Z Julijo vam premierno razkrivava eno poglavje iz njene prihajajoče knjige v seriji Edgarja Kaosa. Za vas sva pripravili tudi vpogled v zemljevid in ilustracijo, ki jo je pripravila Maja Poljanc, ki jo na instagramu najdete pod imenom @polanski_maja.

Tokrat z Julijo na NMN ne bova imeli skupaj pogovora, saj sem se po tehtnem razmisleku odločila, da še malo počakava, da njena knjiga res izide in jo še kdo prebere (potem pa vsekakor narediva dogodek!). Boste pa Julijo na NMN-ju vseeno našli! Na sporedu je kar dvakrat, prvič v predavalnici ob 10. uri in drugič v kavarni ob 10.45 uri. Več o programu na povezavi.

Edgar

Svetlana Azarova

Z astrokodeksom v nahrbtniku urno tečem v zlatograjsko ječo, in vse, na kar lahko mislim, je to, da moram nujno, brezkompromisno in nemudoma tja; tu ni nobenih zakajev, nobenih kakojev in kaj čejev. Tu je le nuja in občutek pravilnosti, da počnem natanko to, ničesar drugega. Nikjer ni nobenih stražnikov, zato brez vprašanj in pogajanj dospem v zlatograjski zapor, ki sem ga nekako našel z boljšo natančnostjo od vseh kompasov na svetu. Globlje brodim po zadušnem, temačnem prostoru, močneje me preplavlja ekstatični občutek, ki pravi, da se približujem edinemu in največjemu cilju svojega življenja … in tedaj v glavi zaslišim tako glasen tlesk, kot bi v njej nekaj eksplodiralo.

Vse okrog mene se spremeni. Na neki način se ne spremeni čisto nič, toda šele zdaj dejansko razumem, da sem se znašel v zlatograjski ječi, ki ni več sveti cilj mojega romanja, temveč … ječa. Grda, pusta, neprijetna ječa. Zakaj sem prišel sem? Tiho se oziram po srhljivo tihem, temnem, samotnem, vlažnem hodniku z majhnimi celicami. Ne spomnim se, zakaj sem prišel sem. Še pred enim trenutkom je bilo vse jasno – in zdaj ni več jasno čisto nič. Kako sem prišel sem? Dolg hodnik vodi le naprej in nazaj ter se na obeh koncih konča s trdo temo. Na pamet izberem eno od dveh smeri, kot senca tiho se vlečem mimo dolge serije jetniških celic in čez kakšno minuto, če ne celo dveh, se dolgotrajnost enosmernega pohajkovanja proti koncu ječe, ki ga ni in ni, zazdi sumljiva. S tem zaporom je nekaj narobe. Enolični neskončni prizor postaja čedalje bolj podoben kakšnemu iz nočnih mor, ko se zaporniki v ječah, ki me zdaj seveda opazijo, radovedno približujejo rešetkam. Izogibam se stiku z njihovimi očmi, nestrpno capljam dalje, dokler ne opazim, da so vsi zaporniki, ki stojijo tik pred vrati svoje celice, v resnici en in isti zapornik, ena in ista zgrbančena postava.

Ustavim se. Zmedeno se ozrem k čarovnici v mračni ječi, ki me gleda z grimaso, ki najbrž spominja na zlobni nasmešek, ampak nisem prepričan, ker je tako gubasta. Ker je čarovnica žal edina živa pojava v čudni blodnji, jo z odporom nagovorim: »Ali veste, kako se pride ven?«

Nekaj časa molče bulji vame, nakar se njen nasmešek poglobi z vsemi drugimi gubami vred. »Za to, da prideš v neki prostor, običajno potrebuješ vrata,« zahrope.

»Tu ni nobenih vrat,« ji povem.

»V ječi si,« mi pove ona.

