Piše: Nika Nikolič

Kriza je stvar neugodja ob težko premostljivi oviri, poslabšanju stanja ali izrazito neprijetni situaciji. Vanjo padeš, na primer, ko se spraviš napisati nekaj o knjigi, ki se ti zdi fantastična in bi težko kaj dodala, oziroma se ti tisto, kar bi zapisala, zdi v svoji neizogibni zamejenosti, krivično do izvirnika. K sreči se knjiga ukvarja z razreševanjem krize in te zato malo opogumi. Konec koncev je eno njenih sporočil prav to, da si o realnosti vsakič znova izmišljujemo nove zgodbe.

Generacija nasilja

Protagonist Lenkovega Golega objema je Pisatelj, ki se je znašel v krizi srednjih let. Z njo se spopada ob spominih na bullying[1] in osamljenost v otroštvu, ki bi jih verjetno z veseljem pustil za seboj. Za kaj takega bi bilo z njimi potrebno zaključiti, a zapuščanje nečesa znanega neizbežno vzbudi nelagodje.

Obračun s krizo srednjih let zanj pravzaprav pomeni soočenje s časom, ko si je lahko pomagal le s pištolo in pisalnim strojem. Pisalni stroj je služil za pobeg v domišljijske zgodbe, kjer je resnica prijetnejša ali vsaj bolj obvladljiva. Pištola pa je v predalu predstavljala moč končnosti. Nato postane v Pisateljevi pripovedi napeto, vendar jo prekine kratka zgodba o generaciji, ki jo je zaznamoval strelski pokol na šoli Columbine leta 1999. Na prvi pogled gre za pretirano posploševanje kompleksnih družbeno kulturnih vplivov nekega obdobja, a pokol ni le izkušnja, ki je zaznamovala generacijo ’99, torej mladostnike, ki so približno takrat hodili v srednjo šolo, ampak poudari tudi nekaj zelo intimno Pisateljevega.

Toda ker nasilja, sploh pa ne naključnega, ni mogoče razumeti, smo kronično jezni, to energijo pa lahko sprostimo samo z nadaljnjim nasiljem. Pa čeprav »samo« v igrah, ob filmih in glasbi – ali pa z nasiljem do nas samih.

Če ste pripadnik omenjene generacije pa se ne prepoznate v nasilju iz citata, imate na koncu zgodbe navedene še popkulturne reference pa se stestirajte. Iskreno, koliko vas je zaznamovalo gledanje Jackassov in X fajlov[2]? Poistovetenje z nasiljem sicer ni ključna tema zgodbe. Vprašanje, ki si ga Lenko v njej postavi je: kdaj, če kdaj, se konča? Odgovor najde v udejanjenju nasilja, pri čemer pa se zdi, da je za kaj takega poistovetenje pravzaprav neizogibno. V iskanju konca nasilja se tisti, ki so mu izpostavljeni zatečejo k njegovemu izvajanju.

V skrajnosti

Sliši se skrajno, ampak tako je z večino stvari, ki jih resno premislimo. Lenkovo pisanje je zgrajeno na resnem premisleku posledic. Zdi se, da si zamisli situacijo in jo nato odmota, kolikor daleč mu pusti miselni klobčič. Pri tem se skrajnostim ne more izogniti, vendar s tem nimam v mislih tematik, ki se jih loteva, ampak način kako jih popisuje. Obravnavano temo vzame skrajno zares. Ne zadovolji se s klišeji, ne ustavi se na točki, ko bi lahko bralec sklepal o nadaljevanju, marveč nadaljuje. Recimo:

»A rana boli, če vanjo potisneš prst?«
Potisneš ga, in ja, boli.
Pa še prst imaš krvav.
Zdaj ga lahko skupaj z ostalimi položiš na tipkovnico.

