Pogovori

Pogovor #12: Matej Patljak – “Filmi so bili zame čarobno odkritje.”

Mateja Patljaka že kar nekaj časa spremljam na facebooku, še od takrat, ko je delil njegove mnoge selfije z igralci in igralkami (ima jih namreč veliko!) in dogodivščine, ki so se dogajale okrog filmskih festivalov. Pa to sploh ni tako zelo dolgo nazaj. Ker selfije ne deli več tako pogosto, nas večkrat animira z raznimi glasovalnimi tekmovanji za različne filme, na koncu pa podeli še nagrade v obliki DVD-jev, plakatov, podpisov … Zadnje čase mi tako pridno všečka vse kar deli, da sem si rekla, da ga moram predstaviti na blogu. Če se prebijete čez do sedaj najdaljši intervju na moji spletni strani, boste o Mateju ugotovili, da je (verjetno!) zelo klepetav človek. Pa še marsikaj drugega. V kolikor vam zmanjkuje namigov za gledanje filmov, jih spodaj predlaga kar nekaj – in to po zelo zanimivi klasifikaciji.


Na kratko se predstavi in povej kaj rad počneš? 

Joaquin Phoenix

Bodite lepo pozdravljeni bralci knjižnega bloga Booknjiga! Sem edini Matej Patljak na našem planetu in moj poklic ter predvsem moja ljubezen je gledanje filmov. Kaj to pomeni v praksi? Sem filmski advokat/ustvarjalec/kritik. Strokovni sodelavec in programski direktor kino verige “RADI IMAMO KINO” (Kino Rogaška, Kino Slovenska Bistrica, Kino Brežice in Kino Sevnica). Voditelj in organizator filmskih premier. Novinar. Reporter z največjih svetovnih filmskih festivalov. Zbiratelj avtogramov. “Mr. Selfie”. Živa enciklopedija filmske statistike. Glasovni igralec. Maščobna obleka Joshua Jacksona.

Kako si pristal v filmskih vodah? Je to nekaj, kar si si že od nekdaj želel početi?

Ja v bistvo se je vse skupaj začelo v najbolj čarobnem kraju, ki ga lahko obiščemo v resničnem življenju, kinu.

“Ko prispemo na ta planet je magija povsod okrog nas. Dojenček, ki prvič odkrije metulja, ali pa prvič v življenju začofota v banji … pa vendar z leti postane vse težje odkriti te preproste trenutke magije. Miti, pravljice in legende gredo v pozabo, Božičkova skrivnost je razkrita, razkrinkani čarovniški triki s kartami izgubijo fascinacijo … čudežev tako rekoč ni več. Pa vendar jih lahko vsak dan najdem v kinu. Piratske ladje, vesoljska plovila, leteča kolesa, angeli, ki si prislužijo svoja krila, čudovite princese in princi, skrite želje in sanje, ki se uresničijo … ter solze, ki so izgubijo v dežju.”

