Ne spomnim se več ali sem najprej spoznala Dejana Kobana ali najprej slišala za knjige in založbo Črna skrinjica. Sicer vemo, da je zagotovo bil Koban prej 🙂

Črna skrinjica sedaj prehaja že v peto leto obstoja in izdajanja knjig in ji ne moremo reči več “nova” ali “mlada” založba. Si že na začetku ciljal, da se bo tako dobro prijela pri bralcih?

Moj namen je bil, da v založniško krajino pripeljem svežo, drugačno, vznemirljivo literaturo, bolj precizno, poezijo. Po več letnem opazovanju sem dognal, da je pri etabliranih, večjih založbah za poezijo vedno manj prostora. Da je tudi bazen potencialno objavljenih imen precej kratek in ponavljajoč.

Na začetku je bil cilj izdati eno knjigo na letni čas, torej štiri letno. Vendar se je kmalu izkazalo, da je veliko več vznemirljivih imen, samostojnih, neukrotljivih pisav in da je potrebno dati priložnost objave večjemu številu avtoric in avtorjev. Zato je zelo kmalu Črna skrinjica postala odskočna deska za tiste, ki so na začetku svoje poti in za tiste, ki so morebiti že malce pozabljene, pozabljeni ali ignorirane in ignorirani.

Moram posebej poudariti, da Črna skrinjica nikoli ni imela cilja objavljati največja in najkvalitetnejša imena. Črna skrinjica je imela, ima in bo imela zapisano v sebi, da obstaja zato, da širi od sebe vznemirljivo, nenadkriljivo poezijo, ali je dobra ali ne pa prepušča odločitev ne kritičarkam in kritičarjem, temveč svojim bralkam in bralcem. 

Zakaj ravno ime Črna skrinjica?

Ko sem iskal ime za založbo, se enostavno nisem mogel domisliti ničesar primernega. Ko sem neke noči tuhtal o stanju slovenske poezije v sodobnosti, ko sem razmišljal o zmanjšanju števila izdaj pesniških knjig pri večjih založbah, ko sem opazil sestave komisij za razne nagrade in njihov večinoma nevaren pomik v tradicionalnost, sem enkrat prišel do sklepa, da naša pesniška scena izgleda kot letalska nesreča. V krogu nekaj sto metrov ležijo razbitine, navdušenec nad poezijo pa hodi med njimi in išče tisto, česar že dolgo ni več na površini – prvobitno igrivost. Tako sem pomislil, da se skoraj vedno najdejo vzroki strmoglavljenja letala, ker forenziki ponovno skoraj vedno naletijo na aparaturo, ki detektira vzroke nesreče. In tej aparaturi rečemo Črna skrinjica. No, v resnici Črna skrinjica ni črna, temveč oranžna. Ker se ta barva najhitreje opazi …

Del opisa na Facebooku imate Črna skrinjica je drobna. Skoraj nevidna., ampak zdaj niste več nevidni, predvsem pa na sejmih izstopate s črno barvo, z razliko od drugih knjig, ki so pisane?

Pri tej fazi sam načrtno nisem želel ničesar izumljati. Stvar je jasna. Če želiš biti viden, moraš biti drugačen. Če želiš postati kulten, moraš imeti karakter. Tako sva se kar nekajkrat z Jano Kumberger dobila na kavi in razmišljala, kako in kaj. Jana je nato postavila celostno grafično podobo Črne skrinjice. Moje želje glede knjig so bile jasne: knjige morajo biti čim manj pisane, kičaste. Morajo imeti in znati nositi uniformo. Vse pomembne podatke lahko skrijemo v notranjost. Tako, kot pri pravih, starih skrinjah. Zunanjost je ponavadi odeta v eno barvo, spredaj je nekaj delov skrinje popisanih ali porisani. Vsa vsebina se nam razodene šele, ko dvignemo pokrov. Tako sva z Jano v začetku delovala zelo radikalno. V notranjost knjige, oz. v kolofon sva skrila prav vse, tako ime in priimek avtorice ali avtorja, naslov knjige, logotip knjižne zbirke in založbe, ceno, črtno kodo. No, v zadnjih nekaj letih se ime in priimek avtorice ali avtorja ter naslov knjige pojavljajo na knjižnih platnicah, največkrat na hrbtih knjig.

