Takrat sem se naučil hoditi. Hoditi je, na neki način, nasprotje življenja v hiši. To velja vsaj za klateštvo, ki je podaljšana, prostovoljna ali pa neprostovoljna izkušnja hoje, klateštvo je zaželena ali nezaželena brezdomnost. Si nisem že dolgo želel, da bi se samo odpravil na pot brez cilja in pomena, da bi samo šel, v katerokoli smer stran od te morilske hiše? Filozof je vsak dan hodil v pisarno in nazaj. Trdil je, da mu to izostri misli. Hoja je sprožila mišljenje in misli, ki jih človek dobi, medtem ko hodi, so boljše od misli, ki jih človek dobi, medtem ko sedi, na primer v pisarni.

Stran 25

Z rednimi in nemirnimi presledki se mi poraja misel: moral bi imeti poklic. Nikoli nisem imel poklica. Izbral sem drugače, uprl sem se, pisal in izdajal knjige; potoval sem in počel marsikaj divjega, ampak nikoli nisem imel poklica. Ne poznaš skrivnosti poklicnega življenja, pomislim. Pogovorov v menzi. Službenih zabav, seminarjev, kolegov! Prav tako nisi bil – nikoli – na kolektivnem dopustu. Nihče te ni nikoli nastavil ali odstavil, nikoli nisi napredoval ali izgubil službe, niso te pošiljali gor in dol, sem in tja, ven in noter, na kratko, vedno si bil sam svoj gospod.

Stran 31

Dobra ideja, rečem, in zato se mi je ustavilo, ne morem pisat, kadar imam dobre ideje. Dobre ideje so res najslabše, kar se lahko zgodi. Upirajo se mi. Iz dobrih idej so redko dobre knjige.

Stran 56

Niti iz dobrih niti iz slabih idej ni dobrih knjig, reče Hildegunn. Pisati pomeni nasprotovati lastnim idejam; če vem, kaj bom napisala in kako, potem tega ne morem napisati. Pisanje mora biti odprto, potem pa je treba zgraditi strukturo knjige, napisati vsebino pesmi, ki gre pogosto globlje, kot si v pesmi sam hotel.
Velja to tudi za prozo?
Moralo bi veljati za vso literaturo, reče Hildegunn. Obstaja zgodba o Tolstoju, imel je idejo, da bi napisal roman, v katerem bi obsodil nemoralno žensko. Hotel je pokazati, kako grozno se godi ženski in njeni družini, če je ženska nezvesta, ampak roman, ki ga je napisal, je bil čisto nekaj drugega, kot si je predstavljal. Pisanje sámo je proti Tolstojevi volji pripeljalo do te čudovite in tragične zgodbe o Ani Karenini. To je književnost, to, da se pripišemo nekam, kamor nismo želeli, k lepi pošasti, kot je Frankenstein Mary Shelley, k nečemu, česar si na začetku nismo mogli izmisliti.

Stran 57

Vse svoje knjige sem napisal v stanovanjih in hišah, ki so pripadale drugim, v prostorih, ki sem si jih sposodil ali jih najel, praviloma za krajša obdobja, nikoli nisem – iz razlogov, ki mi niso popolnoma jasni – dolgo živel na istem kraju. »Ne znam stanovati,« je zapisal Rilke.

Stran 62

Ko dovolj dolgo hodiš, se ti začne zdeti, da greš na daljši potep.

Stran 66

Vedno sem hotel živeti drugače, na popolnoma drugačen način, kot sem bil vzgojen. Vse od otroštva čutim velik odpor, da bi naredil tisto, kar mi rečejo. Vedno si želim vse otežiti. Nikoli lažje, nikoli bolj preprosto, vedno težje in nenehno nemogoče zame.

Stran 91

Postali smo bogatejši in gradimo bolj preprosto, postali smo skopuški, življenjsko skopuški, živimo revno in slabo navkljub bogastvu, bogastvo nas je naredilo revne na nov način, na slabši način. Slabše zgledamo. Predebeli, prepočasni, preutrujeni, naše mišice so preslabe, telesa razpadajo. In obrazi. Postali smo debelejši in počasnejši in zgledamo bolj neumni. Oblačimo se vsi enako in uniformirano, oblačimo se tako, kot stanujemo, enako prilagojeno slabemu okusu. Preveč gledamo televizijo in beremo preveč časopisov in pustimo, da na nas vpliva preveč neumnosti. Tako je v resnici. Poglej okoli sebe! Preziramo lepoto. Motimo naravo, uničujemo pokrajino. Mučimo živali in se uničujemo. Obogateli smo na račun nekoga in nečesa in to me moti. Sram me je.

Stran 105

Danes se začenja, to novo življenje, nove priložnosti, samo dvigniti se moram, vstati in otresti s sebe mivko in sanje, nadeti si moram svojo obleko in nahrbtnik in se odpraviti po odprti cesti.

Stran 109

Potovanje nas ne postara, pomladi nas. Potovanje nas zmede, spravi čas in leta iz ravnotežja, predstavljamo si, da vse vidimo z novimi očmi, z mladimi očmi, potovanje zmoti spomin, zaradi njega pozabimo; ne spomnimo se več svoje prave starosti in napak, ki smo jih storili, in vseh razočaranj, ki smo jih doživeli, potujemo in mislimo, da potujemo nazaj v mladost, v resnici pa sedimo tukaj in sanjamo. Sanjamo in potovanje to zahteva od nas, zahteva, da smo mladi. Potovanje pričakuje, da bomo na svet gledali z radovednimi in lačnimi očmi, in zlahka se pustimo pregovoriti in zapeljati, potujemo nazaj v času, nazaj k mladosti.

Stran 149

Ampak najboljših zemljevidov se ne da kupiti, narišejo jih ljudje, ki jih srečaš na poti.

Stran 151

Hoditi navzdol je bolj žalostno, moreče, približujemo se nečemu, kar je podobno koncu, morda nas pot opominja na smrt, na isti način, na katerega nam daje pot navzgor občutek možnosti in novega življenja.

Stran158-198

O čem razmišljam? Lažje, ko hodiš, lažje se zgubiš v mislih brez pomena; misli postanejo lažje, prehodil sem že vse svoje skrbi in resne misli, ne razmišljam več, kaj bom, ko bo pohoda konec: kje bom živel in kaj bom pisal; ko nekaj časa hodiva, se misli obrnejo v drugo smer, nazaj grejo, vse dlje v preteklost; razmišljam o mladosti in otroških letih, vrnem se tja, kjer sem že bil, metem ko hodiva proti nečemu novemu in neznanemu.

Stran 191

Tomas Espedal: Peš (Ali umetnost divjega in poetičnega življenja)
Prevod: Marija Zlatnar Moe
Založba Beletrina, 2024