Kot 6-letnik sem na TVju videl t. i. “tie-in reklamo”, ki jih je v 90ih McDonald’s zelo rad počel predvsem za risanke (in včasih tudi za filme), ki so prihajal(i)e v kina. Se pravi pridite k nam in dobite igračko iz tega filma (med tem pa so pokazali tudi kratke inserte iz dotičnega filma). V McDonald’s nisem hodil, ampak te reklame pa so bile moja najljubša stvar na svetu, ker je bil edini način videti kaj meni namenjenega prihaja v kina (interneta ni bilo in če nisi hodil v kino je bil to edini način videti gibljive sličice filma že mesece pred njegovim dejanskim izidom). V primeru te zgodbe je bila reklama v bistvo za Pixarjevo Življenje žuželk (A Bug”s Life, r. John Lasseter). Ko sem jo videl, ni bilo več poti nazaj. Več tednov sem svojemu očetu težil, da zdaj pa res hočem it že enkrat v “ta kino” gledat “te mravlje”! Vse dokler naju ni s sestro končno peljal v lokalni kino. Moj prvi kino obisk. Napetost. Kupimo karte. Veselje. Potem pa šok in hladen tuš. “Ati!!! To so napačne mravlje!!” Hvala bogu je bil bolj trmast od mene in vztrajal, da si film, če smo že kupili vstopnice tudi ogledamo. Prične se napačen film Mravljinec Z (Antz, r. Eric Darnell, in Tim Johnson). Mine 83 min. Jaz nepopisno navdušen!! Še zdaj se spomnim, kako sem po ogledu doma mami (pa sošolcem in prijateljem) vsak dan naslednjih mesec dni (brez pretiravanja) razlagal kaj vse se je zgodilo v filmu. Mravljinec Z je v meni nekaj premaknil. Prižgal je iskrico, ki do danes ni ugasnila. To je bila ljubezen na prvi (p)ogled. Ljubezen do premikajočih se sličic na velikem platnu. Ljubezen do tega čarobnega kraja imenovanega kino. Od takrat dalje sem bil v kinu skoraj vsak vikend. In zame je bilo, prisežem, vedno kot božič/rojstni dan … nekaj posebnega. Ker je bil kino takrat samo med vikendi, sam pa željan pripovedovanja zgodb, sem zgodbe začel pripovedovati, kar sam sebi, tudi med tednom.

Začelo se je kakopak z igračami. V začetku osnovne šole sem jih začel zapisovati. Ta “ne bi temu rekel talent, ampak pač nekaj v čemer sem bil dober oz. sem predvsem rad počel” sta ves čas spodbujala scenografija, oblikovalka vizualne podobe in luči Petra Veber in gledališki režiser Sebastijan Horvat. Usmerjala sta me k zanimivim in posebnim risankam, filmom, zgodbam, igram … in mi na koncu osnovne šole podarila celo pravo kamero (op. p. takrat ni bilo pametnih telefonov , internet pa je bil prava redkost). Zdaj sem zgodbe lahko pripovedoval vizualno. V čemer sem dejansko še boljši, kot v pisanju. Igrače, makete in figure pa so zamenjali ljudje (najprej sorodniki) in živali (se razume domače); v tem obdobju sem posnel zajetno število kratkih filmov.

V srednji šoli sem se našel v šolskem radiu in video krožku. Moje ustvarjanje s somišljeniki mi je dalo neprecenljive izkušnje, znanje in samozavest, ki so bili ključnega pomena za mojo nadaljnjo pot. Dokončno sem ugotovil, da želim zgodbe pripovedovati v vseh medijih. Kino/film, TV, radio, splet in tisk. Že med končevanjem 4. letnika sem pričel pisati za spletno stran FilmskeNovice.com in (s svojo rubriko) sodelovati pri ustvarjanju TV oddaje o filmu in filmski umetnosti Veliko platno na televiziji RTS. Naslednje leto sem že bil v uredniški in novinarski ekipi oddaje ter organizator in voditelj medijskih filmskih premier v takrat vseh 3 največjih kino centrih po Sloveniji (Kolosej, Planet Tuš in PartyMax Murska Sobota).

