Jasminko sem šla intervjuvat nekega majskega dne v njen hotel, kjer je prebivala med obiskom Slovenije, ko je bila tudi na obisku na šolah v okviru festivala Bralnice pod slamnikom. Pričakala me je z nasmehom, se o knjigi in pisanju pošteno razgovorila – malo se ji tudi vidi, da je bila učiteljica, in da ji je v veliko veselje razlagati ter odgovarjati na vprašanja. Na koncu me je celo povabila v Zagreb, naj kdaj pridem na obisk, in da lahko celo prespim – to imam še vedno v mislih, prav tako pa tudi njeno knjigo.

Vaš mladinski roman Poletje na jezeru Čiče nosi v sebi veliko nostalgije, pa tudi humorja in ljubezni, čeprav se konča izjemno žalostno. Kako vam je uspelo vse to zapisati v tako presunljivo zgodbo?

Želela sem si napisati roman o življenju, saj se v življenju dogajajo vse mogoče stvari, tako slabe kot dobre. V romanu ne razkrivam nobenih življenjskih modrosti, želela sem si prikazati življenje družine, ki dobro živi. V dogajanju romana sta starša večinoma odsotna zaradi dela v tujini in ravno takrat se je pripetila nesreča. Rada bi poudarila, da gre vseeno za življenje otroka, ki v času, ki mu je bil dan, ni bilo zaman. Morda se ravno tako razlikuje od drugih družin, ker so starši odsotni, po drugi strani pa je na žalost takšnih družin danes veliko. Pri nekaterih gre za ločenost od staršev za kratek čas, pri drugih za daljši. V moji zgodbi je mama odsotna med poletjem zaradi sezonskega dela, oče pa za dalj časa zaradi dela v Nemčiji. Glavni junakinji Luciji se zdi, da je njeno življenje med poletjem dolgočasno, stara je štirinajst in razmišlja samo o tem, da se ti mora ves čas nekaj dogajati, če se ti ne, potem si zguba. Sama sebi se zdi grozna, njeno življenje nima smisla, starši in odrasli ljudje je ne razumejo; hkrati pa sama ne uvidi, da je ravno to lepota življenja, ta del poletja, ko ji je dolgčas. Morala bi biti srečna in zadovoljna, saj njeno življenje kljub odsotnim staršem poteka normalno.

Ravno ta normalnost se lahko v hipu spremeni v tragedijo. Dogajalni čas mojega romana je precej počasen, nič posebnega se ne zgodi – potem pa se vse zgodi naenkrat, tako se največkrat zgodijo nesreče. Tako se družini zgodi nekaj, kar jim obrne življenje na glavo, vendar morajo živeti naprej, ukvarjati se morajo s tem, kako nadaljevati to življenje in mu (ponovno) dati smisel.

Med branjem sem naenkrat začutila, da bi ta zgodba lahko bila popolnoma resnična. Ali je? Od kod ste črpali navdih, se je kdaj kaj takšnega res pripetilo?

42 let sem poučevala hrvaški jezik v osnovni šoli, učila sem učence od 5. do 8. razreda, zato sem bila z njimi in njihovimi zgodbami ves čas obkrožena. V vseh teh letih je v nesrečah umrlo kar nekaj otrok, in ko sem začela to bolje spremljati, sem ugotovila, da se to večinoma zgodi poleti, ko ni zunajšolskih dejavnosti, ko imajo otroci naenkrat veliko časa, starši pa so v službah, otroke pa čuvajo babice ali kdo drug.

Na šoli smo imeli primer, ko se je eden izmed učencev utopil v jezeru Čiče. Tam se je že prej utopilo kar nekaj ljudi, jezero je nevarno za kopanje, saj ima polno vrtincev. Eden od mojih učencev pa je umrl poleti med gradnjo hiše, ko so se igrali na kupu peska. Ni zaman, da rečemo, da nesreča nikoli ne počiva.

