Anjo sem prvič spoznala na dogodku za Knjigo meseca. Malo pred tem me je začela slediti in po svojem mišljenju (vsaj na prvi pogled), pozitivni naravnanosti in energiji sva se takoj povezali. Od takrat naprej si obe slediva, čeprav sva si v marsičem tudi različni, izmenjujeva ideje in mnenja. Lani jeseni se nama je uspelo dobiti še na večerni pijači, preden so nas vse skupaj zaprli in nam niso več dovolili nikamor 😀 Že takrat sem videla, da je izjemna, marsikaj mi je zaupala in povedala brez zadržkov. En delček tega si sedaj lahko preberete tudi v spodnjem “pogovoru” na daljavo.

Na kratko se predstavi in povej kaj rada počneš?

Sem Anja Oman, ženska, ki se težko na kratko opiše 🙂 Delam 1001 stvar, vse pa se nekako povežejo pri predajanju znanja na druge. Sem ustvarjalka vsebin, predavateljica, učiteljica, inštruktorica, vaditeljica, novinarka in blogerka. Sem mamica šolarke in malčka, partnerica. V prostem času rada plešem, berem in skozi pogovore z drugimi “rešujem svet” 🙂

Kako je nastala zamisel združitve mamic (in očkov!) v Mami blogerke? Je dolgo zorela?

Ko sem pred šestimi leti začela pisati svoj blog Maminamaza.si, drugih mami blogov še ni bilo. Moja želja, ko sem začela, je bila povezovanje mamic, kar sem sama v svoji nosečnosti in zgodnjem materinstvu pogrešala. Izmenjava mnenj, podpora, predajanje izkušenj in nek občutek, da nisi sam v vsem tem, pri vseh teh izzivih, ki jih starševstvo prinese.

Ko so začeli potem počasi prihajati vedno novi in novi mami blogi, sem si želela, da bi se povezali in s tem tvorili še močnejšo skupnost za vse mamice v Sloveniji. Povezala sem nas čisto spontano, en večer. In nikakor nisem pričakovala, da nas je toooliko 🙂 Nisem niti pričakovala, da bo na koncu velik del našega delovanja v resnici poslovne narave. Ni pa to nikakor ogrozilo glavne ideje in vrednot.

Kot opažamo na družabnih omrežjih si zelo zaposlena, vodiš svoje kanale, Mami blogerke, poučuješ ples (ko ni zaprto, korona!)… Kako ti uspe loviti ravnotežje med vsemi temi obveznostmi, in pri tem tudi ne pozabiti na družino?

Že od nekdaj mi veliko pomeni čas zase, za umiritev. Rada imam tudi rutino oz. organizacijo. Imam srečo, da je del moje službe povezan z gibanjem in sproščanjem (ples in pilates), tu si načrpam veliko energije. Druga stran pa je organizacija dneva. Dopoldan služba, popoldan čas z otroki, ko gredo otroci spat pa čas zase. Vsak večer imam po 20.00 uri čas za branje, svoje treninge, druženje ali gledanje televizije 🙂

Čas z družino je meni samoumeven. Otroci so sopotniki v življenju, ki teče naprej. Meni čas z otroki ne pomeni čas, ko ne morem delati drugih stvari, bolj razmišljam o tem, kako ju čimbolj kakovostno vključiti. In pa partner je ključnega pomena, seveda. Da ve, kdaj vskočiti, kdaj razbremeniti, kdaj sodelovati in kdaj prevzeti vajeti.

Ali te tvoje delo kdaj obremenjuje in kaj narediš takrat?

Zavedno ne, ker v vsem, kar delam, zelo uživam. Me je pa pred tremi leti glede tega malo streznila izkušnja z izčrpanostjo. Delam veliko stvari in rada jih delam, vseeno pa ima delo na toliko področjih in stalno razmišljanje o vsem mogočem, svojo ceno. Ko se je nekaj mojih nosečnosti končalo s splavom, sem dojela, da očitno nekaj v redu. Po pogovorih s psihologinjo sva prišli do zaključka, da imam težave z izčrpanostjo. Pravo, fizično.