Bil sem na vrhu sveta, a sledil je padec. Prišlo je temno obdobje, v katerem sem preživel 2 poskusa samomora h katerima je botrovala zahrbtna duševna bolezen (bipolarna motnja). Pristal sem na samem dnu. Vendar sem se z nekaj moči pobral. Ta padec ni bil planiran na poti do mojih sanj, ampak kje piše, da ga ne smem vzeti in izkoristiti kot tisto nepoznano in posledično strašljivo, točko na poti do cilja. Takšno je življenje. Sestavljeno iz slabih in dobrih trenutkov. Dobri trenutki res ne izničijo slabih, ampak obratno tudi slabi ne izničijo dobrih. Boleče in nevzdržno je, ko glasovi v tvoji glavi preprosto ne utihnejo niti za sekundo in ti misli nenehno krvavijo, ampak je zato toliko bolj navdihujoče vsakič, ko (četudi zgolj za nekaj trenutkov) najdeš svoj košček sreče na Zemlji in si rečeš “to je to”. Kot je Feniks vstal iz pepela sem se torej tudi sam pobral. Še bolj odločen, močnejši in predvsem bogatejši za še nekaj izkušenj. Filmska magija ali pa čar(ovnija) starega mestnega kinematografa sta hotela, da sva se našla in moči združila s podjetnikom, gospodom Tobijo Medvedom. Skupaj sva obudila zapuščeni mestni kino v Slovenski Bistrici. Vse ostalo je zgodovina. Sedaj imamo že pravo malo kino verigo (imenuje se RADI IMAMO KINO/sLOVEnian CINEMA chain), ki jo sestavljajo še kina v Rogaški Slatini, Brežicah in Sevnici in v kateri sem tudi zaposlen. Ob tem še vedno delam v medijih. Kot samostojni novinar se v zadnjih letih kot eden redkih slovenskih akreditiranih novinarjev redno udeležujem vseh največjih filmskih festivalov na svetu (Berlin, Cannes, Benetke, …). Na seznamu medijev za katere sem že poročal so npr. spletni strani Filmstart in Deseta umetnost, radijski postaji Radio 1 in Štajerski val ter televizijski postaji TV 3 in RTV SLO. V 2018 pa sem celo v enem izmed osebnih vrhuncev na ekskluzivnem 1 na 1 intervjuju spoznal Erica Darnella, režiserja Mravljinca Z, ki je rodil mojo ljubezen do filma/kina, kar sem mu takrat lahko tudi osebno izpovedal. Na zgodbo je hudomušno dodal:

Eric Darnell

“Vidiš, če ga tvoj oče takrat ne bi polomil midva sedaj ne bi govorila, ti verjetno ne bi delal za 4 kina, ne bi bil poročevalec s filmskih festivalov, ampak … bi s polnim bančnim računom počival nekje na plaži … (berite Življenje žuželk je bila finančna uspešnica, Mravljinec Z pa ne)”

Ja nekako tako. Zahvala gre torej očetu in Ericu ter kančku filmske magije, ki živi v kinu, da so s skupnimi močmi zagotovili, da sem točno tam, kamor spadam. V resni ljubezenski zvezi s filmsko umetnostjo!

Knjižni ljubitelji res ne maramo, kadar nas vprašajo katera je naša najljubša knjiga, ker je to čisto preveč poenostavljeno. Ali tudi ti dobivaš podobna vprašanja za filme in kako se izvlečeš iz njih?

Ja. Ta vprašanja so inventura mojega poklica. Na vsaki družinski zabavi, srečanju ljudi, ki me spremljajo v medijih, starih sošolcev, prijateljev, … V bistvo se izmažem z enim zelo starim trikom. Glede na to, da “obstaja nepopisno veliko število kvalitetnih in ogleda vrednih filmov najrazličnejših žanrov in kotičkov sveta” svojem sogovorniku obrazložim, da garantirano nima časa, da mu naštejem kar vse in zato svoje favorite kategoriziram v sedem kategorij (glede na to, da je film sedma veja umetnosti):

Kar se tiče ljubezni so me prevzeli:

Za od smeha solzne oči vedno znova poskrbijo:

Odraščanje so najboljše razumeli in prikazali:

Med klasikami so največji pečat pustili:

  1. Sedmi pečat (1957, Ingmar Bergman)
  2. Let nad kukavičjim gnezdom (1975, Miloš Forman)
  3. Stalker (1979, Andrej Tarkovski)

Med obvezne slovenske filme definitivno sodijo:

5 najboljših filmov, ki sem jih videl v zadnjih 365-ih dneh so:

Med splošno gledano svoje najljubše filme vseh časov pa štejem:

Kateri žanri so tvoji najljubši?

