geografija ljubezni

ljubila sem te v budimskih palačah
in hamamih v Pešti,
ljubila sem te v vinskih kleteh Tokaja,
skoraj
sem se poročila
z Ujgurom v Tállyi.

na vrat na nos sem te ljubila v Keflaviku
in v knjigarnah Reykjavika,
ljubila sem te pod kriki arktičnih čiger
in v zgodnjejutranjem vonju po slanikih v Siglóju.
ljubila sem te, ko so smetnjaki leteli kot galebi
in so moški igrali nogomet v vetru, ki je pihal z osmimi vozli.

ljubila sem te na deželi, zeleni in bohotni,
ravno pravi za dinozavre,
ljubila sem te v Tokiu.
Tokio ne obstaja.

en zelo kratek dan
sem te ljubila v Helsinkih.
to je bilo bolj za zabavo.

ljubila sem te v Z.-ju,
svetovni prestolnici arabske poezije in noči brez spanja.

ljubila sem te v Berlinu,
oh, ljubila sem te v Berlinu,
da bi se zgodil svet, sem zanetila zdaj
ogenj je rdeče obarval ves okraj.

kratko in bežno
sem te ljubila v Stockholmu, dvakrat,
vmes
sem te ljubila v Visbyju.
to je bila sladka malomeščanska ljubezen,
nabita z vsemi ne-pozabi-me-nikdar, do točke amnezije.

bogata, polna škampov, sladoleda, vina
je bila moja ljubezen do tebe v Bologni.
skoraj sem te pozabila.
to je Italija.

en teden,
ki je bil krajši kot sedem dni,
sem te ljubila v Londonu.
toliko da ni izbruhnil vulkanski mladič,
zares sva si želela, da bi.

strastno, pa ne zadnjič,
sem te ljubila v Parizu,
v prepišnih sobah
nad boulangerie&patisserie.
tam sem si te morala deliti
z neverjetno ljubosumnimi in malopridnimi
stenicami.

ampak najbolj
ja, najbolj sploh sem te ljubila v tem mestu,
ki ga nikoli ne zapusti sneg,
kamor nikoli ne pride sonce
in kjer je hrepenenje
najbolj običajno občutje.

str. 39-40

fantvojakpesnik

fantvojakpesnik
dvigne roke v zrak in zrak uboga
zrak ga dvigne na svoja ramena
prenaša ga in žge
kolumbija mu poljublja ramo
trst mu boža glavo
fantvojakpesnik, s kalašnikovko na rami
jemlje iz zraka, česar zemlja ne daje
česar z vojno zapackana zemlja ne more dati
zrak mu daje verlaina
zrak mu daje lorco in elitisa
zrak mu daje rumija
in še vedno ni konca besedam
ni konca vojnam
oboje teč dalje kakor solze
v srcu matere, oropane otroka
črne brazde v dušah otrok
ki so pretrpeli dve vojni, prepleteni kot trnove veje robid
ob poteh v cinque terre: robidnice črne, zrele, debele
morsko slane kot solze otrok s črnimi brazdami v srcih
ješ jih in kri iz očes polovice planeta se nabira v tvojem drobu
zmaguje tvoj krvni obtok, se zbira v tvojih ledvicah
ustavlja tok adrenalina, postajaš krhek
in polomljen kot brezroka in brezglava lutka
ki jo je mati brez otroka vzela v roke
v hiši, raztreščeni od bomb
ti si sol, pa ne sol zemlje
ti si voda, pa ne voda morja
ti si sol in voda milijona kemijskih elementov in
bilijona nevronskih povezav
in tvoja sreča se skriva v dejstvu
da te neka druga sol in voda milijona kemijskih elementov in
bilijona nevronskih povezav
ni zlorabila s svojo roko ali njenim podaljškom

AK, kalašnikov, ta puška z ruskim imenom
bazuka, karkoli že so uporabljali v vietnamu
se te ni dotaknilo,
ti nisi, v vrtincu bombardiranja, iskal
prijateljev, mrtvih ali živih
nedotaknjenih ali po koščkih
ti se vlečeš, s kovčkom v roki
od enega do drugega terminala
in si človek
sol in voda in milijon kemijskih elementov in
bilijon nevronskih povezav
najsrečnejše bitje na svetu
razen morda kobilic
z vsemi svojimi bolečinami v križu in depresijo
in dosmrtno hipoteko
najsrečnejše bitje na svetu
ki se je lotilo naloge, da bo izbrisalo obličje z zemlje
spojilo tam zgoraj in tu spodaj
pripeljalo nebesa na zemljo

str. 44-45

Brezdomkina prva usrana pesem

To tukaj je svet, kot ga poznam:
solze, takoj ko greš ven iz prostora, kjer spiš
– in mu ne moreš reči dom, ker nimaš doma,
ker stanuješ pri prijateljici (prijateljičine prijateljice), zaenkrat,
z odporom do škornjev, korenin, do česarkoli,
kar bi te vkopalo v tla –,
tako je zdaj že eno leto, s snegom ali brez,
z vetrom ali brez (to je vetrovno mesto), samo to je,
da se ti tisto minuto, ko greš ven od koderkoli že,
začnejo nabirati solze v očeh, in glej jih, že drse navzdol;
delo takoj, ko odpreš oči,
dokler jih ne zapreš pred spanjem
(ki ne pride, ker si preveč izžeta zaradi vsega tega deladeladela);
utrujenost, ki te nikoli ne zapusti, in veš, da moraš k zdravniku,
in vzeti svojo injekcijo vitamina B12, a si preveč zaposlena,
da bi se spomnila,
se pravi, do zadnjega vražjega hipa izžeta izpeta izvzeta iz;
neprestan kljuvajoč občutek, da nisi nikoli dovolj,
nikoli ne narediš dovolj, se nikoli ne trudiš dovolj,
nikoli nikoli dovolj dovolj dovolj.
Nikoli nikoli dovolj dovolj dovolj.
To je svet, kot ga poznam.

To je svet, v katerem ne bi smela obstajati.
To je svet, kjer sem vedno nekomu na poti,
celo kadar se tiščim v kotu in sploh ne pridem ven.
To je svet, kjer sem nezaželena.
Večna nezaželenost.
Poznaš ta občutek?

Še nekaj je, kar bi morala reči,
pa sem pozabila. Med temi vrsticami moram,
vidiš, opraviti nekaj herojskih dejanj.
Obglaviti Hidro, počistiti Avgijev hlev.
Veš, kako to gre.

Egal, kot se reče po nemško. Egal.
Itak je to usrana pesem.
Usrana pesem brezdome.
Koga briga.

Str. 46-47

Če bi zdaj lahko govorila s tabo

Če bi zdaj lahko govorila s tabo,
ti ne bi rekla niti besede o preplavljajočem hrepenenju, ki se
je odmotalo v mojem želodcu v nasprotni smeri urinega
kazalca, z začetkom nekje pri popku, dokler ni doseglo konic
mojih prstov na rokah in nogah, in lasnih konic. Krvavenje se
je pričelo. Ali vidiš rdečo nit med nama? Punainen lanka.

Če bi zdaj lahko govorila s tabo,
bi ti povedala o črni luknji nekje sredi mojega doma, ki jé
knjige in plošče in takšne reči. Povedala bi ti, da je za povrh
do konca pojedla in pogoltnila dokumentarec o Sodankyli, in
čeprav se postavim na sredo sobe in kričim, nič ne pomaga,
ker črna je črna je črna je močnejša od kakršnekoli moči
moje volje, da bi ga našla.

Če bi zdaj lahko govorila s tabo,
bi ti povedala, da je najbrž tako zaradi moje mlajše sestre, ker
sem ga verjetno morala skriti pred njenim prihodom, namreč
vsakič, ko pride, vse preišče, začne pri knjigah in konča pri
hladilniku, išče ključ za bog ve kaj, poskuša ugotoviti, zakaj
sva tako prekleto genialna (pol za šalo, pol zares), postavlja
vsa mogoča vohunska vprašanja o vsem, kar je kot na dlani.
Povedala bi ti, da me je po tistem, ko je bila zadnjič tukaj, na
božični večer sesula z odločnim zatrjevanjem, da v hladilniku
ni masla, in sem ji povedala, da se totalno moti, da je v
najinem hladilniku Luomu Voi, in da bi bilo v resnici dobro
znati kak tuj jezik, če bi rada bolje vohunila. Povedala bi ti,
kako me je malo pred tem videla brati Paulaharjujevo knjig
in nadvse vzvišeno izjavila, da »nikoli prej nisi znala nič finsko,
zdaj se pa poglej, bereš v finščini«, na kar ji nisem mogla
reči drugega kot to, da sem svoj prvi izpit iz finščine opravila
leta 1991 in drugega 1999, in da prevajam finsko poezijo od
leta 1996. Povedala bi ti tudi zgodbo o svojem prvem izpitu iz
finščine in kako je prišlo do tega, da sem zapravila eno uro s
premlevanjem nerazrešljive uganke besede »myöhemmin« in
so me poslali domov, potem pa sem se vrnila naslednji dan,
ko sem vse prespala in ugotovila, kaj pomeni. Povedala bi ti,
da kljub opravljenemu izpitu ne znam spregovoriti po finsko
niti besede, lahko pa berem. In to je tisto, kar šteje.

