Knjige

Najlepša božična knjiga leta 2021

Skrajni čas je, da vam predstavim najlepšo božično knjigo letošnjega decembra, ki pa bo zaradi univerzalnosti zgodbe še kako aktualna tudi vsa naslednja leta. Najlepša je tako po oblikovni plati (ilustratorka Lisa Aisato) in po vsebini, saj zgodba v sebi res nosi nekaj posebnega. Ščepec božične topline, ščepec žalosti, sreče, prijateljstva, družine in ljubezni. Če vam ta zgodba ne bo ogrela srca, lahko zaprosite za reklamacijo mojega predloga 😉

Zanimivo je, kako ponavadi določene avtorje predstavljamo tako, da naštevamo njihova dela, da štejemo koliko njihovih del je bilo prevedenih v slovenščino (v primeru avtorice te knjige Maje Lunde, samo roman Zgodovina čebel, 2017), tokrat pa je pri nas veliko bolj prepoznavna ilustratorka Lisa Aisato. Preden knjigo odprem in gledam samo naslovnico, še ne vem, da so to njene ilustracije. Ko pa jo odprem in začnem listati, pa je njen slog takoj prepoznaven. Do sedaj so bila prevedena na njena ilustrirana dela Zazibanka za vse letne čase (avtorica Haddy Njie, založba Zala, 2018), Čez potok, ne čez most (Linn Skåber, založba Sodobnost, 2020) in Knjiga tožibaba, v kateri je pa tudi besedilo njeno avtorsko (založba Ocean, 2020). Zadnji dve deli je prevedla Marija Zlatnar Moe, Zazibanko pa Danni Stražar.

Trenutno imate na knjigi Zazibanka in Knjiga tožibaba še novoletni popust. Čez potok, ne čez most je na voljo samo v nekaterih knjigarnah.

Če pa vam je Snežena sestra ušla v času knjižnih popustov, sem se z založbo dogovorila, da jo lahko dobite po znižani ceni: kupon BOOKNJIGA15 bo veljaven od 21. 12. do 28. 12., prinesel pa vam bo kar 15-odstotni popusta na knjigo! Krasno, kajne?! 🙂


Kaj je tisti pravi božični duh?

Kako si ga vi pričarate doma? Lahko je to postavljanje božične jelke/smrekice na točno določen dan, peka piškotov, praznično kosilo ob adventnem venčku, sprehodi v zimski idili, sankanjek, drsanje … V bistvu je lahko to karkoli, samo da vas osrečuje in vam polepša te decembrske dneve. V zadnjih letih so se decembrski prazniki prelevili v množično nakupovanje in se mi zdi, da se je kar malo pozabilo, da je v prvi vrsti pomembno, da imamo ob sebi tiste ljubljene, družino, prijatelje, partnerja. Da tudi, če doma nimamo vsega kot v izložbi, nam naš božični duh pričara druženje z bližnjimi. In zato je začetek knjige Snežena sestra zelo žalosten.

Povedal vam bom o Hedvig. O tem, kako je postala moja najboljša prijateljica in kako sem jo izgubil. In o svoji sestri Juni, ki je takrat že ni bilo več, ampak je še vedno ob meni.

1. poglavje, str. 3

V zgodbi spoznamo Juliana in njegovo družino, ima še mlajšo sestrico. Kot ste že iz prvega stavka izvedeli, je imel tudi drugo sestro, ta je bila starejša in je več ni. O tem, zakaj njegove sestre ni več, boste izvedeli ob branju knjige. Julian je, odkar je izgubil sestro, nežen in vase zaprt fant; ima prijatelja Jona, ki je tudi njegov sošolec in skupaj hodita na plavanje. Vendar nič več ni enako, ne družita se več tako kot prej, nič več ni veselo.

Potem pa spozna Hedvig. Svojo novo prijateljico. S katero skupaj pijeta vroč kakav s smetano, jesta ingverjeve piškote, ki mu pripravi zajtrk in naredita snežaka – ki dobi obliko deklice – snežene sestre. Ona v njegovo življenje spet prinese svetlobo in toplino. Te namreč pri Julianu doma kar manjka. Vse je sivo in žalostno. Tudi njegova mlajša sestrica je brez volje in nič več ni razigrana. In vse skupaj gre Julianu počasi na živce.

