Avtor fotografije: Peter Uhan

Slovenskega pisatelja Iva Svetino najbolj poznamo po njegovih pesniških zbirkah, izdal jih je namreč več kot 20, zato je roman Malabar svojevrstno presenečenje. Nič čudnega pa ni, da je v svoje delo vdelal knjigo A Momentous Journey, portugalskega raziskovalca Duarte Barbosa (1480-1521). Kot napiše pred začetkom knjige, jo je odkril leta 2018 na knjižnem sejmu v New Delhiju, v angleškem prevodu. Barbosa je v knjigi opisal svoje prvo potovanje k zahodnim obalam indijske podceline – je podroben opis poti, ki jo je opravil k malabarskim obalam.

Svetina je tudi dramatik, esejist in prevajalec, diplomiral pa je na meni tako zelo domači Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije, leta 1977, točno 40 let pred mano. Je prejemnik mnogih nagrad, od leta 2014 pa predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Prijazno se je odzval na mojo pobudo za intervju – v njem pa se pogovarjava o pisanju, Malabarju, življenju in tudi njegovi psički. Najin prisrčen pogovor si preberite spodaj.

Kako je nastala ideja za roman Malabar? Se je v Vas porajala dolgo ali je prišla kot strela z jasnega?

Kot »strela z jasnega«. Ne vem ali je bila na delu usoda ali naključje, ampak da sem januarja 2018 na knjižnem sejmu v New Delhiju, gre za enega največjih knjižnih sejmov na svetu, med milijoni knjig naletel prav na knjigo The Momentuos Journey, da me je knjiga tako rekoč poklicala k sebi,  je dogodek, ki se morda človeku (pisatelju) zgodi le enkrat v življenju.  Avtor knjige je portugalski morjeplovec Duarte Barbosa, ki je konec 15. stoletja skupaj z Vaskom da Gamo odplul proti Indiji. Knjiga je bila konec 19. stoletja prevedena v angleščino in tako sem jo lahko bral. Res pa je, da sem že v mladosti, torej pred več kot pol stoletja, z velikim zanimanjem prebiral Utrinke iz svetovne zgodovine, ki jih Nehru, ko je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaprt, pisal svoji hčerki Indiri. Ta pisma (iz zapora!) so neverjetno  berilo, pregled svetovne zgodovine. Tako je oče, kasnejši predsednik Indije, poučeval (na daljavi, bi lahko danes rekli) svojo odraščajočo hčerko. Nehru je precej pozornosti posvetil tudi zgodovini Indije, in prav ta poglavja so me že takrat prevzela, navduševala, saj sem si tedaj Indijo predstavljal (še) kot Indijo Koromandijo. Mimogrede: to ni popolnoma izmišljeno ime za deželo, kjer tečeta med in mleko, ampak izhaja iz besede Koromandel, kakor je poimenovana vzhodna obala južne Indije. Torej, knjigo na sejmu nisem mogel kupiti, sem jo pa naročil (kje drugače kot na amazonu) in ko sem jo dobil, me je posrkala vase. Duarte Barbosa je odkrival in popisoval deželo, zlasti zahodno obalo indijske podceline, ki se imenuje Malabar, oz. Kerala, kar je ime države na zahodu Indije, od Goe do najjužnejšega dela podceline rta Komorina. Pisca popolnoma očara tuj svet, mesta, kraljestva, ljudje, živali, začimbe … In prav zaradi začimb, zlasti zaradi popra, so bili Portugalci tako zainteresirani za trgovino s tamkajšnjimi kraljestvi in državami. Cena popra se je merila z zlatom. Bila je ena od prvih oblik kolonializma in izkoriščanje bogastva. Skratka: vpogled ne le v eksotiko, ampak tudi  krvavo trgovino, za katero so bili osvajalci (reklo se jim je tudi pustolovci, raziskovalci, odkritelji novih svetov) pripravljeni pobijati ljudi, če niso pristali na njihove pogoje trgovine.

Kakšen je Vaš pisateljski proces?

