Ko plujemo po boleči preteklosti
Roman Plima je do mene priplul po treh poteh. Najprej preko avtorice, ki mi je pisala na Instagramu, če bi si želela prebrati njen roman in mi prijazno uredila recenzijski izvod. Kmalu sem ga pričela tudi brati, vendar ugotovila, da bo zahteval veliko več moje koncentracije, kot jo imam ob branju na avtobusu, kjer sicer kar veliko preberem, vendar lažjega slogovnega čtiva. Drugič, obravnavali smo ga pri bralnem klubu LUD Literature, vendar mi ga je takrat uspelo prebrati zgolj polovico zaradi vseh obveznosti. In sedaj, tretjič, preko založbe Beletrina in njihove poletne akcije (o tej več na koncu objave). Tokrat sem knjigo dokončala in to celo na javnem prevozu, ki je končno izpraznjen glasno govorečih dijakov in študentov. Že med samim branjem se mi je o Plimi porajalo mnogo razmislekov in žal mi je, da si jih nisem sproti zapisala, zato ta objava, ker mislim, da si moje misli zaslužijo biti zapisane, povedane in dane v svet.
Ampak, kje začeti, pri tako velikopoteznem romanu, kot je Plima? Ana Schnabl v svetu pisanja ni nova, čeprav moram priznati, je to moja prva prebrana knjiga. Mojstrovina me je enkrat pritegnila (tudi zaradi tematike), vendar sem imela sposojeno na Biblosu in preko telefona nekako ni šlo, Razvezanih se pa še nisem lotila, vendar se jih vsekakor bom. Saj veste, kako se vedno zgodi, preberem eno knjigo od določene avtorice in potem si zaželim še vse ostale. Začnimo morda pri zgodbi.
Zgodba
Dunja v romanu je pisateljica, ki se je po družinski tragediji v otroštvu (smrti brata in očeta) odselila s Primorske, natančneje iz Lucije, v Ljubljano, kjer sta z mamo začeli novo življenje. Vendar so Dunjo dogodki iz otroštva preganjali in tokrat se je odločila vrniti na obalo in se dokopati zadevi do dna. Kdo je ubil njenega brata? Policija ni storilca nikoli odkrila, zato so primer kaj hitro zaključili. Dunja se v rojstnem kraju ponovno sooči s prijateljico Katarino, njenim tokratnim partnerjem Kristijanom in najboljšim prijateljem njenega brata, Dražena ter še eno vpleteno osebo, Mirelo. Zdi se, da so na Dunjo psihološke težave vplivale tudi psihosomatsko, ima težave z išiasom (ki bi morda lahko sicer bil tudi že od starosti), skorajda odvisnostjo z marihuano in s tem se mora soočati med bivanjem na obali. Seveda brez svojih osebnih težav niso tudi ostali trije. Dunja tako preko soočanja in preživljanja časa z njimi pride do razkritja, ki ga vsekakor ni pričakovala in si ga izjemno težko prizna, vanj sploh ne verjame, kar le še poglobi njeno krizo (srednjih let?).
Slog
Vendar Plima ni roman, ki bo vsakomur všeč, četudi vas je po zgoraj prebranem zamikalo, da bi se jo lotili. Zakaj? Zaradi svojega posebnega sloga. Priznam, na začetku sem tudi sama imela kar težave, da sem se lahko poglobila v branje, predvsem najprej zaradi tega, ker sem mislila, da jo bom lahko brala v javnosti (beri: na busu), ampak sem ugotovila, da bom najprej potrebovala več koncentracije. Včasih pridejo knjige, ki se jih moraš lotiti drugače, ki te premaknejo iz tvoje cone udobja in tako tudi svoje branje prilagoditi na pripovedovalkin način. Ko sem to storila, je vse skupaj lažje steklo. Ampak zakaj se je avtorica odločila, za tak slog? Morda mi je uspe prepričati v sodelovanje v mojih Pogovorih tukaj na blogu, pa jo potem kar tam vprašam, tokrat pa bom zapisala svoje videnje.
