Letošnje prvo okroglo Prepišno uredništvo: Fikcija je vse ni prineslo le jubilejne številke 10, ampak tudi nove prostore, ponovno živo sodelovanje občinstva in sodelujočih, ampak tudi mojo osebno vpletenost. Tokrat ne kot gostja, kot par let nazaj (Nakratki 3, 2020) ampak udeleženka delavnice Kako (ne) pisati o sebi (srečanje in delavnica o pisanju avtofikcije s Katjo Gorečan), hkrati pa tudi kot opazovalka festivala skozi lečo svojega fotoaparata. Morda bo tudi zaradi tega tokratno poročilo bolj slikovno, kot opisno. Organizatorji so se kot vedno izjemno potrudili, da so na festival pripeljali odlične govornike in govornice, ki so raznovrstnemu občinstvu razširili marsikatero obzorje. Z mislijo na fikcijo so opredelili letošnjo temo festivala:

Fikcija je vse – onstran domišljenega in dejanskega
Biti pisateljica je dovolj, preveč in premalo. Pisanje se odziva na svet in ga reflektira, a obenem vanj tudi posega, ga spreminja in postavlja v odnos do množice drugih umišljenih svetov. Ti se lahko dopolnjujejo ali izključujejo. V času hiperprodukcije dobi marsikatero pisanje oznako »literatura«, pri čemer pa ni vedno jasno, ali je to formalna oznaka ali odraz avtorjevega stanja duha, mogoče tudi zgolj bralčeve prizanesljivosti. Kdaj začne pisanje, ki (domnevno? vedno?) črpa iz lastne izkušnje, avtorico presegati, da postanejo meje njenega sveta prepustne? Ne nazadnje, kdo je sploh lahko avtor – trpeča duša ali umetna inteligenca – in zakaj bi nas to sploh moralo zanimati? Komaj smo ločili avtorja od govorca, že v literaturi ponovno iščemo avtorja, še posebej če ga želimo zaradi njegovega delovanja v resničnem svetu poklicati na odgovornost. Smrt avtorja je bila kratkotrajna. Ko začne avtofikcija premikati meje romana in postavljati nova merila za njegovo presojanje, se moramo vprašati tudi, kje so meje literature. In se ob tem zavedati, da bo odgovor bržkone določil tudi meje naše ideologije. Kajti vse je fikcija in fikcija je vse.

Na svojem urniku sem si označila dogodke, ki si jih obvezno želim videti in poslušati, na koncu festivala pa ugotovila, da sem tam dejansko bila vsak popoldne in večer. Kar je prijetno doživetje, videti prepišno v celoti, biti del njega, skoraj del ekipe, ki ga soustvarja. Se pogovarjati in debatirati z ljudmi, ki kulturo živijo tako ali drugače in imeti občutek prijetne povezanosti.

Prvi festivalski dan v ponedeljek, 24. 10., sta otvorila dva dogodka: Pisanje nima nobene zveze z nevihto (pogovor): Dijana Matković, Katja Kobolt, Iva Kosmos in 10 prepišnih Prišlekov za 10 prepišnih let (branje): Primož Čučnik, Katja Gorečan, Sara Fabjan, Jernej Županič, Aljaž Primožič, Davorin Lenko, Primož Mlačnik, Jure Jakob, Ajda Bračič, Franci Novak). Čeprav nisem ljubiteljica poslušanja branja drugih (to res od človeka zahteva drugačno koncentracijo, grem pa vedno rada poslušat Literaturine avtorje, saj je izjemno zanimivo poslušati avtorje, kako berejo svoja dela, kakšno držo, hitrost branja, nastop bodo ubrali. Tokrat sem si še najbolj zapomnila Katjo Gorečan z izjemno dramatičnim nastopom, Županiča, čigar pesmi so vedno boljše, ko jih slišim iz njegovih ust in Primoža Mlačnika, ki je rekel, da bo branje nadaljeval kar tam, kjer je prejšnjič končal (tudi prvi del sem poslušala), kar se mi je zdelo izjemno prikupno.

Drugi dan prepišnega sem se naprej udeležila delavnice s Katjo Gorečan (ta je sicer potekala od torka do četrtka). Bilo nas je ravno pravo število za intimno delavnico avtofikcije, v skupini smo se takoj povezali, Katja nam je na uvodni delavnici predstavila avtofikciji, o njej smo debatirali, se pogovarjali o knjigah, ki jih poznamo … kot nekakšen teoretski uvod v vse skupaj. Do druge smo že morali sestaviti svoj avtofikcijski tekst, ki je temeljil na pravljici, na zadnji – tretji pa narisati našo pravljico za uprizoritev kamišibaja pred občinstvom. Čeprav je bilo vse skupaj izjemno intenzivno, tako časovno kot čustveno, pa je bila to ena izmed resnično izkustvenih delavnic, ki mi je kot osebi ogromno doprinesla. Spodaj utrinek z delavnice in nato končne uprizoritve zadnji dan festivala.

Naposlušali smo se tudi prvih serij Nakratkih:

• Nakratki 1: Dejan Koban, Jaka Železnikar, Vuk Ćosić
• Nakratki 2: Matjaž Ivanišin, Tomaž Grom, Izar Lunaček

Tretji dan nam je postregel še s tretjo edicijo Nakratkih: Ana Schnabl, Jedrt Maležič, Selma Skenderović in presunljivim pripovedovalskim večerom Katarine Nahtigal in Maše Budič, ki sta naše čute prebudili z Materinstvom in Dobro družbo. Vau!

Zadnji dan Prepišnega uredništva sem se zavedla, da sem z njim živela in dihala vsak dan, enkratno je bilo biti del nečesa, ki že 10 let živi na slovenski kulturni sceni in si je tako dobro utrdilo svojo pozicijo med obiskovalci. Tokrat s posebno sladkim priokusom rojstnega dne! Na ponovno snidenje naslednje leto 😉

Ob obletnici pa > Zlata zlagana svetloba (pogovor): Andrej Hočevar, Dražen Dragojević in recital Matter: Večnost je premajhna za žlico.