To je res tragično, sama pa sem ob razmišljanju ugotovila, da se veliko teh nesreč pripeti poleti, takrat imajo otroci veliko časa, nimajo obšolskih dejavnosti, malo bolj so razpuščeni. Želela sem pisati o nesreči na jezeru Čiče, ki je sicer zelo lepo jezero, vendar je tam še vedno nevarno, tam so bagri, s katerih skačejo otroci, ureditev jezera pa se nikamor ne premakne in kot družba imamo res lahko slabo vest. Kitajski pregovor pravi, da je za vzgojo potrebna cela vas; torej smo vsi odgovorni za naše otroke. Želela sem si pisati o tej odgovornosti, ko se našim otrokom zgodi kaj slabega.

Pa jezero Čiče še vedno obstaja?

Obstaja. Da, ljudje tam plavajo.

Pa so naredili kak nov nasip, obalo, ki bi bila varnejša?

Ne, nič varnejše ni. Bagri so še vedno tam, meni so iz tam pripeljali pesek in gramoz, ko smo nekaj delali okrog hiše. En del je, kjer se da plavati in res je lepo in vabljivo, ko ga vidiš. Vendar še zdaleč ni urejeno. V osemdesetih je bilo, ampak to je že celo stoletje nazaj, imenuje se Čič Beach. Takrat je bilo super, tam so bili koncerti, vožnje z gliserjem, jadranje, odbojka na mivki, ljudje so se lahko zabavali. Vse je bilo organizirano, saj so za to poskrbeli. Po tem je vse razpadlo, še vedno sicer veliko ljudi hodi tja plavat.

Glavno dogajanje romana je na Hrvaškem v manjši vasici, blizu jezera Čiče, hkrati pa ste vanj vpletli tudi Nemčijo. Zakaj ravno Nemčija?

Odločila sem se za Nemčijo, ker je zdaj veliko staršev, ki se s svojo družino odločijo preseliti v Nemčijo ali pa gre en od njih tja delat za nekaj časa. Tudi ko sem bila še sama otrok, je šlo veliko ljudi delat v Nemčijo. Zdaj se to spet ponavlja, veliko ljudi odide.

Deklica v romanu je bila nad Nemčijo in svojim očetom, ki je tam delal navdušena. Idejo sem dobila od prijateljice Ruže, ki je imela očeta v Nemčiji in bi dala vse, da bi ga lahko obiskala. Ves čas ji je govoril, da jo bo poklical, vendar je nikoli ni, res nenavadno. Zaradi tega je bila zelo nesrečna. Danes nimam več nobenega stika z njo, upam, da je prišla do Nemčije. Zato sem to vključila v roman, v katerem pa deklica Lucija nikakor ne more priti do Nemčije – na koncu jo je oče poklical in prišel po njo, vendar se je ravno pred tem pripetila tragedija.

Krasno mi je bilo, kako ste se odločili v zgodbo dodati knjigo Kradljivka knjig (ki ima tudi precej tragično zgodbo) in kako jo Lucija čez poletje prebira, na koncu pravi, da je ni mogla dokončati. Vam ta knjiga tudi veliko pomeni, izbor verjetno ni bil naključen?

Ker je ta knjiga odlična, mislim, da bi jo moral prebrati vsak mlad ali star človek, kdorkoli, ki je še ni prebral. Kradljivka knjig nam spremeni pogled na 2. sv. vojno in na Nemce, na katere večina gleda kot na neke zlobne fašiste s svastikami, potem pa vidiš, koliko so tudi Nemci pretrpeli v vojni, ampak imajo še danes to karmo slabih ljudi. Tudi oni so ljudje in so trpeli, niso imeli hrane, ničesar, reševali so otroke, kot so jih lahko. Ravno, ko sem brala to knjigo, sem pisala roman Poletje na jezeru Čiče in to je bilo zame vse zelo ganljivo.

Tudi deklica v Kradljivki knjig izgubi brata, ki umre na vlaku in nato ga nekje ob cesti, kjer je vlak ustavil, pokopljejo, in ona tam najde priročnik za grobarja, ki je sicer morbiden, vendar se ga nauči brati, malce je smešno, hkrati pa tudi žalostno in tragično.