Takrat sem si vzela odmor, preuredila svoje prioritete in se naučila delati manj. Zanimivo, tega se moraš dejansko naučiti, pa še vedno te zanese mnogokrat. Ko sedaj čutim, da se bližam svoji meji, upoštevam nasvete, ki sem se jih takrat naučila: Premislim, kaj se bo zgodilo, če tega in tega ne naredim. Ko ugotovim, da čisto ničm, se mi neha muditi, si vzamem nekaj ur samo zase, predvsem pa se odklopim iz online sveta, ki je tako zelo obremenjujoč, pa se tega najmanj zavedamo.

Na družabnih omrežjih se velikokrat govori o tem, da nekateri preveč izpostavljajo svoje otroke na svojih profilih. Kako ti gledaš na to temo?

Tako kot v osebnem življenju tudi tukaj na svoje otroke gledam kot na del svojega življenja. Absolutno se strinjam, da morajo obstajati meje. Ne delim osebnih podatkov, ne delim njunih občutkov, morebitnih težav, delim svoj pogled, svoja razmišljanja, svoje ideje.

S samimi fotografijami pa nimam težav. So del današnjega življenja, ko vsi veliko časa preživimo online. Na to gledam kot na neko zapuščino, na nek album s spomini mamice, ki bo obema otrokoma nekoč veliko pomenil. Da bosta poznala moje občutke, mojo ljubezen do njiju, črpala iz mojih izkušenj.

Skrbi, ki jih nasprotniki tukaj omenjajo, ne razumem. Da jih bodo v šoli zafrkavali? Ok, če bo to edini razlog, super, ker skrbim,da so fotke primerne. Sem prepričana, da bodo zafrkavanja deležni tudi tisti brez fotk, saj otroci vedno najdejo vzrok 🙂 Da kršim njuno zasebnost? Nikoli ne objavim zasebnih fotk, čustev, podatkov. Zasebnosti, kot so jo poznali včasih, ni več. Kvečjemu ju učim, kako v današnjem svetu izbirati, kaj objaviti in kaj je zasebno in nikoli ni za objavo, Dejansko verjamem, da ju lahko s svojimi izkušnjami in vzorom veliko več naučim, kot ljudje, ki se tega bojijo.

Da lahko fotke izkoristijo psihopati? Sem se kar poglobila v to in še vedno je največ zlorab kar v realnem svetu. In to, da obtožiš fotografijo otroka, če jo nekdo zlorabi, je tako, kot če obtožiš žensko v minici, ko jo nekdo napade. Borimo se proti kriminalcem, ne žrtvam. Da ne smem odločati namesto njiju? Hmm, krst, popoldanske aktivnosti, hrana, obleke, način vzgoje… o vsem tem odločam jaz, verjetno lahko tudi o tem. Da mi bosta očitala? Če bo to edini problem, ko bosta odrasla, bom neskončno hvaležna. Bolj me skrbi in se ukvarjam s tem, da bo še marsikaj drugega, kar otroci očitajo staršem in je tisto dosti globlje.

Ali si bila že v otroštvu tako zelo ustvarjalna in vsestranska, kot danes?

O, hvala 🙂 Ja, od nekdaj sem počela milijon stvari hkrati, ustvarjala, bila ambiciozna, se lotila vsega živega. Ja 😉 Za to se moram globoko zahvaliti mami in očiju, ki sta mi vedno dajala občutek, da zmorem karkoli si zadam, sta me vedno podpirala, spodbujala in me imela rada. To je res največ, kar lahko otroku daš: zaupanje vase in v to, da lahko spreminjaš svoj svet.

Mi zaupaš kakšnega izmed tvojih ciljev v letošnjem letu?

Haha, uuf, letos? Imam en cilj v bistvu: vsem nosečkam in mamicam ponuditi pomoč v še malce drugačni, novi obliki. Več pa zaenkrat ne izdam 🙂

Kateri ljudje te v življenju navdihujejo?

Navdihujejo me ljudje, ki si upajo, ki zaupajo, ki ljubijo, ki upajo, ki se lotijo, ki dihajo s polnimi pljuči, ki verjamejo, da bo njihov doprinos polepšal svet. In otroci. Oni so vedno velik navdih.

Kakšen odnos imate v vaši družini do branja in koliko ur na teden približno berete?

Knjige so bile nam vsem položene v zibko. Branje je bil velik del mojega otroštva, imeli smo veliko knjižnico, kasneje sem veliko brala in spoznavala literaturo tudi v sklopu študija, kjer je bila književnost polovičen del programa.

Vsi smo veliki ljubitelji branja in knjig. V vsaki sobi v stanovanju imamo knjižno polico. Beremo vsak dan, zvečer, pred spanjem. Včasih tudi za popoldanski počitek, ali ko nam kar tako zapaše. Nina sedaj bere tudi sama, Ianu berem še jaz. Midva zase bereva recimo 2x na teden.

Vsako leto obiščemo tudi knjižni sejem, se pogovarjamo o knjigah, kulturi, umetnosti. Meni se zdi pomembno, da otroku pomagaš vzljubiti knjige. Da ga ne siliš v branje, da mu ponudiš več knjig in si sam izbira kaj in kdaj bo bral. Da mu pomagaš “pregurati” skozi naš šolski sistem ne da bi izgubil zanimanje za branje in raziskovanje novih svetov in sveta v svoji notranjosti.

Kaj rada bereš?

Rada berem klasične romane, fantazijsko literaturo in kriminalke, tudi poezijo. Pa seveda slikanice in mladinsko literaturo, s katero skozi svoja otroka podoživljam svoje osnovnošolsko obdobje. 

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Včasih sposojena, zdaj pa vedno kupljena. Uuf, če štejem še slikanice, 30?

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva?

So. Veliko. Najljubša knjiga? Iz zgodnjega otroštva Lukec dobi sestrico 🙂 Potem Pika Nogavička, ko sem pa sama že brala pa Harry Potter in Pullmanova trilogija Njegova temna tvar.

Katere tri knjige (tri za odrasle in tri za otroke/ ali pa 6 za otroke) bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

Za odrasle:
Ta trenutek bi odraslim priporočala neavtorizirano avtobiografijo Juliana Assangea (založba Sanje). Ker postavi aktualno dogajanje v kontekst in odpre prostor za razmišljanje.

Slovensko kriminalko Marka Radmiloviča: Kolesar (Beletrina). Čeprav ali ravno zato, ker sem z veseljem požrla tudi vse Golobove, bi si želela, da ljudje preberejo še malce drugačno slovensko kriminalko.

Prešernove Poezije. Ker se bliža kulturni dan, ker je brati njegove Poezije v miru, sedaj, ko smo odrasli, ne za šolo, malo drugače.

Za otroke:
1. Anja Štefan: Drobtine iz mišje doline (Mladinska knjiga), ker je fenomenalna.
2. Igor Saksida, Rok Terkaj: Repki (Mladinska knjiga), ker je upesnjena otroška poezija next level.
3. Neli Kodrič Filipič: Ali te lahko objamem močno? (Mladinska knjiga), ker je včasih potreben objem.
4. Amanda Mlakar: Tri miške (Lepa beseda), ker je ok biti drugačen.
5. Ed Vere: Kdo je pravi lev? (Morfem), ker govori o oznakah, ki jih tako radi prilepimo na druge.
6. Lauren Child: Novi mali človeček (Morfem), ker je Ninina najljubša.
7. Julia Donaldson: Bi se gnetli na tej metli? (Mladinska knjiga), ker je Ianova najljubša.

Avtorica fotografij: Mateja Tamše 

Sledi Anji na instagramu in facebooku.