»Ne, vi ste v ječi. Jaz sem zunaj.«

Čarovničine gubaste in skrivljene roke se oprimejo rešetk. »Si prepričan?«

Nimam časa za to. Zakorakam v drugo smer.

»Kaos,« me pokliče.

Kako ve, kdo sem?

»Nekaj si pozabil,« mi pove starka. Na tleh hodnika ječe opazim svoj odprti nahrbtnik, iz katerega štrli polovica mojega astrokodeksa. Srce mi poskoči od groze, planem k nahrbtniku, astrokodeks zatlačim vanj ter nahrbtnik naglo in trdno primem v naročje. »Kako lep kamen,« gruli ujetnica. »Bi ga zamenjal? Za to?« Čarovnica v grčasti roki drži nihajočo uro s sumljivo glasnim tiktakanjem. Moj pogled se le za hip zaplete v en sam nihaj in že se mi zvrti. Oči brž odvrnem od očitno ukletega predmeta. »Lepa hvala, kdaj drugič. Mi lahko, prosim, razkrijete, kako naj pridem ven?«

Vame bulji molče in nepremično kot kamen.

»Ne bom vam dal astrokodeksa.«

»Ne potrebujem ga.«

»Kaj pa potem hočete od mene? Samo povejte mi in jaz bom to storil, potem me boste izpustili ven. Res je tako enostavno,« nergam.

»In če je to, kar hočem od tebe, to, da ne moreš iti od tod?« me draži.

»Nimam časa za take igrice.«

»In jaz imam ves čas na svetu.«

»Oh, dajte, no. Povsem jasno mi je, da uporabljate urok iluzije ali urok prekrivanja, da ne morem videti vrat.«

»Če je vse tako jasno, zakaj si potem še tukaj?«

Prav, pomislim. Pa naj bo po njeno. Obrnem se proti steni. Za začetek poskusim s protiurokom za urok prekrivanja: velik svetlobni val sune vseokrog mojega telesa in njegov ostri sij prežari vso okolico, da bi razkril zakrite objekte. Ko ugasne, se na hodniku ne prikaže čisto nič novega, kar pomeni, da sem uporabil napačen protiurok. »Potem pa gre za urok iluzije,« povem še bolj trmasto. Tokrat pramagijo v sebi pretvorim v hladno, napeto energijo, osredotočim se na morebitne prisotne magične valove v prostoru, svojo energijo usmerim vanje z namenom, da bi jih uničila. Razžirajoči vijoličasti žarki, ki naj bi predrli vse magične pojave, na moje razočaranje ne razbijejo ničesar, saj tudi uroka iluzije, kot kaže, nikoli ni bilo v prostoru. »Črna magija,« zašepetam. Seveda. Črna magija nima protiurokov.

A tedaj moj protiurok z zakasnitvijo najde velik obokan izhod iz hodnika, v katerega olajšano zdrvim brez poslavljanja od jetnice. Dolgo iskani izhod pelje v zavoj, in ko pridem do njegovega konca, ugotovim, da sem nekako prišel v isti prostor, kot sem bil prej, naravnost pred isti grdi, stari, pokvarjeni režeči obraz. »Veliko lažje bi bilo, če bi samo povedali, kaj bi radi od mene,« ji naveličano povem.

Toda čarovnici ni do pogajanja. »Tudi najmočnejše bitje na svetu ima svojo šibko točko. Moči imaš dovolj, da bi z njo naredil vse na svetu, a kaj ti to pomaga, če ne veš, kaj točno je treba storiti in kako?« se mi roga.

»Ja, v redu, razumem. Ne znam priti ven. Zmagali ste, čestitke. Lahko zdaj grem?«

»Ne vem, lahko?« me zbada.

»Res, res sem utrujen,« ponovim, »in počasi mi zmanjkuje drugih idej, razen da vam začnem groziti.« V resnici je ne smem poškodovati, čeprav je jetnica. Ali obstaja še kakšna pot, po kateri bi jo lahko prisilil, da bo nehala čarati?