Še pred petimi leti bi rekel animirani filmi in grozljivke; v teh sem (najbolj) užival in se ob njih (najbolj) domače počutil, ne glede na kvaliteto. Zdaj pa moram reči, da sem postal nekoliko izbirčen. Oz. bolje rečeno, ko vidiš letno skoraj 500 novih filmov, žanri postanejo vse manj pomembni oz. se zabrišejo. Vse kar zate šteje so dobri, kvalitetni filmi. Kot sem že omenil, bi sebi prej kot filmski kritik rekel filmski advokat. Za vse, ki v komentarjih kričijo, da ta poklic ne obstaja; seveda obstaja – izvaja ga najmanj eden človek na svetu – jaz. Pogosteje in veliko raje kot kritiziram, iščem dobre lastnosti filma. Kajti kot nekdo, ki se je ukvarjal tako s produkcijo, distribucijo, kot tudi marketingom filma, še kako dobro vem, da je bilo treba tudi, če je film kot končni izdelek zares slab, vseeno v določeni točki procesa nastajanja nekaj narediti dobro oz. prav, saj v nasprotnem primeru filma ne bi bilo.

Kako izgleda tvoj običajen filmski dan, če odšteješ trenutno situacijo?

Filmsko! Ne, saj ne. Nič posebnega, bi rekel. Vstanem. Ker imam ta privilegij, da lahko sam razpolagam s svojim delovnim časom – najprej pogledam kak “film za dobro jutro”! Za dobro jutro zato, ker ob gledanju kolesarim na sobnem kolesu – ja kolesarim dokler ni konec filma, brez premorov; sovražim prekinjanje filmov. Po filmu neprimerno bolj aktiven in predvsem priseben bodisi nalagam dcp-je (digitalne kino paketke, po domače filmi) na projektorje v kinih v katerih delujem, preizkušam kdm-je (ključke, ki odklenejo zaklenjene filme), naročam nove naslove, sestavljam spored (zaradi razmer se ta zadnje čase konstantno spreminja – včasih smo ga naredili 1 krat na mesec), upravljam cel kup FB strani (precej uspešno tudi svojo osebno Matej o filmu; tako in drugače), se udeležim kakšne ogledne projekcije filma (te so ponavadi v dopoldanskih urah), če je začetek tedna plakatiram, obiskujem turistično informacijske centre, vrtce, šole in knjižnice z namenom promocije filmov, ki se v dotičnem tednu predvajajo v naših kinih. Vmes skočim na sprehod s kužkom (aktualno imam šele 6 mesečno dojenčico, mešančka, Kiki Clare Edwards) na katerem za dodatno izobraževanje ter predvsem širjenje obzorji vedno poslušam filmske podkaste (The /Filmcast, podkast O.B.O.D., …) in filmska trivia tekmovanja (Movie Trivia Schmoedown). Ob petkih, sobotah in nedeljah imamo projekcije. V zimskem času je prva ob 17h, druga ob 19h, kar v praksi pomeni, da grem v kino že ob 15:30h, da v miru pripravim dvorano, blagajno, spečem kokice, še zadnjič preizkusim filme, … domov pa pridem okoli 22h. Za zaključek dneva (skoraj) vedno pogledam tudi “film za lahko noč”; ne tokrat pa ne kolesarim, temveč v ležečem položaju kvečjemu že delno sanjarim in celo ni izključeno, da kdaj celo pred koncem zaspim.

Kaj je najbolj bizaren film kar si ga gledal?

Uf v negativnem smislu vsekakor “Mein Bruder heißt Robert und ist ein Idiot (2018)”. Gre za 3-urno prepotentno nemško dramo o Robertu in Eleni, dvojčkih, ki se zapleteta v zgodbo o puberteti, filozofiji in spolnosti. Videl sem jo na Berlinale (mednarodni filmski festival v Berlinu).

Bizarno v pozitivnem smislu pa zagotovo za oskarja nominirana grška drama Podočnik (2009) za katero stoji grški filmski bog bizarnosti Yorgos Lanthimos (med drugim je posnel tudi filma Jastog (2015) in Ubijanje svetega jelena (2017)).