“Saj niti ne vem, za kaj. Seveda lahko narediva sneženega moža, v hiši imam korenček in star klobuk, ki ga lahko uporabiva. Mogoče bi našla tudi pipo, ampak sneženi mož je tako navaden, a se ti ne zdi, morava narediti kaj drugega. Sneženo ženo, mogoče, to je vsaj malo manj navadno. Ali sneženega otroka, mogoče, ogromnega dojenčka, ki kobaca, to bi že bilo nekaj, ali staro gospo, tako res sitno staro teto, ali podivjanega bratranca ali …”
“Sestro,” je kar zletelo iz mene.
“Sneženo sestro!” je rekla Hedvig. “Saj nisi tako neumen, Julian!”
/…/
Naredila sva ji dolge snežene lase, oblikovala snežen nos in ji naredila temne oči iz smrekovih storžkov. Na koncu je Hedvig nabrala šopek iz smrekovih vejic in ga pritrdila v njene roke.
“To so telohi, božične rožice,” je rekla. “Se ti ne zdi, da bi si taka starejša sestra želela rožic za božič?”
“Ja,” sem rekel.
Več nenadoma nisem mogel reči. Ne vem čisto, kako se je to zgodilo, ampak snežena sestra je bila podobna Juni. Bila je enako visoka, kot bi bila Juni, njeni lasje so bili enako dolgi in nekaj je bilo z obliko brade, da je bila točno taka kot pri Juni.

Str. 45

Zato ga Hedvig s svojo srečo in čudovito okrašeno hišo tako zelo pritegne. Njena hiša je vzor praznične okrašenosti, vendar mu je vseeno nekaj čudno. Enkrat, ko se po hiši igrata skrivalnice, se mu nekaj zazdi drugače. In Hedvig, kakšno življenja polno bitje je to, z njenimi rdečimi kodrastimi lasmi in nasmehom do ušes in usti, ki nikoli ne nehajo govoriti. Razen enkrat.

Prvič je za nekaj časa utihnila. Pogledal sem proti njej. Zdaj se ni smehljala, ampak me je gledala skoraj strogo, da vendar moram nekako razumeti, kakšno srečo imam, ker znam plavati. In nenadoma sem razumel.
“In ti … ti ne znaš plavati?” sem jo vprašal.
Hedvig ni takoj odgovorila, ampak oči so se ji zableščale.
“Ne.”
Zajela je sapo in pogoltnila.
“To je moja največja, čisto največja želja v tem vesolju.” je rekla potihem. “Mislim, da bi bila polnejši človek, če bi znala plavati.”

Str. 15

Se je tudi že vam kdaj zgodilo, da ste pozabili na svoje bližnje prijatelje, ko ste spoznali koga novega? Hedvig je Juliana neizmerno privlačila s svojo energijo. Pri njej je našel tisto, česar doma ni. Ne glede na to, kako se je trudil, njegova družina niti slišati ni hotela o praznovanju.

“In pomembno je, da je do konca okrašeno. Veš, zakaj?”
“Ne?”
“Krivično bi bilo, če stranišče ne bi bilo okrašeno, jedilnica pa. Mogoče bi bilo stranišče žalostno!”
“Žalostno? Moral sem se nasmehniti.
“Hiše imajo čustva, po mojem. Vsaka soba posebej. Posebej sobe v Vili Votlinici, če me razumeš?
“Ja,” sem rekel.
Ker Vila Votlinica je res bila takšna živa hiša.
“Rad krasim,” je rekla Hedvig. “Mislim, da mora biti za božič lep prav vsak kotiček hiše, se ti ne zdi? Prvo božično pravilo je: božiča ni nikoli preveč. Celo omara za čistila mora biti okrašena. Imam škrata, ki ga dam tja, tako da človek, ko odpre vrata, da bi ven vzel nekaj tako dolgočasnega, kot je metla, še takrat ne pozabi, da je božič. Po mojem mora biti tako. Ker je božič tak lep čas, da je pomembno, da to ves čas vemo.”
Pokimal sem in pomislil na naš svečnik, ki je bil še vedno v kleti.

Str. 51-52

Julian si želi, da bi tudi njihova hiša končno zasijala od okraskov. Da bi skupaj prižgali sveče na božičnem venčku. Da ne bi bilo več tako zelo žalostno. Njegova starša sta namreč sesuta, spremenila sta se v dva robota, ki se trudita živeti iz dneva v dan in za otroka je to izjemno težko. V njihovi hiši ni več smeha. Vse skupaj je ilustratorka izjemno živo ujela v svojo podobe. Opazimo lahko kontraste med žalostjo in žalovanjem pri Julianu doma, ko je uporabila predvsem temačne tone in ilustracijami, na katerih je upodobila Hedvig, njeno hišo, kakav. Opazujte živost barv skozi celotno zgodbo, spreminjajo se hkrati z vzdušjem!