Nikoli se sicer nisem zavezal k podobi kot pijanec na plot. To pomeni, da boste v prihodnosti videle in videli platnice naših knjig v beli, rdeči, modri, srebrni in še kakšni barvi … Vendar bo črna vedno ostala rdeča nit naše zbirke 🙂

Kako si si zamislil vizualno podobo založbe, knjig? S kom, kdo poleg Jane še oblikuje?

Jana Kumberger je avtorica celostne grafične podobe Črne skrinjice in je tudi oblikovala prva dva letnika knjig. Pri Črni skrinjici oblikovalec naredi celotno knjigo, oblikuje tako naslovnico, kot notranjost knjige in knjigo na koncu ustvarjalnega procesa pripravi za tisk. Sedaj naše knjige oblikujejo Gal Grobovšek, Iza Oblak in Lenart Marovt. Lahko tudi prišepnem, da je še nekaj nadarjenih ljudi izrazilo željo oblikovati knjige za ČS.

Letos se je Črna skrinjica še bolj razširila, dobili ste “podružnico” v Srbiji. Kako je prišlo do tega?

Že od nastanka sem razmišljal, da bi se Črna skrinjica razširila po regiji – najprej v države – republike bivše Jugoslavije, nato pa tudi po sosedstvu, v države tako imenovane srednje Evrope.

S Tijano Savatić sva se letos dogovorila, da bo odprla podružnico Črne skrinjice v Srbiji, v mestu Pančevo, ki se nahaja zelo blizu Beograda. Naključje je dalo, da se Črna skrinjica v srbskem jeziku imenuje Crna Škrinjica. Torej minorno razliko med slovenskim in srbskim nazivom predstavlja migracija strešice. Sedaj je načrt, da Crna škrinjica na leto izda 3 naslove, pričela bo delovati v začetku novembra 2027.

Kako poteka uredniški izbor knjig, avtorjev in avtoric? Načrtuješ določeno število knjig na leto? Kje loviš avtorje?

Glede števila knjig nisem omejen. Povprečje sicer niha med sedmimi in desetimi naslovi na leto. Zato sem že slišal očitke, da se grem s Črno skrinjico hiperprodukcijo. Mislim, da tisti, ki to očitajo, ne razumejo pomena besedne zveze hiperprodukcija.

Glede na to, da sem vpet v pesniško sceno z organiziranjem raznih pesniških dogodkov, da preberem praktično vse pesniške zbirke, ki izidejo v Sloveniji v tekočem letu in da sem soorganizator velikega pesniškega maratona ob svetovnem dnevu poezije, mi nikakor ne more zmanjkati idej. Poleg tega pa v zadnjih dveh letih dobim kar veliko povpraševanj pesnic in pesnikov glede izdaje njihovih knjig. Zato bi si želel, da zadanem na igri na srečo nekaj milijonov, si kupim hišo, v njej uredim pisarno in tiskarno in delam toliko knjig na leto, kolikor si mi poželi moje opešano srce.

Kako je pa poskrbljeno za promocijo knjig, ti pri tem kdo pomaga?

Knjige promoviramo dejansko na uradnem izidu knjig, gre za dogodke, ki so organizirani v klubu Channel Zero na Metelkovi, v Ljubljani. Drugače novinarji sami poskrbijo, da dobijo naše knjige s tem, da me pokličejo ali pa mi pišejo mejl. Naše knjige se lahko kupijo v nekaj izbranih knjigarnah v Ljubljani, Mariboru, novem Mestu, Kranju in Novi Gorici. In pa, kar mi je najbolj pomembno – prisotni smo praktično na vseh pomembnih knjižnih sejmih v državi. Stik v živo, med založnikom, avtorjem in bralcem je najdragocenejši. Na ta način si lahko hitro izmenjamo svoja mnenja, predvsem pa izkušnje. Le te so v zadnjem času v vrhu kulturne politike ključnega pomena.

Ti organiziraš tudi ogromno dogodkov, na katerih imajo uveljavljeni in neuveljavljeni avtorji in avtorice možnost branja svojih besedil. Med njimi so dogodki Ignora in Festival Ignor. Zakaj se ti zdi, da takšne dogodke potrebujemo? 