Podob ne ustavi pri pričakovani bolečini. Nadaljuje z mentalnim eksperimentom o tem, kaj še lahko počneš s krvavim prstom. Gre za prijem, ki se pogosto uporablja v parodiji in ima običajno komičen učinek, ker pokaže na banalnost neke situacije, navade ali konvencije. Vendar se parodija konča pri razgaljanju prvega sloja konvencije. Podobno strukturo ima zgodba o Cesarjevih novih oblačilih, ki sicer ni parodija, marveč naj na tem mestu služi za ponazoritev. Cesar je nag, a se vsi pretvarjajo, da ni, dokler na to ne opozori otrok. Z njegovim krikom se banalnost razkrije, čeprav je bila že prej vsem na očeh. No, Lenko se ne zadovolji z očitnim razkritjem, ampak gre naprej. Njega bi v tej zgodbi najbrž zanimalo zakaj je cesar nag, kaj to pomeni in kaj se s tem lahko počne. Oziroma se na manj spektakularni in posledično bolj konkretni ravni, pač vpraša, kaj zdaj s tem krvavim prstom, ki smo ga tiščali v rano. Ga bomo obrisali? Ne, to bi bilo preveč dolgočasno. Dajmo z njim zamazati tipkovnico. Brisanje prsta bi bila ena možnost, umivanje verjetno druga, z njim pa bi se lahko počelo še marsikaj tretjega, četrtega in tako naprej. Lenko se odloči prst pustiti krvav. Od tu lahko spet izbere marsikakšno smer, ampak on se odloči za packanje tipk. S tem gre v enega od možnih miselnih razvojev scene, pri razvoju pa preveri kako daleč lahko gre. Dlje kot se da, bolj zanimivo se zdi igranje z novimi možnostmi. S poglobljenim razglabljanjem podob in misli vzpostavi ogromno prostora in čeprav zelo koherentno pove kar misli povedati, svojega teksta nikakor totalitaristično ne zapre. S tem pusti knjigi dihati, bralcu pa fantazirati o tem kako se vse skupaj lahko konča.

Nedosegljivi konec

Kaj dosežejo Lenkovi liki, ko pridejo do konca, ali skoraj tja, pa jim rezultat, recimo v obliki, za orgijo nezainteresiranih, nun ni všeč? Zaletijo se v frustracijo, ki nastane ob nezmožnosti. Da z njo ne bi bili zaznamovani, iščejo dalje. Denimo povezavo s sošolci, vrstniki, puncami in poslušalci glasbe, ki pa jih vsi po vrsti zavračajo. Neuspeh doživljajo tudi vnaprej, ko vejo, da užitkov svobodnih spolnih praks ne bodo mogli prenesti naslednjim generacijam. Njihova provokacija ne sproži ničesar. Drugače rečeno, konec ne prinese užitka, s tem pa se le utrdijo v okvirih zmožnosti, ki so daleč od željenih in jih torej doživljajo kot nezmožnosti. Tako kot pogled ženske, ki se po nezadovoljivem seksu na morju ozre proti horizontu. Vidi le pet kilometrov daleč, če bi stala deset metrov više, bi videla šest kilometrov dlje. Omejitev je odvisna od perspektive.

Podobno kot spolna bolezen, četudi bi ta lahko bila izrazito terminalna, pa lik najde način kako se končno, v potencialni končnosti preko nje počuti povezanega z drugimi. Ne zaradi končnosti v podtemi kratke zgodbe, marveč zaradi deljenja istega virusa. Spolna bolezen, ki jo stakne lik, je obvladljiva. Tudi on se koncu le približa, se ga pa ne dotakne in s tem napove obrat. Zgodbe se spremenijo. Nek drug lik odkrije svoj penis in prek njega svojo identiteto, trans ženska pa uživa v svoji preobrazbi. Pripoved, ki se je začela s krizo srednjih let, se tematsko sreča s sredino, kjer se napove sprememba. Na drugi strani je nekaj drugega. V zgodbi škorpijon piči žabo pa vseeno prečka reko. Naredi to kar vedno naredi in tokrat tega ne ve le žaba. Škorpijon se ne slepi o svoji naravi, samo na drugo stran pride pod, namesto nad vodo.