Če bi zdaj lahko govorila s tabo,
bi ti povedala o relativni gravitaciji, ki pri meni sproži
kroženje knjig in plošč in takšnih reči. Povedala bi ti o svojem
vzporednem branju petih do desetih knjig v treh do petih
jezikih – nekaterih, da bi se povezala, in nekaterih, da bi se
razvezala. Povedala bi ti, kako se zdi, da roka in možgani
sežejo po ravno pravi knjigi, in kako se knjige odprejo na
natanko pravem mestu in kako ne vem, zakaj se to zgodi,
vem pa, da me bo pripeljalo do nečesa, za kar še ne vem, da
me čaka. Povedala bi ti, da danes berem dve najljubši kratki
zgodbi svoje hčerke in mi je jasno, da sem obe že prebrala,
ampak se ju preprosto nisem spomnila, ko sva govorili o
njima, in mi vedno očita, da ju še nisem prebrala. Povedala
bi ti, da sta ti zgodbi, skupaj s tremi kratkimi zgodbami, ki jih
je napisala lani, odprli – meni – nove prostore v tej drobceni
osebi, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Kakorkoli že
se bo izcimilo iz tega mojega relativnega stanja duha, bomo
še videl. Je jutro in je jutri.

Če bi zdaj lahko govorila s tabo,
bi ti povedala o Parizu neke pomladi, moje prve pomladi
tistega leta, ko je bila moja hčerka stara petnajst let in sem
jo peljala tja, preden sem odšla na knjižni sejem v London
(drugo pomlad tega istega leta). Povedala bi ti, kako sva cele
dneve hodili in sem morala biti stalno na preži, ker je bila v
najbolj lolitovskih letih in so naju ves čas zasledovali moški,
včasih dva ali trije naenkrat. Povedala bi ti, kako sem jo na
nepričakovanih krajih in z nepričakovano hitrostjo pognala v
tek, kako sem jo porivala v velike knjigarne, prodajalne plošč,
nakupovalna središča, kamorkoli, da bi se jih znebili – pa so
se pojavili novi, takoj ko sva bili spet zunaj. Povedala bi ti,
kako sva se odpravili v trgovino s ploščam, da bi prišli do
malo glasbe, in kako so mi iz oči brizgnile solze, ko sem si
nataknila slušalke, da bi slišala glas temnopolte ženske, ki ga
nisem slišala nikoli prej.

Če bi zdaj lahko govorila s tabo, bi ta hip obmolknila in
pustila, da kaj rečeš ali nič ne rečeš, kakor hočeš.

Str. 61-63

mislim na medveda, kar naprej

Mislim na medveda, kar naprej,
ne na vse medvede na svetu,
samo na tega,
vedno in samo na tega edinega.

Mislim na medveda, kar naprej,
na medvedov vonj in medvedov kožuh,
na njegovo divjo, nedotaknjeno kožuhovino
(zelo divji kožuh divje živali),
ki se med tekom
dviga proti nebu.

Mislim na medveda, kar naprej,
medveda, ki je
kot življenje sámo
del rečnih tokov,
in včasih, ko je na dosegu roke
in se ga lahko dotikaš noč in dan,
se utopiš
v njegovem veličastnem kožuhu,
polnem borovih iglic
in ptičjih gnezdec,
dišečem po gozdu.

Mislim na medveda, kar naprej,
kako živi,
tam zgoraj, na daljnem severu,
kako si pripravlja brlog za zimo,
kako v njem spi,
kako se zbudi, lačen,
kako vohlja, vsrkava vonjave,
teka za hrano
s čisto življenjsko radostjo.

Mislim na medveda, kar naprej,
na medvedovo ljubezen, na
medveda na medvedovem mestu,
kako se dotika vesolja,
odpira vrata izvoru življenja,
kako se skozi medvedove oči
odpira okno naravnost
v brezmejni gozd,
medvedov dom,
v katerem se ne izgubiš,
in četudi bi se, bi preprosto
prišel domov.

Mislim na medveda, kar naprej,
ne na vse medvede na svetu,
samo na tega,
vedno in samo na tega edinega,
tega, ki se prikaže kot strela
in ustavi svet kakor v filmu,
prav tega medveda, ki v sebi nosi skalovje
in jezero v skalovju in star borovec
na jezeru, in med koreninami borovca
si je postlal nočni brlog, kjer bo v miru spal,
na varnem, pa naj bo nevihta
ali pada toča,
mislim na medveda, kar naprej,
ne na vse medvede na svetu,
samo na tega,
na katerega se lahko zaneseš, tako ti ni treba
kar naprej razmišljati.

Str. 71-72

Kätlin Kaldmaa: Ljubezen je.
Prevod: Bojana Vajt
KUD AAC Zrakogled, 2020
Soizdajatelj: Hyperion