Vsakdo, ki me redno spremlja ve, da mi je založba LUD Literatura zelo pri srcu, obožujem njihove knjige, dogodke, festival in prijetno energijo, ki kroži okrog ljudi in knjig. Ja, mogoče sem v tem primeru lahko pristranska, ker tam dela tudi ena mojih bližnjih prijateljic Veronika Šoster. Saj ne da z ostalimi nismo prijatelji, ampak ona je pač nabližje 🙂 Seznam predstavitev založb je nanesel tako, da so oni tokrat prvi, pogovori pa so zamišljeni sproščeno, morda poglobljeno ali pa duhovito – odvisno od sogovornic in sogovornikov na drugi strani. Moji prvi spomini na LUD Literaturo segajo nekam v leto 2010, kjer sem se na Filozofski fakulteti najprej spoznala z revijo Literaturo v okviru študija, naslednji pa ravno na obisk enega od festivalov Prepišnega uredništva – takrat, ko so bili še v prostorih nasproti Drame. Zdi se mi, da sem jih tam čisto premalokrat obiskala, morda se mi je zdelo, da še niso bili tako odprti za javnost, kot danes s knjigarno. Ko to pišem, sem vesela, da z založbo lahko velikokrat sodelujem – in to v različnih vlogah, kot obiskovalka, pisateljica, moderatorka, blogerka in celo fotografinja :), čeprav sem to bolj amatersko in ne poklicno. Veselim se vseh prihodnjih vsebin, ki jih bomo še skupaj ustvarili, pa tudi njihovih knjig in dogodkov, ki zame so izven okvirja!

Kdaj in kako si se prvič srečala z LUD Literaturo?

V srednji šoli nam je na pesniških delavnicah Zoran Pevec priporočal branje revije Literatura, na katero sem se potem takoj naročila, ob odhodu na faks v Ljubljano pa sem se odločila še obiskati njihove prostore, najprej sem šla tja po recenzijski izvod za eno izmed mojih prvih kritik, in ravno takrat je v prostorih potekalo Prepišno uredništvo, to je bilo leta 2014. Zelo lepo so me sprejeli, obiskovala sem tudi kritiško delavnico pri Urbanu Vovku, in kmalu zatem sem začela s študentskim delom, na začetku sem pomagala predvsem pri organizaciji dela in promociji.

LUD Literatura se je do danes že kar nekajkrat selila … kaj meniš, da je v vseh teh selitvah dobila – je kaj odnesla od vsakega prostora posebej? Kakšne spomine imaš na njih?

Sama jo doživljam že v tretjem prostoru, ki ji po moje tudi najbolj paše. 🙂 Končno imamo izložbo, tudi notranjost s knjigarno je izjemna! Se bom pa vedno s toplino spominjala tudi uredništva nasproti Drame, kjer smo se družili po prostorčkih velikega meščanskega stanovanja. Vmesni prostor na Tomšičevi je bil prav to, prehodno obdobje, ki je sovpadlo z epidemičnimi prepovedmi dogodkov, zato smo jo tudi tam čisto solidno odnesli. 

Do sedaj ste imeli kot društvo v vseh prejšnjih prostorih “samo” uradne ure, tokrat pa ste odprli tudi knjigarno – kako je prišlo do ideje, do izbire snovalca – arhitekta? Je bila izbira lokacije pomembna pri tej odločitvi?

Kot se vse pri nas zgodi, zelo organsko, skoraj mimogrede. Ob iskanju novih prostorov nam je prav ta prostor na Trubarjevi 51 dal navdih, da bi lahko začeli z manjšo knjigarno. Lokacija je bila za to odločitev precej bistvena, upali smo, da se bomo na živahno Trubarjevo lepo vklopili. Prostor pa sta potem zasnovala Primož Čučnik in Matej Stupica, ki sta želela nekaj netipičnega in nekaj, kar bi nas odražalo. 

Kaj knjigarna pomeni za vašo založbo in okolje v katerem se nahaja? Kako pritegnete (svoje) občinstvo?

Občinstvo pritegnemo z mnogimi dogodki, festivalom, pa tudi prijetnim ambientom knjigarne, ki pravzaprav nima prodajnega pulta, temveč klubsko mizico in gramofon. 🙂 Hočemo, da se ljudje pri nas počutijo kot doma, tako se lahko gradi knjižna skupnost, ki ji ni vseeno, kaj počneš. 

Ali ima knjigarna posebno kuratorstvo? Knjige katerih založb lahko še najdemo tam?

Ima, predvsem smo si želeli vključiti knjige založb, ki v Ljubljani nimajo svoje knjigarne, tako da ponujamo še knjige LUD Šerpe, Foruma Ljubljana/Strpburgerja, Črne skrinjice, UMCa, Slovenske Kinoteke.

V knjigarni ste zasnovali že kar nekaj različnih serij dogodkov, Poezija na podlago, Čajanke z avtorji, Knjigogled v živo, … ali s tem pritegnete tudi različno občinstvo in zakaj je taka raznolikost pomembna?

Ves čas smo pozorni na raznolikost, saj lahko samo tako privabiš različne profile bralk in bralcev, prav tako pa nas kot društvo zanima tisoč in ena literarna stvar, zato nam nikoli ne zmanjka idej za nove tematike in sodelovanja. 

Že pet let potekajo tudi različni knjižni klubi, pod okriljem Mestne občine Ljubljana. Ali je za njih veliko zanimanja, se to povečuje?

Zanimanje za bralne klube je ogromno, letos jih imamo pet in prav vsi so zapolnjeni, ljudje si želijo poglobljene debate ob prebranem, kar nas zelo veseli. 

Na LUD Literaturi si danes v več vlogah, si področna urednica revije, urednica zbirk Prišleki in Piknik ter koordinatorka programa dogodkov. Kako ti uspeva loviti ravnotežje med njimi?

Z veliko volje, strasti in podpore krasne ekipe. 🙂

Na društvu je več urednikov različnih zbirk; ali se uredniki sami odločate o tem, koga boste dali v knjižni program ali o tem potekajo dolge uredniške debate? 🙂

Pri nas imamo dolge društvene debate o vsem mogočem, program pa urednik in urednice ustvarjamo sami, avtonomnost se mi zdi v tem primeru pomembna, saj urednik najbolje pozna svojo zbirko in ve, kaj si zanjo želi. Se pa seveda ves čas pogovarjamo, si dajemo nasvete, predloge, smo zelo povezani in družabni. 🙂

Kaj se ti danes zdi največji izziv pri oblikovanju tvojega knjižnega programa? 

Iskanje novih glasov je postalo precej zahtevno, saj se vsem zelo mudi z izdajo knjige in niso vedno pripravljeni na dolgotrajnejše piljenje tekstov, ki pa se mi zdi ključno sploh za prvence. Prav tako nas časajo izzivi z umetno inteligenco, saj si preprosto težko konkurenčen, če delaš “po starem,” torej da dejansko vključuješ strokovnjake in skrbiš za vrhunskost, saj to terja svoj čas in stroške. Upam, da bodo pristojne institucije začele z odzivanjem na te trende, sicer se bo polje založništva v nekaj letih drastično spremenilo, morda bomo uredniki postali celo odveč.

Piknik je najnovejša zbirka – za kakšno zbirko gre in zakaj meniš, da je bila nova zbirka potrebna? Kako so jo sprejeli na društvu in kako kupci/bralci?

Zasnovali smo jo skupaj, spet zelo organsko sredi premnogih debat in pogovorov, kaj bi bilo fino izdati in brati. Gre za zbirko prevodne žanrske literature, tako v društvu kot pri bralcih je izjemno lepo sprejeta, kar mi veliko pomeni – čas je že, da nehamo z elitizacijo, tudi v žanru se najdejo izjemna in vrhunska literarna dela. Še posebej pa me razveseli, ko mi kdo pove, da ima doma čisto vse naslove iz zbirke. 🙂

Vaša revija Literatura je pred par leti dobila konkretno prenovo – je zdaj po par letih še vedno tak buren odziv? Zakaj se ti zdi, da je bila ta prenova potrebna?

Glave so se precej ohladile, saj je postalo jasno, da oblikovna prenova ni čisto nič vplivala na kvaliteto vsebine. Je pa zdaj revija bolj vidna, sodobnejša, privlačnejša, prav tako se nam z vsako novo naslovnico odprejo možnosti za nova sodelovanja z domačimi vizualnimi umetniki, ki počnejo izjemne reči. Prenova je bila nujna, saj je zdaj revija postala prava revija, prej je bila bolj podobna knjigi, zdaj ima citate, več slikovnega gradiva, različne naslovnice, je skratka predmet bralskega poželenja. 😉

Vsako leto organizirate festival Prepišno uredništvo, ki pritegne veliko pozornosti, tako medijev, kot občinstva. V čem je njegov žar?

Prepišno uredništvo ostaja nišni festival, ki se poglobi v eno temo, ki jo nato analizira z vseh mogočih strani, kar se mi zdi še kar unikatno. Obenem pa festival ponuja še druženje, ki ga ne jemljemo zlahka! Vedno poskrbimo za pogostitve, odlično vzdušje ob vinilkah in razgrete debate. 🙂

Močno prisotni ste tudi na družbenih omrežjih – kako zelo pomembna je ta prisotnost za doseganje ciljnega občinstva? 

Zelo pomembna, ne samo v smislu obveščanja, ampak tudi estetike, saj so družabna omrežja nekakšen podaljšek tvoje dejavnosti. Z njimi pritegneš, približaš, narediš lušte, ne samo sporočaš – in če ti je tako delo v užitek in rad komuniciraš s publiko, se to zagotovo pozna. 

Kako na založbi delujete kot uigrana ekipa, čeprav je večina sodelujočih zunanjih sodelavcev?

Osnovna ekipa je že precej stalna in močno povezana, prav tako je v ozadju društvo, ki obstaja že več kot 30 let in vedno ponuja prostor svobode za nasvete in vprašanja. 

Kakšne pa imate na LUD Literaturi kaj načrte za prihodnost?

Kot do sedaj nam je najbolj všeč počasna in stabilna rast, ker pa se pri nas večina stvari odvija brez načrta, se bomo tudi tu pustili presenetiti. 🙂