Brez katerih igralcev si ne predstavljaš filmskega sveta? Kdo se ti zdi najbolj antipatičen – moški in ženska?

Tilda Swinton

Med igralkami bi najhitreje opazil izostanek kameleonske Tilde Swinton, katere doprinos k filmski kulturi, neodvisnemu filmu in človekoljubju nasploh je nepopisen, medtem ko bi med igralci najbolj pogrešal Joaquina Phoenixa (mislim, da vse pove že dejstvo, da je več kot le uspešno upodobil “sveto J trojico”; Jezusa, Jokerja in Johnnyja Casha). Če sem pa povsem subjektiven pa so mi med najljubšimi še Peter Sarsgaard, Franz Rogowski in Sir Ian McKellen, kar se igralcev tiče, ter Emily Watson, Elle Fanning in Frances McDormand, kar se tiče igralk. Kar se antipatičnosti tiče pravzaprav ni igralke/igralca zaradi (antipatičnosti) katerega si ne bi ogledal nekega filma. Je pa moj privilegij, da sem veliko večino igralcev in igralk že tudi osebno spoznal, prinesel s seboj tudi slabo plat. Nikakor niso vsa srečanja z junaki, kot bi si jih želel. Tako da v tem smislu imam žal kar nekaj (negativnih) izkušenj. Od moških sta mi po tej plati, se pravi po obnašanju daleč najbolj antipatična Rami Malek in Benedict Cumberbatch, od žensk pa Cate Blanchett in Julie Andrews. Poudarjam pa, da so to seveda zgolj moje osebne izkušnje.

Kako je potekal eden izmed tvojih dni na filmskem festivalu? Ali obstaja kakšen na katerem nisi bil, pa bi si želel?

Urnik na teh večjih filmskih festivalih je naravnost ubijalski, a ga med pavzami vseeno noro pogrešam. Ker so ti obiski, totalna podreditev svojega življenja filmu, kot droga, ki te povzdigne, ti da navdih, da kasneje skozi leto preletiš tudi slabe in težke dneve. Nekaj najbolj fascinantnega mi je presenetljivo trdna vez med vsemi navzočimi. Pa naj si bodo to filmski ustvarjalci/ke, igralci/ke ali pa kolegi novinarji/poročevalci. Za 11 dni govorimo isti in skupni jezik – film. Tujci v temnih dvoranah ob opazovanju igre luči na velikih platnih odpotujemo na skupno pustolovščino in pozabimo na vse medsebojne razlike. Drug z drugim delimo delček svojega dragocenega življenja. Potek dneva se nekoliko razlikuje tudi glede na kraj festivala.

Novinarski del rdeče preproge v Berlinu (s kolegom novinarjem)

Prvi na vrsti je Berlin oz. Berlinale (februar/marec). Osebno tudi moj najljubši. Ko mraz udari na, kar se prebivalcev tiče, drugo največjo prestolnico Evropske unije se pol milijona ljudi (z)druži ob gledanju (najbolj norih) filmov na katere drugače ne bi niti pomislil. Od velike trojice je to zagotovo najbolj odprt in dostopen festival. Tudi gledalci brez akreditacij lahko ujamejo praktično vsak film.

Sledi Cannes (maj), ki stavi na prestiž in je posledično širši javnosti najmanj dostopen. Brez dobre novinarske akreditacije lahko pozabiš na ogled tistih filmov o katerih se (bo) govori(lo). Tarantinov Bilo je nekoč … v Hollywoodu je imel lani npr. zgolj 3 projekcije za približno 5000 akreditiranih novinarjev iz okoli 90ih držav. Ni potrebno biti matematik, da ugotoviš, da je računica, da bi si film ogledali vsi predstavniki preprosto misija nemogoče.