Najprej moram povedati, da je to moja prva prozna knjiga, doslej sem pisal samo poezijo in drame. Zato je bil to zame poseben »izziv« kot se rado reče. Oblika potopisa se je ponujala kar sam od sebe. Bila pa je potrebna posebna disciplina, da sem zmogel napisati (tako) obširno prozo, četudi gre za poetično prozo. Ves čas sem imel v mislih, da je to moja (literarna) oporoka, saj sem po več kot pol stoletja ugotovil, da pisati ne pomeni živeti. Da sem svoje življenje (od 20 do 70 leta) posveti pisanju, a pri tem bolj malo živel. Poezija se mi je sploh uprla, celo fizično. Res je, da sem preden sem začel pisati Malabar, napisal obširno knjigo pesmi, posvečeni svoji skriti, skrivni ljubezni, Njej. Piši, kot je nekoč dejal ruski pisatelj Aleksej Peškov (Maksim Gorki), kot da boš jutri umrl.

V romanu se prepleta mnogo drugih del in virov. Kako se odločite katerega boste uporabili?

Kot že rečeno, eden od virov je bila Nehrujeva knjiga Utrinki iz svetovne zgodovine, ki je izšla pred mnogimi desetletji, nadalje pa so se mi kar same od sebe pojavljale posamezne »reference«  kot npr. Luzijada Luisa de Camõesa, pa Kalidasove pesmi in drama Šakuntala, pa Tagore in še mnogo drugih del iz indijske literature in filozofij (Dhammapada, besede modrosti, Bhagavadgita). Moral sem paziti, da mi te »reference« ne bi popolnoma nasičile, preobložile besedila, ohranil sem jih samo kot drobce, kot drage kamne, ki se tu in tam zalesketajo. Držal sem se misli, ki sem jo zapisal kot motto v knjigo, in jo je izrekel Giordano Bruno: Se non è vero, è ben trovato (Če ni res, se pa dobro sliši). In res je v knjigo veliko, veliko reči, ki se niso zgodile, a se, vsaj tako upam, »dobro« slišijo. Saj moje potovanje je izmišljena pot h koncu, torej k samemu sebi, na dno samega sebe.

Ali je knjiga The Momemtous Journey na Vas naredila velik vtis? Sklepam zaradi tega, ker ste jo uporabili v romanu. Zakaj?

Kot sem že dejal: knjiga me je poiskala, našla, zato sem  ji bil nadvse hvaležen, da sem jo lahko prebral in jo preslikal v (izmišljeno) potovanje ob zahodni indijski obali. Brez nje ne bi bilo mojega Malabarja.

Koliko sebe ste spustili v roman Malabar in koliko se prepleta z vašimi občutji?

Naj se sliši še tako patetično: vsega sem se pustil v tej knjigi. Bil skrajno pošten, odkritosrčen do sebe, do svojih občutkov: radosti, radovednosti, žalosti, depresije, pijančevanja, predvsem pa obračuna s svojo (prepovedano) ljubeznijo. Ker knjigo sem zastavil, kot beg od ljubljene osebe, ki nikdar ne bo mogla biti moja, ne jaz njen, kljub temu, da sva se resnično ljubila.  Nekako v duha rekla: brez tebe ne morem, s teboj tudi ne.

Izguba ljubljene osebe je eden najbolj pretresljivih dogodkov v človekovem življenju. Pa naj gre za odhod/ločitev ali smrt. Nekateri ju celo primerjajo. Sami ste v življenju že marsikaj doživeli. Kako Vi gledate na to?