Lucija v moji zgodbi pa zelo rada bere, bere tudi knjige v nemščini, da bi se naučila jezika in zelo ji je bila všeč ta knjiga. Nekako tako povezujem zgodbo obeh in že na samem začetku namigujem, v katero smer bo šel moj roman.

Kako je prišlo do tega, da sem bila tistega julijskega večera z bratom sama v hiši, v katero smo se komaj vselili, v mestu, ki še ni bilo naše, ker tam nismo nikogar poznali in nas nanj ni vezal še noben dogodek, vreden spominov? Kje sta bila starša? Zakaj sta pustila otroka sama, na milost in nemilost nevihtni noči ter lastnim strahovom?

Lucija in njen brat Janko imata precej strogo babico, ki zahteva veliko, jima kuha zdravo in od njiju tudi veliko pričakuje. Je bil za karakter babice navdih kdo v vašem življenju oziroma od kje ste jo izpeljali? Ponavadi imamo pred našimi očmi, da so babice tople, srčne osebe, ki nam vedno dajo repete za kosilo in veliko sladkarij. Tukaj pa je ravno obratno. Njuna babica se je v bistvu postavila v vlogo staršev, ker sta oba odsotna …

Tako je, v romanu so ravno počitnice, oče dela v Nemčiji, mama pa nekje na morju, zato je babica prišla skrbet za Lucijo in Janka. Želela sem si tudi razbiti nekatere stereotipe o babicah, niso vse takšne, kot jih omenjate, da si jih predstavljamo.

Z moje perspektive obstajajo tudi drugačne babice in to so mi potrdili tudi učenci, ko smo se pogovarjali o babicah. Babice vidimo kot tiste, ki pletejo, kuhajo, pečejo torte itn., ampak danes imajo nekatere babice še vedno kariere, in si to želijo početi, še vedno imajo svoje življenje, hodijo ven s prijatelji ali same, imajo partnerstva …

Življenjske navade se spreminjajo in zato babica v mojem romanu želi otroke nenehno nadzorovati in to si je zadala za svoje glavno poslanstvo. Vendar ji ne uspe, saj ima kljub temu svoje življenje, otroci so pa na koncu koncev le otroci, seveda se radi izognejo nadzoru.

“Nekega dne bom temu ptiču zavila vrat in ga vrgla v lonec,” je rekla babica in nagnala petelina z dvorišča s šššcccc in izgini. Ni ga trpela, ker je zlahka preletel ograjo, kadar je hotel, se šopiril po našem dvorišču, kljuval murve in se zaganjal v njen cvetlični vrt. Zdelo se mik je, da se samo to pisano pernato bitje na vsem svetu ni podredilo babičini avtoriteti in ji je kljubovalo tako veselo in brezbrižno, kot to zmore le tisti, ki se ne zaveda prave nevarnosti.

Zdi se me, da se danes od starejših ljudi veliko pričakuje. V starosti ponavadi skrbiš za druge starejše ljudi, pa malčke, ki ti jih občasno prepustijo v varstvo. Družba je ta, ki od nas veliko pričakuje in stalno smo pod nekim pritiskom. Zdi se nam, da če vseh teh pričakovanj ne izpolnimo, da potem sploh ne obstajamo. Potrebno je najti kompromis med pričakovanji in izvedbo. Določena pričakovanja je imela tudi babica v mojem romanu, in ko ji to ni uspelo, je bila razočarana, ni pa se znala povezati z vnukinjo.

Tudi če bi starša v romanu bila doma, bi se lahko pripetila nesreča. Hotela sem skozi roman izraziti, da je življenje zelo nepredvidljivo. Ne moremo ga nadzorovati, lahko pa se potrudimo, da naredimo največ, kar lahko. In tako je tudi babica v romanu naredila vse, kar je lahko, ni zamočila. Zdi se mi, da dajem zelo splošne odgovore, ampak takšno je življenje.