Filmski festival v Benetkah

Mojo mednarodno festivalsko sezono zaključujejo Benetke (avgust/september), ki so verjetno nekaj vmesnega med že omenjenima festivaloma. Veljajo za dobrega napovedovalca sezone filmskih nagrad in predvsem oskarjev (čeprav jim je lani oskarjevca za najboljši film speljal Cannes). V zadnjih letih so npr. svoje svetovne premiere na beneškem bienalu doživeli Joker (2019), Zakonska zgodba (2019), Roma (2018), Najljubša (2018), Prvi človek (2018), Balada o Busterju Scruggsu (2018), Trije plakati pred mestom (2017), La La Land (2016), …; vsi večkratni nominiranci in dobitniki najbolj prestižne filmske nagrade na svetu, Oskar.

Kar se samega poteka dneva tiče se po navadi ne glede na kraj festivala dan začne z jutranjo novinarsko projekcijo, na kateri novinarji predčasno vidimo filme, ki bodo popoldan in zvečer doživeli svetovno premiero. Okoli opoldneva sledijo novinarske konference filmov, ki smo jih videli na jutranjih projekcijah. Tukaj ekipa filma, ki jo največkrat sestavljajo režiser, scenarist, producent ter glavna igralca, približno 25 min odgovarja na naša vprašanja, debatira o njihovem filmu in našem pogledu na le-tega.  Popoldan oz. proti večeru in zvečer se odvijejo svetovne premiere z rdečimi preprogami in vsemi filmskimi zvezdami. Dnevno se potrudim videti najmanj 3 filme in se udeležiti vseh tiskovnih konferenc. Kar se pa že omenjenih razlik med samimi festivali tiče, je največja spremenljivka zagotovo čas. Medtem ko v Berlinu brez težav obiščem vse novinarske konference dneva (če je dober dan jih je vse do 7) ter si pogledam po 4 filme na dan (vse 3 popoldanske svetovne premiere in jutranjo novinarsko projekcijo), v Cannesu en kup časa izgubim samo za čakanje v vrstah (skupno tudi do 3 ure na dan). Ob omenjenih opravilih vsak drug dan festivala, da zbistrim misli, za nekaj ur obiščem tudi filmsko tržnico, ki se vsako leto v času festivalov vzporedno odvija v Berlinu (kjer se imenuje EFM – Evropski filmski market) in Cannesu (kjer se imenuje Marché du Film). 12.000 navzočih predstavnikov filmske industrije iz več kot 109 držav postavi na ogled najrazličnejše (ne)dokončane filme (nekateri imajo zgolj naslov in plakat). Možen je nakup ali investicija. Zamislite si najbolj bizaren možen naslov in zares je veliko možnosti, da ga boste našli med skoraj 1400 naslovi in delnimi naslovi, ki iščejo svojo prihodnost na velikem platnu, malem zaslonu ali pa bodisi vsaj na kanalu katerega izmed VOD ponudnikov. Pred štirimi leti sem npr. odkril film “Avengers of Justice: Farce Wars (2018)”; in ja film je dobil investitorja ter si ga lahko dandanes ogledate na Netflixu. Pestro festivalsko življenje se vsak dan ne konča pred tam nekje ob 1 zjutraj. Ob vsem že zapisanem je potrebno seveda o vsem doživetem še poročati in predvsem približati vzdušje in atmosfero filmskega dogajanja bralcem, poslušalcem in gledalcem medijev, ki jih predstavljam ter prijateljem in sledilcem moje osebne FB strani.

Med še neuresničenimi željami je vsekakor obisk Sundancea, ki v bistvu uradno odpre festivalsko sezono (že v začetku februarja) in pa poročanje s podelitve Oskarjev.

Ali rad gledaš slovenske filme? Kaj meniš, se je filmska situacija pri nas izboljšala – v smislu tega, da jih ljudje raje gledajo?