Ljubezen in smrt sta tako rekoč enako siloviti, dokončni. Eros tanatos, a ne tako, da se dopolnjujeta, ampak da v sebi nosita enako mero usodnosti, nevarnosti, bolečine. Če gre za resnično, globoko ljubezen, potem je to obsodba življenja, tako tvojega kot njenega. Veliko in preveč sem doživel, bil pretirano občutljiv na vzgibe srca, na hrepenenja duše. Ljubezen je močna, premočna, silovitejša od vsega, kar človek doživi, doživlja. Popolna predanost ljubljeni besedi je pravzaprav oblika norosti, bolezni, saj četudi si dva želita, da bi bila eno, Ciril Zlobec je temu stanju dejal ljubezen dvoedina, je to le izmišljija, iluzija, utopija, nikdar uresničena želja. Hkrati pa je, tako pri njem, kot pri njej, želja po posedovanju: ljubljeno bitje bi, ko bi se ta neuresničljiva ljubezen uresničila, postala last drugega. S čimer je konec osebne svobode, dostojanstva. Taka ljubezen je želja, da bi si ljubljeno bitje v celoti pokoril, postal njen gospodar. Zato je bilo potrebno, da sem se zavestno odločil, da pobegnem, da ne ogrozim njenega življenja, ampak da na poti proti koncu (indijske podceline, rečeno metaforično) preizkusim zmožnost racionalne odločitve in da tako za nazaj ugledam vse darove, ki ju je ta ljubezen dala nama obema. Bili so neizmerni darovi, ki sva si jih izmenjala, in bodo za vedno ostala dragotine  najinih življenj.  A končno spoznanje je: pred ljubeznijo ne moreš pobegniti. Tudi če greš na konec sveta. Zato je bilo moje potovanje zaman!

Ste kdaj obiskali kraje, o katerih pišete v romanu Malabar oziroma če niste, kako je pisati o teh krajih, ne da bi bili tam?

Januarja 2018 sem bil prvič v Indiji, konkretno v New Delhiju, kjer sem našel knjigo Momentous Journey. A bil sem samo na knjižnem sejmu in se le malo razgledal po Delhiju. Pisal sem knjigo, ne da bi poznal kraje, o katerih pišem in to se mi je zdelo še zlasti zanimivo, intrigantno. V duhu rekla Giordana Bruna. Sem pa letos februarja, še preden je izbruhnil virus, šel na potovanje v Južno Indijo, in si kraje, o katerih sem pisal, končno ogledal tudi v živo.  Moja domišljija in resničnost sta se srečali, se zaljubili ena v drugo. Pisal sem o tistih krajih, ne da bi jih poznal, a hkrati kot da bi jih poznal, že obiskal. To je čarovnija literature: kvazi resničnost besedne umetnine, kot se reče. A resničnost literature je lahko celo bolj resnična od resničnosti same.

Ali imate tudi vi kakšno psičko, ki vas spremlja v življenju?

Trinajst let sem imel psičko Teso, bila je kralja Karla španjel, kavalir se tudi reče. Najbolj milo bitje, kar sem jih imel. Pred tremi leti sem se moral posloviti od nje. To je rana, ki se nikdar ne zaceli, Novega psička si nisem omislil, četudi sem veliko o tem razmišljal, a hočem ostati zvest Tesi! Njen pepel sem raztresel na neki mali jasi med tremi smrekami v Mostecu, kamor sva hodila na sprehode,  in opravil samoten obred slovesa. In tako sem tudi od vsega začetka vedel, da mora v Malabarju nastopiti tudi psička: v Indiji sem videl veliko psov, ki jim manjka ena od zadnjih nog, to je posledica njihovega prečkanja cest, po katerih drvi nepregledna množica motornih vozil. Tako sem v romanu našel trinogo psičko, zadnja leva noga ji je manjkala, vzel sem jo s seboj na ladjo in ji dal ime Lakšmi, ime indijske boginje izobilja in blagostanja. Nekoč jo je v nekem mestu naskoči potepuško ščene, in tako na koncu, ko se izkrcava na Rtu Komorinu, tam tudi povrže tri mladičke. S tem se moje potovanje konča. Življenje psičke Lakšmi in njenih mladičkov pa se šele začne. Z Lakšmi sediva na obali, gledava kako morje valovi, njeni trije mladički pa se kobalijo po finem pesku, si ogledujejo valove in spoznavajo svet.

Ali ste kaj sodelovali pri oblikovanju naslovnice ali ste odločitev popolnoma prepustili v skrbne roke založbe Miš? Meni se namreč zdi čudovita.

Tudi meni in sem neizmerno hvaležen oblikovalki Urški Dolenc in seveda založbi Miš, konkretno Ireni Svoljšak Miš, ki je upoštevala mojo »milo« željo, da bi naj knjiga imela lepo opremo. Velikokrat sem bil razočaran nad opremo svojih knjig, saj imam občutek, da oblikovalci pri založbah nimajo vedno srečne roke.