»Hočeš reči, da sem jogurt,« se je bridko nasmehnila, »ne, zdaj pa najbrž res nisem več veliko na soncu, v mestu živim, pa sem se verjetno odvadila.« Odvadila = si, če smo natančni, dosledni, po asociaciji te užitke pravzaprav pogosto prepovedovala. Se pred njimi kar ščitila. Kajti uživanje sonca je najprej prostost in prostost je brezskrbnost in brezskrbnost je varnost in varnost je dom in dom je Lucija in Lucija so morje obala plaža in spiaggia in morje obala plaža in spiaggia so dnevi in leta in dnevi in leta so njeno otroštvo in njeno otroštvo so njeni spomini in njeni spomini so para in megla in para in megla so duh in duh je njen Dražen in Dražen je oče in oče je Dražen je oče je noč, sprva sta dve, nato jih je tisoč, in noč je v plimi in v plimi čaka oseka in v oseki je suša in v suši je kurčeva ruša, je grob in v grobu je pismo in v pismu besede in v besedah je glas in v glasu je steklo in steklo v črepinja in v črepinjah je dom in v domu je mama in v mami je tema in v temi … v temi? V t e m i? Je? (Nekako n e k a k o vedno vse.)
Eden izmed mojih ljubših odlomkov, ki me je čisto presunil. Str. 239
Dunja je poškodovana oseba, muči jo travma iz otroštva in jaz sem ves ta nekakšen njen miselni tok dojemala tudi iz te perspektive, da se veliko pogovarja sama s sabo. Ne naglas, vendar da so to neki njeni notranji monologi, ker kdo tega v življenju ne počne? Sama se pri tem zalotim dostikrat, vendar je moral biti kar poseben izziv to spraviti na papir in v pisanje. Bralca takšen slog kaj hitro vrže s tira, težko sledi zgodbi, zato moraš imeti dosti vztrajnosti, da se prerineš do konca. Že sedaj vam povem, da je takšna celotna knjiga. Mislim, da je avtorica s takšnim slogom hotela poustvariti ozračje in karakterje svojih oseb v romanu, jim dati neke značilnosti in travme tudi skozi pisanje. Prijateljica Katarina recimo jeclja in to se vidi tudi v zapisu. Slog romana te naredi hkrati živčnega in tako čutiš skupaj z Dunjo, kako zelo težko ji je, kaj vse se “mota” po njeni glavi, o čem vse razmišlja. S tem, ko se matraš z branjem in te večkrat vrže izven pripovednega loka, je Schnabl ustvarila svojevrstno umetnino. Zdi se, da je vse to storila namenoma, zgodbo in osebe zamotala okoli sloga in jih tako naredila žive osebe. Težko je ubesediti vse, kar sem začutila ob branju, vendar se mi zdi, da je tale povzetek še najbližji temu, o čemer sem premišljevala.
Ne da je takšen akt oglušujoč, ne da je posebej glasna svila (Ma kaj res ni pomislila, da je izredno glasna zgolj vsaka bolečina? Da te pred okolico zapira samo vase? Da je to najbolj skrivna, najzatohlejša jazbina?), toda Mirelice tedaj ni slišala vstopiti.
Str. 133
Na bralnem klubu LUD Literature smo kar dosti spregovorili o samem slogu, nekatere ljudi je recimo zmotilo, da je notri premalo primorskega narečja, vendar mislim, da bi bilo pa vse skupaj že res preveč zasičeno (morda težko razumljivo). Seveda se notri najde nekaj besede narečja, pa potem malce italijanščine pa kakšna angleška beseda, vendar tega ni veliko.
»Kaj, zakaj pa to, ne raz–« jo je Duši nenadoma povlekla za roko, »–umem, zakaj bi se zaradi tega onadva kreg–« je bila Duši očigledno kar orenk prikrajšana – joj, Dunja, no, kakšne imaš, bila je samo sladkosneda! –, saj se je, z gostjo še zmeraj v dlani, v vrsti pred sladilnik – sladoledni hladilnik: Dunja™ – postavila razborito, kot – pa joj, Dunja, kd ti je podelil tisto prekleto nagrado za prekleto književnost za nič manj kot izvirnost izraza?!
Posebej simpatične so mi bile nove besedne skovanke, kot v zgornjem primeru: sladilnik! Prav tako lahko v tem odlomku in v prejšnjem vidite, kako raznoliko (tudi vizualno) je besedilo.
Dogajalni prostor, žanr in ostalo
Izjemno všeč mi je dogajalni prostor, mislim da obala dobi premalo pozornosti v naših knjigah (ali pa jih jaz nisem zadosti prebrala?) in vidi se, da je v svojem življenju v Luciji preživela kar nekaj časa. Zame, kot Ljubljančanko vseh opisov krajev in lokalov sicer ne prepoznam, vendar se iz pisanja razbere, da so avtentični. In ko se bom nekega dne odpravila po stopinjah Dunje (ker literarni turizem!), bom lahko natančno razbrala, kje je kaj.