Lucija in Janko imata posebno sestrsko in bratsko navezavo. Iz besedila se zelo vidi, kako se imata rada, vendar sta tudi navihana sorojenca, drug drugemu namreč nagajata in se zbadata, kar še bolj ponazarja resničnost. Ste želeli, da je vse kar najbolj realno?

Ja, sem želela. Če že pišemo o resničnosti, potem naj bo resnično resnično, brez presenečenj, dogodkov, ki bi lahko odvrnili pozornost od glavne niti romana. Takšen je v zgodbi tudi njun odnos, je prava bratska ljubezen, se imata rada, ampak se tudi ravsata, izsiljujeta, včasih je Lucija grozna do brata, ker ona točno ve, kaj si želi in kako bo to dobila. Ko Lucija pravi, da je bila srečna, vendar tega ni vedela – pri tem sem želela poudariti, da je sreča v tem, da imaš brata, družino, šolo, hišo in streho nad glavo, babico, starše, ki jih skrbi zate, ki te preživljajo, ne živiš v revščini. In seveda, ko nekaj ali nekoga izgubiš, to je za štirinajstletnico grozna izguba, ampak še vedno ima ljudi okrog sebe, ki jo imajo radi.

Otroci pri štirinajstih so že zelo pametni in znajo že sami razmišljati. Mislim, da mora književnost za otroke imeti to komponento, da jim nekaj vcepiš, da ob tem razmišljajo, da razvijejo čustva do tega. Mi smo že odrasli, smo to kar smo, ampak otroci se pa še vedno lahko veliko naučijo in odgovornost nas odraslih je, da jih pri tem vodimo.

Skozi roman se počasi napoveduje tragičen dogodek, začne se že s Kradljivko knjig, Lucija večkrat omeni, kako lepo in srečno je bilo otroštvo, poglavja se čedalje bolj stopnjujejo, v enem sem sama že mislila, zdaj bo tragedija, potem pa je še ni. Kako ste gradili to stopnjevanje?

Vedela sem, da če hočem priti do nečesa tako dramatičnega, moram graditi iz niča – iz strašne poletne vročine dolgčasa do tragedije. Postopoma sem gradila, naredila nekaj mest, kjer so namigi na to, kaj se bo zgodilo, sicer kot bralci tega še ne vemo, ampak čutimo. To začutijo tudi otroci in mladi bralci, ki so vešči branja in zelo hitro razumejo, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Skozi branje se nam zdi, da je največja tragedija to, da Lucija nima stikov z očetom, ki je daleč v Nemčiji, pa da ima prvo ljubezen in smo osredotočeni na vse ostalo okrog nje, na koncu pa se izkaže, da se vse zgodi naenkrat.

Morda ti bo všeč tudi: Pogovor #29: Avtor Will Gmehling in prevajalka Alexandra Natalie Zaleznik

Če bi morala vašo zgodbo opisati z glasbo, bi rekla, da je večina romana zelo glasna in živahna, potem pa na koncu vse potihne. Enkratno vam je uspelo ujeti ta prostor bolečine in tišine v družini. Zakaj se vam zdi pomembno, da otroci in najstniki berejo tudi takšne zgodbe?

Ravno zato jih morajo brati, ker je to življenje, vse živo se nam lahko zgodi, zgodilo se je tudi drugim, in preživeli so/smo. Nekateri ljudje se lahko poistovetijo s tabo, ko ti umre bližnji, seveda ne vsi, ampak ta bolečina mine. Ljudem, ki so doživeli neko tragedijo, je malce lažje, če se lahko o tem pogovorijo, ki je doživel nekaj podobnega ali pa preberejo roman. Kot ljudje smo povezani med sabo na različne načine, med njimi tudi s takimi tragedijami in žalostjo.

Lucija ima telefon in tudi družbena omrežja, vendar se vidi, da ji je še vedno bolj pomemben osebni stik in druženje s prijatelji, zaznamuje jo prva ljubezen … Pa vendar je bil vaš roman napisan leta 2018, kako danes gledate na porast družabnih omrežij in uporabe UI, ki kar nekako zavirata branje?