Mogoče, pomisliš, tako res ni nujno, da so velika spoznanja vedno kruta in neizprosna. Lahko so čisto nežna. Če že praviš, da greš in pišeš na nož, moraš z njim včasih usekati ob kak trd rob.
Da se rezilo skrha.
Da ga lahko ponovno nabrusiš.

Nekaj se torej prelomi, zelo elegantno, tekoče, pa vendarle v knjigi sproži spremembo. Razpoka, ki nastane po prelomu je vmesno stanje, ki je enako daleč od konca kot od začetka. V človeškem življenjskem ciklu temu rečemo srednja leta, ki sprožijo krizo prav zaradi svoje vmesnosti. Zavedanje te vmesnosti vzbuja negotovost in strah. Saj je konec nečesa poznanega (mladosti) in začetek nečesa neznanega (približevanje koncu). Oziroma še huje. Negotovost je le naivno zavračanje zanesljivega konca, ki je bližje kot je bil v preteklosti. In če konec sam po sebi ni dovolj strašljiv pa je jasno, da je zmanjkalo časa za postati »človek, ki si želel postati«. Rešitev Pisateljeve krize je torej morda v tem, da se sprijazni z razliko med tistim, kar si je želel postati in tistim kar je v dosedanjem času postal.

Malo drugače

Da ne bo pomote, Goli objem nikoli ne zaide v iskanje rešitev in odgovorov, patos ali (še huje) iskanje razsvetljenja o tem kako osebnostno rasti. Predvsem zelo neusmiljeno rovari po temah, ki se lahko zdijo temačne, vendar jih z neposrednim preizpraševanjem povsem normalizira.

Eden od načinov, kako se tega loti je preko likov, ki so zaradi neuspeha ali izrazite strasti do nečesa nekoliko nenavadni. Odstopanje od konvencije je osvežujoče, vendar za Lenkove protagoniste precej običajno. Z njimi ne le raziskuje širine človeškega obstoja, ampak komentira tudi navadno nepreizprašane vsakdanjosti. Gledano iz konvencionalnega zornega kota bi se likom lahko čudili. Vendar čudenje deluje v obe smeri. Ker se ne zlivajo s konvencijo se oni čudijo njej. S svojim obstojem jo uspešno reflektirajo. Pri tem pa se zdi, da njihova čudaškost pravzaprav sploh ni čudna, ampak da so rezultat skrajno zaresne obravnave. Šele to z njih pomete masko površinskosti in pokaže čudnost, ki je bolj kot partikularna, pravzaprav strukturna ali pa le preprosto posledica danosti stvari. Tako kot se Lenko ne ustavi pri rani, marveč pomisli, da se z njo da početi stvari. Recimo vanjo potisniti prst. Tako se posveti tudi pomenu trgovke, ki jemlje svoje delo brez cinizma. Njen dotik je ključen pri menjavi lastnine iz naslova trgovine na naslov kupca. Njene roke odčitavajo črtno kodo. Brez tega blagoslova, ni transakcije. Kupci ji v zameno za dobrine, v roko potiskajo darove v obliki bankovcev in plačilnih kartic. Trgovka poskrbi, da so darovi pospravljeni v blagajno od koder, kot dobiček, romajo v posest bogovom kapitalizma. Naša trgovka je praktično njihova svečenica.

S povzdigom običajnosti na raven svetosti Lenko vzpostavi par, ki ohranja ravnovesje in dodaja tekstu globino. In če je v primeru trgovke do svetosti prišel prek odstranitve cinizma, pa se v navodilih za pisanje z veliko mero cinizma, ki ga je mestoma težko ločiti od brutalne iskrenosti, posmehuje svetosti avre, ki ga v nekih krogih ima pisanje leposlovja. V tem je nekaj agresije, morda tudi avtoagresije, o kateri je govora na večih mestih Golega objema. Lenko gotovo pokaže, da se iskrenost in agresija lahko prepletata enako dobro, kot si lahko stojita nasproti.

Iskreno o pištoli
Za objem sta potrebna dva.