Ja. Obožujem slovenske filme. Že od malega, ker je bil to preprosto jezik, ki sem ga najhitreje tekoče razumel in govoril. Mislim, da slovenski film po osamosvojiti ni bil nikoli močnejši in kvalitetnejši kot je to danes. V zadnjih letih smo dobili celo odlične žanrske filme; npr. grozljivko Idila (2015, r. Tomaž Gorkič), komično grozljivko Prekletstvo Valburge (2019, r. Tomaž Gorkič), mokumentarec Houston, imamo problem! (2016, r. Žiga Virc), prvi slovenski vojni film po osamosvojitvi Preboj (2019, r. Dejan Babosek) in pohorski vestern Stekle lisice (2017, Boris Jurjaševič); v zadnjem lahko kot moškega na terasi bara in mimoidočega ujamete celo mene.

Z udeležbo in uspehih na največjih filmskih festivalih na svetu so navduševali Vztrajanje (2017, r. Miha Knific), Ne bom več luzerka (2018, r. Urša Menart), Oroslan (2019, r. Matjaž Ivanišin), Ne pozabi dihati (2019, r. Martin Turk) in Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019, r. Gregor Božič). Z omenjenimi filmskimi naslovi je širša slovenska javnost spoznala oz. spoznava, da slovenski film ne pomeni izključno in vedno “depresivna, težka drama z gledališko igro in obligatornim samomorom”, kot mu to radi pripisujejo predsodki.

Kar se obiska slovenskih filmov v kinih tiče kraljujejo seveda predvsem mladinski filmi (Košarkar naj bo 1 in 2, Gajin svet, …) za to med drugim poskrbijo tudi šole. Ampak prav vsi od mene našteti filmi so v kinih dosegli za svoje razmere dober, nekateri celo nadpovprečno dober obisk. Da zanimanje za slovenski film ostaja sta bržkone dokazala tudi Pr’ Hostar (2016, r. Luka Marčetič), ki je z 212.812 obiskovalci najbolj gledan slovenski film po osamosvojitvi in eden najbolj gledanih filmov v slovenskih kinematografih vseh časov ter akcija “Vsi (filmi) doma” spletne podatkovne baze BSF – Baza slovenskih filmov, ki je v času karantene skupaj z avtorji filmov organizirala spletne oglede slovenskih filmov in je z le-temi k ogledu privabila neverjetnih 93.293 Slovencev.

Ali imaš posebno sobo za vse spominke s festivalov? 😛

Ja, dejansko imam celotno sobo namenjeno samo za “filmsko memorabilijo”. Ampak preden stvar izpade čisto preveč kul, je treba dodati, da vse stvari, ki niso razstavljeni po kinih in v moji pisarni hranim/razstavljam v svoji nekdanji otroški sobi družinske hiše, ki je sedaj torej le še soba filmskih spomin(k)ov.


Kaj rad bereš?

Najraje stripe in grafične romane, ker imam težave s koncentracijo, kar pa ne pomeni, da tu pa tam vseeno ne preberem tudi kakšne knjige.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Kupljena, definitivno. Kot mi je Willem Dafoe v Berlinu dejal zakaj raje obiskuje kina, kot uporablja VOD-je (spletne platforme in storitev videa na zahtevo): “Veš kaj reci mi staromodnež, ampak obožujem koncept kopice tujcev, ki se zaprejo v temno dvorano in skupaj gledajo svetlobo na velikem platnu, ki jim prinese nepozabno kolektivno doživetje.” Tako sem jaz s knjigami in predvsem DVDji in Blurayji (tudi ta zbirka ima praktično svojo sobo). Hočem prijeti zadevo v roke kadarkoli se mi potem zahoče, pa četudi le pogledam naslovnico oz. prelistam in preberem samo nek priljubljen odlomek. Kupim jih med 10 in 20 letno, ampak je zbiranje fizičnih medijev (že omenjeni DVDji in Blurayji) tudi precej drag konjiček in pač moraš postaviti meje in imeti tudi prioritete; pri meni je to na koncu dneva vendarle film.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva? Najljubši film iz otroštva?

