Gauche je pisanim ljudem zavidal edinole eno – da znajo govoriti, da uporabljajo besede, ko bi bile njihova last. Njemu samemu, čigar pohabljeno grlo ni bilo zmožno izdaviti nobenega zvoka, se je zdelo, da je vsa človeška moč v besedah. Zato jih je obravnaval zelo resno in s pravim spoštovanjem, čisto tako, kot da bi bile po svoji resničnosti enake stvarem. Ali pa še resneje: kot da bi bile nekaj več od stvari, katere označujejo. Kajti navsezadnje stvar samo omejuje njena materialnost in konkretnost, beseda pa je njen čarobni odsev, ki biva v svetu, drugačnem od tega, kar je Gauche poznal. Kakšnem? O tem ni znal Gauche niti razmišljati. Zanj so bile besede duše stvari; po teh dušah stvari vzpostavljajo stik z nami. Če poznaš besedo – poznaš stvar. Če izrečeš besedo – imaš oblast nad stvarjo. Kadar zlagaš besede in jih povezuješ z drugimi besedami – ustvarjaš nove sestave stvari, ustvarjaš svet. Ko se dokoplješ do pravih besed, jih obarvaš s čustvom, odtenki razpoloženja, ko jim podeliš pomene, zvene in glasbo – se izoblikuje vse, kar obstaja.

Stran 10-11

Bila je prepričana, da drugi sanjajo podobno: vso noč, v barvah in z usodnimi posledicami. Ni se zavedala, da je obdarjena z redko sposobnostjo, kot sta pesniški ali slikarski dar. Sodila je v tisto maloštevilno skupino izbrancev, ki se s svetom pogovarjajo po svoje in se iz noči v noč približujejo razumevanju njegove zapletenosti.

Stran 29

Kadar ženska spremeni barvo las, je to znamenje, da se zanjo začenja nova doba.

Stran 36

Nebo nad Parizom je imelo bledo modro barvo preteklosti.

Stran 40

Vsako potovanje se začenja s stanjem, ki bi ga lahko označili kot opitost od prostora. Telo komaj opazno drhti od razburjenja, v glavi se vrti od mimo hitečih pokrajin. Šele čez dlje časa se človek, prostovoljno ali po nuji okoliščin iztrgan s kraja, na katerem je živel, vrne k temu, kar je pustil za sabo. Ljudje se istovetijo s krajem, kjer so pognali korenine, kakor da bi bilo življenje brez te zakoreninjenosti v zemljo samo nadomestek, nekaj povsem brez pomena. Pa vendar z vsako miljo preteklost, materializirana v konkretne kraje, bledi in vse pogosteje jo razblinja to, kar se razprostira pred očmi. Cesta s kolesnicami, ki so jih izdolbla kolesa voz, obcestni vodnjaki, tuji ljudje, kapele svetnikov, postavljene na razpotjih, vasi, videne iz daljave, ogromni prostor, razpet na treh razsežnostih: zemlji, obzorju in nebu.
Na začetku potovanja ni toliko pomemben cilj, kolikor samo premikanje v prostoru in času. Misel ima tedaj toliko praznega prostora, da lahko lenobno teče, pogled pa se na prostrani krajini ravna kakor venčni lističi razcvetajočega se maka. Robovi nemirov in strahov postajajo blažji, nekam poljubni. Svet, gledan s premikajoče se točke, se zdi bolj harmoničen in bolj dokončne oblike.
Potovanje nas uči tudi, da se ne navezujemo na detajle. Ravno značilnost, detajl sta srž negibnosti, kajti bistvo stvari se neprestano spreminja. Ko si popotnik ogleduje prizore iz preteklosti, ti pogosto razkrivajo nove pomene. Popotujoči ljudje ne postajajo modrejši zgolj zato, ker nenehno izkušajo nove razglede in dogodke, ampak tudi zato, ker sami zase postajajo mimo hiteča krajina, na katero je mogoče pogledati s tolažilne razdalje. Takrat opažajo več.

Stran 45-46

Stolpi, dimniki, strme strehe so bile kakor vzorec skrivnostne črne čipke, s katero se svet ozaljša pred nočjo – vsakdanji misterij večera.

Stran 62

Vsaka knjiga, ki jo napiše človek, ga preraste in je večja od njega. Kako je to mogoče? Človek, ki piše knjigo, iz samega sebe, ker se loteva pogumnega poskusa, da bi se označil in poimenoval. Sam je edinole delovanje in kaotično gibanje, knjiga pa to delovanje in to gibanje označuje, poimenuje, mu podeljuje smisel in ga postavlja v razmerje z drugimi. (95-96)

Stran 95-96

Biti tam, kjer te ni, ne biti tam, kjer si. Hoteti storiti to, česar ne moreš, in ne marati narediti tega, kar moraš. Imeti to, česar nočeš, in hrepeneti po tem, česar nimaš. Zavedanje omejenosti in zaprtosti nima nič skupnega s prostorom in časom. Lahko si zaprt v cel svet in zadrleksnjen v čas, ki nam je bil pravično odmerjen za eno življenje. (121)

Stran 121

In tako je z vsemi rečmi pod soncem. Če si jih ogledamo dovolj pozorno, se bomo navdušili nad njihovo čudežnostjo. Zaradi tega je vloga čudeža pomembna. O tem govori moja knjiga. O tem, da je vse, kar nas obdaja, živo in čudovito uglašeno, da vse usmerja in vzdržuje enotna moč.

Stran 149

»Vsako človeško delo bo vedno zgolj odsev nečesa popolnejšega. Vsaka knjiga, ki jo napiše človek, je odsev one Knjige. Živimo v svetu odsevov, senc, nepopolnosti, vendar to ne pomeni, da čista popolnost ne obstaja.«

Stran 152

Olga Tokarczuk: Popotovanje ljudi Knjige
Prevod: Jana Unuk
LUD Literatura, 2024