Čakaj malo. Kako je mogoče, da na to nisem pomislil že prej? To je bilo res enostavno.

Antimagijsko polje. Antimagijska polja izničujejo tako črno kot svetlo magijo, a njihova moč je velika le toliko, kolikor je bilo močno bitje, ki jih je ustvarilo. Polje pod čarovnico je očitno šibkejše od nje, in če bi ga ojačal, bi čarovničina magija izpuhtela. Sicer ne vem, kako točno je to treba storiti; morda moram v polje usmeriti le dovolj surove magije, da bo prejelo več energije in postalo močnejše od čarovnice. Pogled in dlani torej usmerim v umazana tla ječe, energijo sprostim v tarčo in tla močno zasvetijo. Starka se od bolečine skrči in poklekne, prostor pa se, kot bi trenil, spremeni: na moji levi so le še tri celice, na desni, za vogalom hodnika, pa se pokaže stopnišče, ki pelje k vratom.

»Počasen si,« zahrope starka, ki se komaj povzpne na stara kolena. »Veliko prepočasen za moč, ki jo poseduješ. Ali pričakuješ, da ti bodo razduševalci poslali navodila za to, kako jih premagati?«

Šele zdaj se mi posveti, s kom govorim. To je vendar zaveznica razduševalcev, ki jo jutri čaka sojenje! Me čarovnica vendarle lahko ubije? Očitno zmore marsikaj, če sem se kar tako pojavil v ječi. Dokler ne izvem, ali se lahko moj neželeni sprehod v ječo (ali kamor koli drugam) ponovi, je ne morem kar tako pustiti za sabo. »Kako ste to storili?« zahtevam od nje.

»Črni magi o svoji magiji ne govorimo s svetlimi magi. Vaša nevednost je tisto, kar jo dela močno.«

»Če mi poveste, bom glasoval proti vaši smrtni kazni,« jo skušam pregovoriti.

Čarovnica se zareži.

»Kaj?« nejevoljno rečem.

»Nič. Nisem si te predstavljala takšnega,« mi odvrne.

»Se opravičujem za razočaranje.«

»Ne veš, kaj si, kajne?«

»Kaj?«

»No, saj še nisi.«

»Lahko govorite bolj jasno?«

Starka ima tiste vrste obraz, ki ga bitje težko pozabi: gube ima povsod, na vsakem kotičku kože, ne le na čelu in okrog ust ter oči ne, njena lisasta polt je prepredena z mrežo črt. Videti je paranormalno stara, prestara. »Tvoje vprašanje bo odgovorjeno, če najprej sam odgovoriš na moje,« se domisli starka.

»Velja. Kar koli.«

»Bom jutri živela ali umrla?« me vpraša s smrtno resnostjo.

Kakšno vprašanje neki je to? »Ne vem,« ji iskreno povem. »Nisem jasnoviden.«

Gube se kot zavese besno spustijo čez njene pogreznjene oči, ko vešča povzdigne glas: »Ne sprenevedaj se, Edgar Kaos. Vem, kdo govori skozte. Vidim jo,« hrope starka. Zaradi njenega zmečkanega obraza je težko reči, ali iz njenih oči vre jeza ali strah. »Morda se je ne spomniš, toda ona ni pozabila nate. Navsezadnje morda le nisi tako neumen; veš namreč, da se je bolje priljubiti smrti kot življenju. Njene oči imaš. Povej ji, da se je slabo skrila.«

Nekaj sekund razmišljam. »Ne, ne razumem. Žal mi je.« Iskreno povedano se mi zdi, da se ji meša. Saj to sploh ni čudno, le kdo ve, kaj se začne dogajati z možgani pri takšni starosti, ko je že obraz bolj naguban od njih.

