe bi lahko komot prišla kar peš čez ogromen park pri Louvru, vendar se mi res ni dalo več hoditi, zato sem šla do najbližje postaje za metro. Kupila sem si tri ‘single use ticket‘, ki veljajo tako za metro kot avtobus (z enega konca Pariza sem mogla namreč spet na svojo začetno točko, da sem ujela avtobus za nazaj v London).

Arc de Triomphe je res ogromen, še večje pa je krožišče okrog njega. Kar nekaj časa sem stala tam in si ogledovala, kako se sploh znajdejo z vožnjo v njem. Plus to, da še turisti tečejo kar čez cesto (čeprav je pod zemljo prehod do same stavbe).


Eifflov stolp

Odločila sem se, da si Eifflovega stolpa ne ogledam od blizu, ampak iz enega prehoda (Pont de Bir-Hakeim), ki je bil mimogrede viden v seriji Shadowhunters in od tam sem si ga tudi zapomnila, tudi zato sem pogled nanj hotela ujeti od tam. Očitno je sam prehod kar popularen, saj sta se tam ravno ob mojem času slikala tudi ženin in nevesta. In ponovno je začelo deževati. Posnela sem par romantičnih fotografij in se odpravila na avtobus, ki je popeljal čez več kot polovico mesta in prav pasalo mi je sedeti po celem dnevu.

Fotografija iz serije Shadowhunters

O Parizu pišem v tem času, ko ne moremo nikamor in res se z nostalgijo spominjam lepih časov v tujini. Dali so mi res ogromno – spominov, knjig, izkušenj <3

Če imaš kakršnokoli vprašanje, me seveda lahko vprašaš v komentarjih ali preko mojih družabnih omrežij. V kolikor pa bi z mano želel/a deliti svoje doživetje Pariza, bom zelo vesela!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.