Dunja kot oseba mi je šla izredno na živce. Na živce s svojim odnosom do drugih, do preteklosti (no seveda travma), do okolice, do tega, da same sebe ne more sprejeti, da drugih ne sprejme, da ne sprejme sprememb v svetu. Sicer ne morem reči, da so mi bili ostali dokaj pri srcu, noben ni takšen, da bi se ravno poistovetil z njimi, določeno odmaknjenost se vseeno čuti. Pa vendar, je tako zelo boleče realen. Zanimiva mi je izjava, ki sem videla na avtoričinem instagramu pod objavo o izidu Plime: “Jebe pa tale roman ljudi. Jebe Dunjo, Dražena, Katarino, Kristijana, Duško in Mirelo. In kako, kako zelo jih jebe!” In kako res je! Roman te malo po malo jebe, jebe s slogom, z osebami, ampak malo tudi ti njih jebeš, hočeš vedeti, kaj se je zgodilo, zakaj so vsi tako zafrustrirani! Včasih sem se počutila kot Dunja, moje misli tudi nenehno prehajajo, skačejo na druge teme, besede, asociacije … potem se pa zamislila, kako težko je napisati tak roman? Še eno vprašanje za avtorico!
In nenazadnje, včasih te ljudje vprašajo kaj pa je ta roman? Je ljubezenski, je kriminalka, je triler? Zadnje čase je izjemno popularno, da knjigam rečemo žanrski hibrid in ta to vsekakor je! Težko bi mu rekli zgolj kriminalka. Težko ga uvrstimo v nek ozki žanr, saj prehaja veliko meja. Seveda imamo motiv, imamo preiskovalca – Dunja se poimenuje kar Velika Preiskovalka (VP – navezava na Veliki Spanec Raymonda Chandlerja?*), imamo nek umor ali samomor? Torej določene zakonitosti kriminalke so, vendar je pri vsem skupaj veliko bolj pomembno nekaj drugega. Kdo smo kot ljudje, z mnogimi skrivnostmi, ki jih skrivamo zaradi tega, da ne razočaramo drugih? Da ne bodo razočarani nad podobo ljubljenih oseb, ki jo imajo v svoji glavi. Izjemno je, kako na koncu pride Oseka (kot poglavje) in kot zaključek za Dunjo. Odkrila je kdo in kaj je bil njen brat, ampak ali ji bo to pomagalo preseči njeno travmo? Ali bo le še huje? Bo sedaj, ko ve, da ni bil takšen, kot je mislila, da je bil, lažje živela? Še bralci na koncu romana ne čutimo zadovoljstva, ko ugotovimo, kako je umrl Dražen. Zgolj premišljevanje o dobrem in slabem, o tistih moralnih odločitvah, ki jih v življenju naredimo zase in za druge.
*Me izjemno zanima, koliko je še drugih skritih navezav, ki jih nisem opazila? Mislim, da bi to zahtevalo drugo, bolj počasno branje!
Vendar roman ne deluje tako žalostno, kot je bilo morda razbrati iz mojega besedila, velikokrat se Dunja sama iz sebe ali drugih norčuje, veliko je situacij, ko se kot bralci nasmehnemo, saj lahko zaznamo prikrito kritiko družbe, cinizem ali pa skrajni sarkazem, ki bo določene situacije naredil pretirane in zato smešne. Ni vse zgolj beda, ker takšno je tudi življenje!
Sicer sem pa velikokrat pomislila, da če bi avtorica ta roman napisala v obdobju pred postmoderno literaturo, bi jo danes (ali pa tudi ne, tako kot večino slovenskih avtoric?) lahko obravnavali kar v klasičnem kanonu postmodernistične literature. Tako pa je roman zapadel v obdobje in med bralce, ki se nam njim zgražajo ali pa nam je preprosto všeč. Tako kot smo ljudje opredeljeni do večine stvari v življenju. Če ne drugega, vsaj poskusite z branjem in ko boste roman prebrali, utemeljite zakaj vam je ali ni všeč. Debatirajmo in pogovarjajmo se o knjigah!
Pri Beletrini lahko to poletje sodelujete v nagradni igri Beletrinine razglednice. Vsak teden do konca poletja lahko pošljete eno vašo fotografijo katerekoli Beletrinine knjige in se uvrstite v nagradno žrebanje. Ta teden žrebajo ravno za Plimo!
Nadaljnje branje/poslušanje:
Sicer so pa pri založbi pripravili tudi odličen napovednik za knjigo, vam ga priložim kar spodaj:
