Spodnje besedilo je bilo napisano konec leta 2025 (po zaključku Slovenskega knjižnega sejma) in najprej poslan za objavo v Objektivu. Ker nisem prejela nobenega odgovora, sem ga v januarju 2026 poslala v objavo reviji Mentor, kjer mi prav tako niso nič odgovorili (redno sodelujemo za poročanja z dogodkov v reviji). Zato ga šele danes objavljam na blogu, predvsem pa bo šel malo vzporedno z objavljenim člankom o podjetniku, ki misli, da bo naredil “preporod” na slovenskem založniškem trgu s hitrejšimi prevodi.

Konec novembra se je zaključil »praznik« knjige – Slovenski knjižni sejem, kot so ga poimenovali mnogi. Prej bi temu lahko rekli prodajni praznik knjige, saj vse skupaj malce spominja na Dneve zabave in nakupov v ljubljanskem BTC City-ju. Prave zabave je na gospodarskem razstavišču morda bolj malo, je pa vse odvisno od posameznikov kakšne si te dneve naredimo.

Letošnji sejem je po novem potekal že kar en cel teden, k odprtosti za javnost so tako dodali še ponedeljek (ki je v prejšnjih letih še služil postavljanju stojnic in večerni otvoritveni slovesnosti); tako so morali letos tudi mnogi manjši razstavljalci in založniki svoje stojnice postavljati že v nedeljo. Če k temu prištejemo še cel teden dela, in to da sejem poteka do nedelje, nekateri med njimi morda niso imeli niti enega prostega dne (če si ga seveda niso vzeli). K taki odločitvi programskega odbora naj bi botroval velik obisk in zanimanje za sejem, številke obiskovalcev pa naj bi iz leta v leto rasle – kako pridemo do teh številk ni javno znano, imajo morda vrata na vhodu v glavno dvorano kakšen senzor, ki vse te obiskovalce prešteje in skozi katerega hodijo/mo tudi vsi tisti, ki na sejmu delajo, tisti, ki pridejo večkrat na dan, dostavljalci in podobno? Se ta procent ponavljajočih obiskov/delavcev morda kako izloči?

Na vhodu vas ponovno pričakajo žalostno razstavljene knjige za Veliko nagrado knjižnega sejma, še pred tem pa vam je letos lahko v oči zbodla močna svetloba belih in zelenih reflektorjev, ki naj bi poskrbela za boljšo označenost vhoda. Če se le odločite, da boste vsa svoja toplejša zunanja oblačila pustili v garderobi – ta ni brezplačna, ampak dobite pa popust za knjige dveh založb ali obratno, če kupite knjige pri omenjeni založbi ste deležni brezplačne garderobe. Človek bi se vprašal ali to morda res nima nobene povezave, da je ravno ena od teh založb »zakupila« to možnost, glede na to, da je direktorica založbe tudi direktorica sejma. Če je garderoba že plačljiva, bi morali te kupončki veljati za kateri koli nakup knjig na sejmu.

V spomin se mi nehote prikrade primerjava s sejmom v Cankarjevem domu, kjer sem več let delala v ekipi prostovoljk, ki smo skrbele za info pult in za usmerjanje ljudi na sejmu (seveda smo dobivale tudi hecna vprašanja, kot kje in kje se najde dotično knjigo – to z veseljem poiskale na spletu in ljudi usmerile na pravo stojnico), na GR pa ti v roke pomolijo le zloženko na kateri je natisnjen zemljevid, zdaj pa ti sam išči. Seveda smo to delali tudi v CD, vendar smo tam pred ljudmi zemljevide odprli, poiskali pred njimi in jim vse lepo označili. Prostovoljke smo bile razkropljene po vseh treh nadstropjih, imele označbe in majice, da so ljudje lahko hitro prepoznali koga vprašati. V vseh letih dela na GR pa ljudje takšne stvari zdaj sprašujejo na stojnicah založb, ki se morajo poleg svetovanja pri nakupu knjig, ukvarjati s pomočjo obiskovalcem o tem, kje so druge založbe, odri, stranišča, izhod, … Največkrat smo jih razsvetlili še o tem, da obstaja tretja dvorana, v kateri lahko najdejo (tudi) manjše založbe. Pogled na velikanski program, ki nas pričaka ravno nasproti garderobe (kjer se mimogrede naredi manjši zastoj), ni privlačen – in tudi to me nostalgično spomni na Cankarjev dom, kjer so po vseh nadstropjih bili manjši ekrani, kjer si si lahko vedno ogledal dnevne dogodke. Danes to za nekatere nadomeščajo družabna omrežja, kjer si lahko preberemo dnevni program.

Izmed številne množice dogodkov je kaj hitro lahko izločiti tiste, ki nas zares zanimajo, meni pa se je ničkolikokrat pripetilo, da so bili ti ob urah, ko sem bila v službi. Založniška akademija je namreč žal ravno ob dopoldanskih urah, ko če nisem vzela dopusta, teh dogodkov nisem mogla poslušati, pa me recimo najbolj zanimajo. Vendar je to moja strast, za druge pa tudi ne dvomim, da se marsikaterega dogodka niso mogli udeležiti. Nepremišljeni so bila tudi razna pokrivanja podobnih dogodkov, žanrov, ljudi – ki bi morali sodelovati ali biti v publiki zaradi tega, ker so bili dogodki ob istih urah, vendar na ločenih odrih. Sledenje samim dogodkom pa je na sejmu lahko kar raztreseno, ali ljudi na odru sploh ne slišimo, se okrog določenih odrov nabere preveč ljudi in se nam otovorjenim tam ne ljubi stati; dobra stran tega je, da lahko preprosto odkorakamo, kadar nam kaj ni všeč in mesto prepustimo drugim.

Vesela sem bila ponovnega sodelovanja Radio Ars, ki svoje okrogle mize in prispevke posname in si jih lahko preposlušamo kasneje – ena od takih je bila Brati ali ne brati v angleščini, ki se je proti koncu vnela v burno debato o tem ali imajo knjige v angleščini sploh pravico biti prodajane na Slovenskem knjižnem sejmu. Oddajo priporočam v poslušanje, bi pa tudi sama rada poudarila, da je sejem res prodajno naravnan sejem in ne kulturno (niti program ni posebej kuriran, udeleži se ga lahko vsakdo, ki zakupi »čas« na sejmu in tam razstavlja); hkrati pa ravno take oddaje in okrogle mize pripomorejo k problematiziranju vse večjega branja v angleščini in manjši pismenosti v slovenščini. Še vedno pa brez ukrepov in premikov ne bomo nič dosegli.

Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je »vstop« na določene nagrade plačljiv – mnogi se zaradi tega raje ne odločijo konkurirati s svojimi knjigami v nagradah. Razume se, da mora biti delo žirije plačano, vendar bi se to lahko uredilo na drugačen način. Podelitev večine nagrad na sejmu in knjige leta je bila vsekakor organizirana prepozno, pred samim zaprtjem – včasih je veljalo, da so ljudje še po podelitvi na polno kupovali nagrajene knjige in to je bilo res lepo za videti. Za Veliko nagrado knjiga leta smo včasih glasovalci le obiskovalci knjižnega sejma, danes pa je to prepuščeno internetnim glasovom širše množice, ki knjige morda niso nit uspeli videti. Veliko stojnic na sejmu je generičnega izgleda – zato iz tega izpade nagrada za najlepšo stojnico, meni se je zdelo luštno, da sem jo kolegu na Črni skrinjici kar sama naredila, malo za res, malo za lepši dan, izpadlo je iskreno; ampak v tem ni več nobene konkurence, saj GR založnike sili v čedalje večjo generalizacijo, za vsako malenkost je pa potrebno plačati, če bi rad kaj drugače pa morda niti ni izvedljivo.

Pohvalila bi to, da so se letos organizatorji dogovorili odre opremiti z Ikeinim pohištvom, ki je po koncu sejma šlo v dobre namene, še vedno pa primanjkuje mest, kjer bi se ljudje lahko preprosto usedli, se spočili, poklepetali – vse skupaj brez nujnosti plačila pijače – kar trenutno ponuja samo coffee point (!).