Te dogodke in samonikle festivale potrebujemo predvsem zaradi živega stika in tudi preizkušanja. Živi stik je potencialno najbolj pristna nit med nastopajočim in tistim, ki pride poslušat poezijo. Preizkušanje novih pesmi, načinov vokalnega podajanja lastnih verzov in načinov samega nastopanja pa pesnico ali pesnika utrdijo v lastnem izrazu. NI najpomembnejše, da določena pesnica nastopi na Ignoru, temveč da nastopa.

Kaj bi rekel, da je največji stereotip, ki ga ljudje povezujejo s Črno skrinjico?

Menim, da je največji stereotip ta, da je Črna skrinjica namenjena mladim pesnicam in pesnikom in njihovim prvencom.

Kako deluje financiranje založbe? Imate podporo Javne agencije za knjigo ali ste popolnoma odvisni od prodaje?

Financiranje poteka tako, da se vložek od prodanih knjig pretopi v sredstva za nove knjige. Letos smo se prvič prijavili na dveletni program sofinanciranja na JAK in bili uspešni, mislim, da celo nesramno uspešni – za dve leti smo dobili sofinanciranih pet knjižnih naslovov.

Ali bi rekel, da založba Črna skrinjica deležna veliko stalnih, vračajočih kupcev?

Vem, da ima Črna skrinjica nekaj zvestih kupcev, ki se vračajo k njej, če drugega ne, se vidimo na SKS-ju. Črna skrinjica se lahko pohvali tudi z enim stalnim naročnikom! Naslednje leto imam načrt obiskovanja podjetij in se preizkušati v pridobivanju mecenov. Najbolj pa računam na vzpostavitev neke vrste zadružniškega sistema, kjer bi dejansko imeli članice in člane, ki bi z donacijami pomagale in pomagali k realizaciji našega knjižnega programi, imele in imeli pa bi tudi participatorni moment – z glasovanjem bi izbrali dva avtorja, oz. avtorici po svojem okusu, ki bi ju ob morebitnem privoljenju nato naslednje leto izdali.

Kaj ti pomeni prodaja knjig? Vsakokrat, ko se ustavim ob tvoji stojnici, se vidi, da v tem neizmerno uživaš?

Sam ne maram ljudi. V družbi (pre)velikega števila postanem prestrašen in mi je neprijetno. Na drugi strani sem zelo zgovoren, lahko bi rekli hipegobčen in v primeru, ko zadevo dobro poznam, postanem neustavljiv. In v primeru knjig Črna skrinjica lahko razlagam ure in ure. Dobesedno. Preizkusite. Pridite na novembrski sejem zjutraj in potem še zvečer in boste opazili, da imam opazno manj glasu. Knjiga dejansko ne more vstati, pomahati z rokami in te povabiti, da jo prelistaš. To mora narediti založnik, oz. urednik. Največja hiba prodajanja knjig je najem delovne sile v obliki študentk in študentov, ki zdolgočaseno bingljajo na stojnicah, se med seboj pogovarjajo o življenjsko ključnih stvareh, kot je barva nohtov ali nova računalniška igrica, kupce in kupke pa prepustijo same sebi, da kapljajo skozi njihovo stojnico. Ko kupec ali kupka prideta v bližino tvoje stojnice, takoj pozdraviš. Če se kupka zadrži deset sekund pri tebi, vstaneš in jo prijazno ogovoriš, vprašaš, če pozna tvojo založbo ali sploh poezijo. Ji ponudiš lastno pomoč pri izbiri knjige, se zahvališ in daš vedeti, da lahko sama zase pregleda vse knjige na stojnici, vendar boš ti vsak trenutek tam za nasvet. Prodajanje knjig ni nemo bolščanje v ekran in čičanje na stolčku. Prodajanje knjig je stalna interakcija, komunikacija z oboževalkami poezije. Prodajati knjige na SKS-ju pomeni, da od 09.00 do 20.00 stojiš na nogah. In si prijazen. In dostopen. Je garanje, ja, je garanje.

Zate je vedno veljalo, da si brez dlake na jeziku ali bi rekel, da te je delo z mladimi avtorji in avtoricami malo omehčalo?

Delo z avtorji nasploh, tudi z mladimi me je utrdilo, veliko se tudi naučim, sploh v zadnjih letih skozi urednikovanje. Menim, da sem še bolj zajeban, kot nekoč.

Črna skrinjica na Facebooku, Instagramu in spletni strani.