Masivne lesene police so pri nas vedno zdržale ogromno zbirko noninih romanov, kuharic in priročnikov za pletenje, redno pa je teta zanjo in za čevap veliko mene iz knjižnice privlekla še kak kupček branja. Ko so me pred vstopom v prvi razred naučili brati in pisati sem si rekla »zdaj bom pa kot nona«, ki je knjige požirala eno za drugo. Po koncu likovne gimnazije sem packanje pustila za prosti čas (mogoče za kak S.P. v prihodnosti) in se spravila na študij bibliotekarstva v Ljubljano, da bi kruh služila za knjižničnim pultom. Štiri leta kasneje sem diplomirana bibliotekarka in magistra v razvoju, ki je med karanteno zopet vzbudila neugasljivo strast do knjig. Spet sem imela malce več časa ugrizniti v kakšno kriminalko, zgodovinsko-fantazijski roman ala Igra prestolov ali se potopiti v svet vikinških bogov. Ko ne sopiham po hribih včasih spišem še kak prispevek za Paranoid Webzine. Ko smo pri pisanju – ker sem za Booknjigo v preteklosti že ustvarila ilustracije za knjižni blog sem tokrat zagrabila priložnost, da bi zanjo še kaj spisala. Se beremo!