Vas kdaj skrbi ali bodo vaši romani bralcem všeč?

Dejstvo je, da ko pišem, nikdar ne mislim na bralca. Moje knjige (poezije) so bolj malo brane (sodeč po izposojah v knjižnicah); tolažim se z mislijo, ki sem jo že velikokrat zapisal, izrekel – Emily Dickinson, ena največjih pesnic zahodnega sveta, je nekoč zapisala: Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je nič. Kolikor sem doslej dobil odzivov, (prav veliko jih ni bilo, tudi glede na vsesplošno epidemijo, ne le zdravstveno), se mi zdi, da je to knjiga, ki bo všeč predvsem bralkam, no saj v glavnem berejo samo (še) ženske! Zakaj, ne vem, morda, če malo špekuliram, ker opisujem (med drugim) tudi ljubezen, v kateri častim žensko (včasih skoraj kot boginjo).

Ali že načrtujete/pišete naslednje delo?

Če je bil Malabar (zares) moja literarna oporoka, potem ne bom več sedel za mizo in pisal. Vendar …

Kaj radi berete?

Predvsem v zadnjih letih, ko imam več časa, berem zelo veliko, vse po vrsti. Začel sem brati celo kriminalke, ki jih prej nisem bral (razen v rani mladosti). Nekaj knjig pa je bilo, ki so me a zadnjem času resnično »prestrelile«, pretresle, spremenile moj pogled na svet, kot npr. Moj boj, Karla Uveja Knausbaarda, pa knjige avstrijskega pisatelja Christopha Ransmayerja Mathiasa Enarda Kompas, Zona. Ne morem pa tudi mimo romanov Gabriele Babnik, Tri smrti so izjemna knjiga.

Imate raje kupljeno ali izposojeno knjigo?

Beletrijo si izposojam v knjižnici, stanujem poleg nje in je zelo ugodno, da stopim vanjo in najdem kaj, česar se ne nadejam. Od nekdaj pa kupujem strokovne knjige (filozofija, literarna teorija itn.) Knjige so velik problem, dobesedno velik, saj bi rabil veliko večje stanovanje, če bi hotel število knjig (še) povečevati.

Vaša najljubša knjiga iz otroštva?

Dečki Pavlove ulice madžarskega pisatelja Ferenca Molnárja  (1878 – 1952). Vsake toliko časa jo vzamem v roke in jo znova preberem. Ne vem zakaj, ampak v njej je nekaj tako lepega, odraščanje fantov, ki dokončno dozorijo, ko eden od njih, Nemeček, umre. Vedno znova imam v mislih usodo dečka Nemečka, ki je, da bi dokazal svojo pripadnost Kit društvu, svoji fantovski družbi, da bi ga prijatelji (sošolci) ne imeli za revo, žrtvoval svoje zdrave, življenje. V lepoti je vedno skrita (tudi) bolečina. In to se da razbrati tudi iz Malabarja.

Katere tri knjige bi v branje predlagali bralcem mojega bloga, poleg svoje seveda?

Knjige, ki sem jih že omenil: morda še Morfij poljskega pisatelja Szczepana Twardocha. In naj berejo tudi Aleksandrijski kvartet Lawrecea Durrella, četudi je v slovenskem prevodu izšel že leta 1963 (v devetdesetih je bil ponatisnjen), je precej neznana knjiga, a tako lepa, da solze kar same omočijo utrujene oči, ko bežiš preko briljantno izpisanih strani.

Ivo Svetina

Še več …

Preberite tudi blog objavo o knjigi Malabar.

Jutri, ob 18:30, se lahko udeležite dogodka, ki ga organizira založba Miš:
SPLETNI POGOVOR V ŽIVO: Pesnik v prozi: Ivo Svetina in Tina Kozin o romanu Malabar

Hvala za intervju, g. Ivo Svetina in založba Miš, da ste ga omogočili. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani – Malabar, z brezplačno poštnino.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.