Letos je morda videti manjši napredek pri uporabi družabnih omrežij, vendar sem kljub temu pogrešala še več angažiranosti v mesecu prej in med samim sejmom. Kar malo težko je verjeti, da tak dogodek ne premore nekoga, ki bi sproti poročal? Spremljala sem tudi objavljene fotografije in žal mi je bilo za manjše stojnice, saj te kot da niso obstajale, objavljalo se je v večini glavno dvorano in dogodke, predvidevam, da fotografu nihče ni naročil, da bi lahko naredil en pregled vseh (najboljše v ponedeljek zjutraj recimo?). Uvedena je bila tudi novost, določene knjigarne (kdo je napravil izbor?) so bile ambasadorji knjižnega sejma, kjer naj bi se dogodki odvijali že pred samim knjižnim sejmom, uradni profil pa je objavil le en tak dogodek. Prav tako še nisem slišala, da so ambasadorji prostori, ponavadi so to ljudje in le kako ne bi tukaj pomislili na naš knjigogramerski svet, ki že več let pri knjižnem sejmu ni udeležen – čeprav je to nekoč bilo. Ne želim si naštevati, kakšne vse ideje se podijo v moji glavi, kaj vse bi se s takim profilom dalo narediti, ampak če na drugi strani ni želje in pobude, potem ne gre.

Dve starejši gospe sta me na sejmu vprašali, kje lahko najdeta Vigevageknjige, povedala sem jima, da jih že drugo leto ni na sejmu, oni dve pa sta me malo začudeno pogledali, jaz pa v zadregi, kako naj se izrazim, rekla sem, da se ne strinjajo s pogoji udeležbe, zato jih ni. Tudi sama sem imela pred pričetkom sejma pomisleke, bi ga tudi jaz bojkotirala? Saj sem le ena sama, to bi bila kaplja v morje, nasploh pa na sejem ne hodim zaradi organizatorjev (čeprav me dostikrat jezijo njihove odločitve in premalo oglaševanja ter objavljanja na družabnih omrežjih) ampak zaradi ljudi – ljudi, ki so moji prijatelji, ljudi, ki delajo na stojnicah z iskricami v očeh, ljudi, ki so iz drugih krajev Slovenije in jih redko vidim v živo, tistih ljudi, ki pišejo, objavljajo, berejo, predstavljajo, ki jim to pomeni največ. Ljudi, ki iskrivo predstavljajo knjige na svojih stojnicah, ki se spoznajo na svoje delo in v to dajo srce. Morda je to konec sejma res izmučeno, ampak srečno. Tja grem ne zaradi lokacije, ampak tudi zato, da nakupim knjige, si ogledam novosti, da slišim pogovore, ki jih drugače ne bi. Nekateri med njimi bi lahko še vedno bolje poskrbeli za svoje prodajalce na stojnicah (ker to so), naj večkrat pristopijo do ljudi, naj si pogledajo kaj prodajajo, naj poskusijo knjigo prodati – tam kjer izgledajo zdolgočaseno pač raje sploh ne bom pristopila. Poanta je, da si konec dneva popolnoma izmučen, odideš iz dvoran otovorjen s knjigami, greš s prijatelji še na kakšno pijačo in naslednji dan prideš spet.

Res bi bilo smiselno, da bi po koncu sejma organizatorji obiskovalce in razstavljalce vprašali o obisku, anketa bi pripomogla k temu, da bi resnično ugotovili, kje so težave, kje je prostor za izboljšave, tudi kaj je dobro in kaj morajo obdržati. Če so takšne stvari seveda sploh v njihovem interesu.

Če ste prisopihali do konca mojega teksta in še vedno ugotavljate, kaj za vraga si mislila s tem naslovom, naj pojasnim, da je to izrekel nekdo, ki se je na novo lotil založniškega posla in je mnenja, da je založništvu preveč branja. Saj lahko »UI« prosite, da vam naredi povzetek. To bo dovolj. Neki tak stari pregovor v tem primeru po mojem mnenju še vedno velja Berite, če ne, nas bo pobralo. Knjige, ne povzetke.