Vendar se v njeni hiši vseeno dogaja nekaj čudnega. Okrog hodi strašljiv starejši moški. Kadarkoli Hedvig povpraša o njem, ona nič ne ve in se izogiba vprašanju. Vendar se odloči, da ga bo nekega dne zasledoval in odkrije ga v delavnici razglednic. Ta mu razkrije nekaj nenavadnega, na kar Julian niti pomislil ne bi. Prepove mu hoditi v Vilo Votlinico, ker je hiša nevarna! Nato pa se nekega dne celo s Hedvig spre in njegovi dnevi postanejo res žalostni. Ničesar več se nima veseliti. Nato pa se odloči! Ve, kako bo vse spremenil, ve kako bo svojo hišo spremenil v veselo in ve, kako bodo spet praznovali praznike, ve, kako se bo pobotal s Hedvig in Jonom.

Gotovo bi se nasmehnila tako na široko, da bi se ji videl presledek med sprednjimi zobmi, in potem bi malo nagubala pegasti nos in potem bi rekla … ja, zdaj sem vedel … Čudovito, bi rekla, kako čudovito, da se lahko zgodi kaj takega, čeprav je v resnici nemogoče, ker je med nebom in zemljo več stvari, kot si jih lahko razjasniš in tega se lahko samo veselimo, ni tako, da je svet poln nerazložljivih, čudovitih stvari, ki jih ne razumemo, zaradi tega je življenje vredno živeti, Julian, se ti ne zdi, prav zato je življenje tako razburljivo!

Str. 141

Kdo ali kaj je Julianov božični duh?

Ko sem se vračal domov, sem razmišljal o božičnem vzdušju. Hedvig je začutila božič zaradi snega. Jaz pa zaradi vonja po ingverjevih piškotih.
Ampak kaj je v resnici božično vzdušje? A ni nenavadno, da tako dobro vemo, kaj nam pomeni božično vzdušje, ampak ga je vseeno tako težko opisati? Božično vzdušje je tak mehek in plišast občutek, ki te žgečka v podplate in zaradi katerega ti srce bije nekoliko hitreje, ampak ne tako hitro, da bi bilo že grozno. Božično vzdušje je občutek, zaradi katerega bi najraje razširil roke in nekoga objel. Zaradi božičnega vzdušja poješ, se smejiš in celo hodiš naokrog s cmokom v grlu. Vse hkrati. Če bi imelo božično vzdušje barvo, bi bilo po mojem toplo rumeno. Čeprav je božič rdeč. Ker božično vzdušje mojo notranjost razsvetli kot bakla!
In Hedvig je imela prav: sneg tudi naredi božično vzdušje. Posebej tista vrsta snega, ki je začela padati prav zdaj. Ne pregost, ne premoker, ne premrzel ali zbadajoč. Samo lahki, nežni kristali, ki se nalagajo na strehe in drevesa in ulice. Prekrivajo vse grdo in sivo. Utišajo vse zvoke, kot da se svet zavije v mehko ovčje krzno. Čeprav je bil sneg mrzel, je zaradi njega svet vseeno postal toplejši, prijetnejši in varnejši.

Str. 82

To je božična knjiga, ki vam bo v 24 poglavjih na obraz načarala nasmeh, začudenje, žalost, srečo in ljubezen. Čeprav je zgodba malce žalostna, je izjemno življenjska in čarobna. Avtorica je pri pisanju sicer uporabljala bolj enostaven slog, skoraj tako kot da pripoveduje otrok, vendar zaradi tega ne deluje čisto nič pootročeno. Enostavno se je vživeti v zgodbo in z njo dihati, do čisto zadnjega božičnega dneva. Predlagam, da jo preberite en dan pred božičem. Ali pa zavijete v čudovit papir in podarite nekomu, ki ceni čudovite knjige in zgodbe, primerna bo pa tako za otroke (tam nekje od prvega razreda naprej) kot odrasle.

Zahvaljujem se založbi Grafenauer za recenzijski izvod. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani, povezava do nje: Snežena sestra. Ne pozabite na kupon BOOKNJIGA15 bo veljaven od 21. 12. do 28. 12., prinesel pa vam bo kar 15-odstotni popusta na knjigo! Krasno, kajne?! 🙂

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.