Mama mi je prebirala pravljice. Sem pa precej hitro branje pogruntal sam, ker sem tako lahko bral pač tisto, kar je bilo najbolj všeč meni in ne mami! Najljubša knjiga iz otroštva mi je bila kar kompletna kolekcija knjig o Tarzanu, pisatelja Edgarja Ricea Burroughsa, ki se je nahajala v apartmaju v Savudriji, kamor smo z družino vsakoletno zahajali med poletnimi počitnicami. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da sem zbirko prebral vsaj 50x. V bistvo bi lahko kar rekel, da je bil Edgar v književnosti zame to, kar je bil Eric Darnell v svetu filma. Vedno je bil in vedno bo moj junak, ne glede na to, kaj so rekli moji učitelji in profesorji slovenščine. Zelo rad izpostavim tudi, da je celo ameriški pisatelj Ray Bradbury (avtor antiutopičnega romana Fahrenheit 451) v intervjuju za The Paris Review o Burroughsu nekoč povedal: “Edgar Rice Burroughs nikoli ne bi gledal nase kot na “pomembnega gonilca” na področju književnosti. Toda kot se izkaže – in to rad rečem, ker grozno vznemirja vse po vrsti – Burroughs je verjetno najvplivnejši pisatelj v celotni zgodovini sveta.” … Burroughs je s tem, ko je dal romantiko in pustolovščine celotni generaciji dečkov (in deklet) povzročil, da so taisti bralci šli ven v svet in se odločili, da bodo postali nekaj posebnega.” Moj najljubši film iz otroštva je bil, kakopak, kar Mravljinec Z, če pa rečemo igrani film pa si prvo mesto povsem enakovredno delijo Kapitan kljuka (1991, r. Steven Spielberg), Rocketeer (1991, r. Joe Johnston) in Muppetki na otoku zakladov (1996, r. Brian Henson).

Katere tri knjige bi v branje predlagal bralcem mojega bloga?

Ne vem, če šteje ravno kot knjiga, ampak ker, kot že omenjeno, zbiram in predvsem noro rad prebiram stripe/grafične novele/grafične romane bi kot prvo predlagal Sex Criminals (2013 – 2020; avtorja Matta Fractiona in risarja Chipa Zdarskyja). Po stripu, v seriji katerega je do danes izšlo 30 številk in je bil leta 2014 nominiran za kar dve Eisner nagradi (najboljša nadaljujoča se serija in najboljša nova serija), bo posneta tudi igrana TV serija (pravice za katero si je zagotovil Universal TV). Kot drugo bi predlagal kar mojo najljubšo knjigo vseh časov, klasiko, ki ste jo hočeš nočeš morali prebrati (ali pa saj obravnavati) vsi v šoli; govorim o fantazijskem romanu irskega pisatelja Oscarja Wilda, Slika Doriana Graya (The Picture of Dorian Gray, 1890). Vem, da to knjigo sicer poznate vsi, ampak koliko pa vas jo je zares prebralo tudi kasneje kot odrasli, za užitek? No jaz jo preberem najmanj 1 krat letno. Zadnje priporočilo pa bi izkoristil za naslov Roberta Louisa Stevensona, ki je sicer prav tako klasik, poznan predvsem po romanih Otok zakladov (1883) in Doktor Jekyll in gospod Hyde (1886) in o katerem se bežno govori tudi v slovenskih šolah, ampak sam bi od njega priporočil nekoliko manj znano kolekcijo kratkih zgodb Tales and Fantasies (The Misadventures of John Nicholson: A Christmas Story (1885-87), The Body Snatcher (1881) in The Story of a Lie (1879), ki je leta 1905 izšla posthumno in združuje tri kratke zgodbe, ki za čas Stevensonovega življenja niso bile objavljene v nobeni od izdanih kolekciji.

Matt Fraction: Sex Fraction
Oscar Wilde: Slika Doriana Graya
Robert Louis Stevenson: Tales and Fantasies

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.