Goli objem je stkan iz nasprotij in dvojic, ki tvorijo pare. Eden pomembnejših sta Pisatelj in Otrok. Tistim, ki mu v zgodbi sledimo že od začetka, ki sedi v hiši svojih staršev sam, ker ga vrstniki ne sprejemajo, za družbo pa ima pištolo in pisalni stroj in (kasneje) steklenico viskija. S tem otrokom, ki je zataknjen v Pisatelju, poskuša slednji ponoviti začetek, da bi lažje prišel do konca. Pri tem se vrne k nasilju, do sebe in drugih. Pištola je tu rešitev, rabelj in metafora za iskrenost, ki je v primeru sovraštva do sebe, kaj drugega kot agresija do sebe, ki grozi da se enkrat dokončno sproži in zagotovi konec.

Namesto tega se pokvari.

V zgodbah pridejo na vrsto tudi o agresorjih, ne le žrtvah, o dreku, ki ga je treba iztisniti do konca, ki ga  lahko le še občuduješ ter zlu. Z njim se v Golem objemu skoraj dotaknemo dna, kjer se morda še najbolj približamo koncu. A potem najdemo šest simbolnih nabojev, ki nas izstrelijo nazaj proti površju s tem, ko zaobrnejo zgodbo, ji pripišejo nov pomen in tako zmehčajo.  Nasilje se umakne objemu in prizanesljivosti.

Ničesar ni res treba. To je dobra pornografija.

Tudi, če se nekoga ne moremo nikoli zares dotakniti je dovolj, če si na koncertu glasbe, ki nama je obema všeč, pa čeprav ne na povsem isti način, od daleč pomahava. Če sva pa prav dobro razpoložena se lahko objameva, vendar oblečena. Ni treba vedno iti do konca. To je bolj realno. Tako kot je bolj realno, da tisti otrok ni imel zares pištole. Da je šlo za napačen spomin in je imel v predalu ves čas le plastično igračo. Da je bila tista usodnost, ki je grozila s končnostjo, tista moč nad lastnim zaključkom, po katerem bi lahko segel kadarkoli, le zgodba, ki si jo je Pisatelj izmislil zase. V luči tega se refren pripovedi sliši povsem drugače kot na začetku:

Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico.

Na začetku pripovedi gre za prvoosebno pripoved. Lenko je Pisatelj. S to drzno potezo se znebi posrednikov za pripovedovanje zgodbe. Zdaj je na vrsti le še gola resnica. A na koncu se izkaže, da je še tako prizadevna iskrenost zamejena s perspektivo ideje, ki jo razvijemo v neko smer in zaradi česar izgubimo druge niti, ki bi stvar osvetlile v novi luči. Izbrana smer dobi svoje življenje, iz plastične pištole ustvari smrtonosni revolver in dobro zgodbo, primerno za ljubitelje neomejene iskrenosti, ki si v premisleku drznejo iti zares daleč.

[1]Izraza bullying ne prevajam kot medvrstniško nasilje, ker prvotno obliko v Golem objemu ohrani tudi Lenko zaradi razlike v pomenu. Zanj je bullying specifična oblika nasilja, izvorno ameriški fenomen in ga torej ustrezno označi le angleška beseda.
[2]Gillian Anderson for life!

Po dogodku v LUD-i knjigarni sem Niko prosila, če bi napisala en prispevek za moj blog o knjigi Goli objem Davorina Lenka. Ona je namreč dogodek tudi vodila, zato se mi je zdela odlična iztočnica, sama pa je bila navdušena, da se lahko preizkusila tudi v tem. Jaz ji sicer nisem dala nobenih usmeritev, sem ji pustila čisto svojo pot, naj piše in bo videla, kam jo bo prispevek nesel. Ob poslanem besedilu sem ji ga sicer še vrnila z nekaj pripombami in popravki, vendar ne veliko 🙂 Nika, vesela sem, da si se odzvala. Vam, dragi bralci pa, upam, da niste pričakovali običajnega zapisa, kritike ali opisa dogajanja, tokrat ste se ob branju podali na malce drugačno pot 😉
Urška

Davorin Lenko: Goli objem
LUD Literatura, 2025