»Veš, kdaj bo nekdo umrl,« poenostavi čarovnica. »Ne zanikaj tega. Povej mi.«

Zazdi se mi, kot da bi v trebuh prejel brco. Res se je že zgodilo, da sem nekako slutil, preden se je to nekomu zgodilo. Spomnim se njihovih obrazov, bili so nekako … senčni. Zabrisani, odtekajoči. Z odporom pregledam njen reliefno pester, nenaravni obraz, ki mu ne bi bil kos najboljši kipar na svetu, če bi imel neko čudno nagnjenje, da bi se odločil izdelati njeno skulpturo. »Ničesar ne vidim,« ji nazadnje priznam.

»Torej bom živela,« reče brez posebnega veselja.

»Tega ne morem reči zagotovo. Samo slutim jo lahko. No, mislim, da jo lahko. Ampak zagotovo jo najbolje sluti vsak pri sebi. Bitje malo pred smrtjo zmeraj samo ve, da bo umrlo. Smrt nikdar ne preseneti popolnoma,« ji povem.

Starka me zamišljeno premeri, ne reče pa ničesar več.

»Dolgujete mi odgovor,« jo spomnim.

»Z dovolj pozornosti lahko zaznaš duše drugih in občutiš, kdaj je vez med njimi in telesom prekinjena. Z dovolj spretnosti lahko prevzameš nadzor nad telesom, če je tvoja magija na pravem mestu ob pravem času.« Čarovnica obmolkne. »To je vse, kar mi spoštovanje do črne magije dovoli povedati.«

»To ni pojasnilo čisto ničesar. Od kako daleč me lahko nadzirate? Se je to zgodilo, ker sem se onesvestil sam ali ste to povzročili vi?« jo izprašujem.

»Na tvoje vprašanje sem že odgovorila. Naslednjič me bolje poslušaj.«

»Torej me ne morete kar tako … hipnotizirati?« se želim prepričati.

»Kar tako se ne da storiti nič. Z veliko moči in znanja se da storiti absolutno vse.«

Takšnega odgovora vsekakor nisem želel slišati. Še vedno ne vem, kaj je nevarna črna maginja hotela in zakaj to tako vztrajno prikriva. Najbrž je želela ukrasti astrokodeks. No, to ji ni uspelo. Najbrž. Upam. Lahko je bil tudi kodeks v mojem nahrbtniku le iluzija. Na tej točki ne morem vedeti ničesar več. »Na svidenje,« povem in jo mahnem proti izhodu.

»Edgar Kaos,« me pokliče čarovnica. Kaj spet? »Nekoč se bova še srečala.«

Kaj pričakuje, da bom rekel, komaj čakam?

Brez odgovora se nerodno povzpnem po stopnišču in zavijem v smer, za katero se mi zdi, da bi lahko najhitreje vodila do moje sobe. A že za prvim vogalom naletim na skupino vojakov, ki se približuje vhodu v ječo, kar je naravnost fenomenalno, kajti namesto da bi končno lahko šel spat, bom moral še nekako obrazložiti svoj prepovedani obisk jetnice. Nejevoljen se ustavim in čakam, da me vojaki zaslišijo, a me zgolj začudeno pogledajo, nato pa odidejo mimo mene, kot da se jim moja nočna pojavitev na napačnem mestu ne bi zdela vredna ukvarjanja. Vojaki se po stopnišču spustijo v ječo, meni pa se šele tedaj posveti, da me niso zajeli, ker to niso stražniki ječe, temveč vojaki čarovniške vojske, straža Rurika III., saj so oblečeni v dolge plašče in visoke škornje, ki so neprimerni za pannomsko klimo. Ne vem, ali smejo biti tukaj, ampak glede na to, da tudi jaz ne bi smel biti tu, je še najpametneje, da hvaležno sprejmem edino milost, ki mi jo je namenil današnji dan, ter grem spat, še preden me nekdo zares zadrži in začne trpinčiti.

Knjiga bo na voljo za nakup pri založbi Goga.