Trenutno dokončujem scenarij za film po romanu Poletje na jezeru Čiče, ki ga bo režiral prijatelj, ki je filmski režiser. Poslali smo ga na HAVC (Hrvaški avdiovizualni center), od katerega smo dobili finance za snemanje filma. Zato moram scenarij dodelati, zadovoljna sem z njim, ampak ko vzamem v roke roman, ugotovim, da se je od takrat že ogromno spremenilo. Spremenil se je jezik, kako mladi govorijo, družba se je spremenila, družabna omrežja so del njihovih življenj … S prijateljico, s katero delava na razvoju scenarija se o tem veliko pogovarjava, vseeno mora biti scenarij napisan na podlagi romana, ampak določene spremembe morava vseeno vnesti in to je zelo obsežno delo. Sva na tistem delu, ko sva obe prišli do tega vprašanja, ali naj uporabimo nekatere od besed, ki jih mladi ne poznajo, so do njih skeptični, ampak te besede so zdaj tukaj, čez dve ali tri leta bo spet drugače in ta film bo že jezikovno »zastarel«?

Zato se seveda človek vpraša, kaj zdaj s tem jezikom, jezik je najbolj problematičen pri takšni adaptaciji, ali moramo slediti trenutnim trendom, ali pa nam ni treba in bi samo vsiljevali nekaj, kar bo čez par let že zastarelo? Zato smo se vseeno dogovorili, da tega ne bomo poskušali, vključili bomo nekatere besede, ki so bile že prej in se še vedno uporabljajo. Mislim, da bi se s tem zmanjšala vrednost romana in scenarija, če bi ga zdaj na novo zapisala.

Ja, razvoj družabnih omrežij in umetne inteligence je problem. Leta 2011, ko sem začela pisati, zame tega problema še ni bilo, obstajal je le Facebook, takrat sem napisala svoj prvi roman Imaš fejs?. Zdaj se vse skupaj tako hitro razvija, prav cveti in jaz ne bom dala priložnosti temu »novemu jeziku«.

Prav neverjetno je, ko se zgodi točno to, kar si želimo, čeprav mislimo, da za to ni prav veliko možnosti.

Ste tudi učiteljica na osnovni šoli, ali se vaši učenci zanimajo za vaše knjige? Kakšen pa je bil odziv otrok na knjigo Poletje na jezeru Čiče, navsezadnje je to tema, s katero se težko soočijo odrasli, kaj šele otroci?

Odzivi so odlični, tudi na moje druge romane, ki so jih prebrali. Trudim se, da bi jim bile knjige zanimive, ko berejo. Rekla bi, da je ta kriterij moj prvi, saj tudi otroci večkrat rečejo, saj rad berem, ampak zanimive knjige, ne tiste dolgočasne. Zato morajo biti knjige najprej zanimive, nato pa mora biti v tej zanimivi stvari nekaj kar počnejo in jih vleče k branju še naprej.

Otrokom mora biti zanimivo, ker pove roman nekaj o njih, da se lahko poistovetijo z liki in da zgodbe niso preveč trivialne (v smislu, zaljubil sem se, potem sva šla narazen, pa sem našel drugo punco itd.), preveč je takšnih slabih romanov. Vsak roman, ki ga prebere tako otrok kot odrasel te mora potiskati naprej, da podre neke tvoje predstave, predsodke, da vidiš in odkriješ nove svetove, tako kot recimo Kradljivka knjig. Da ti da roman nekaj novega in to poskušam narediti tudi v svojih romanih, ki jih berejo mladi, da pogledajo na svet malo drugače.

Zdaj me že vsakič sprašujejo, kdaj bo kakšna nova knjiga :).

Kakšni so vaši načrti za prihodnost, že pišete naslednjo knjigo?

Ravno sem končala nov roman, tema je precej težka, ampak takšne me zanimajo, zato o njih pišem. Zdaj bo šel verjetno v urejanje in nato v lekturo. Mislim, da morajo moje knjige imeti mladega urednika/ico, pa ne da bi razmišljala o ljudeh po starosti, ampak ker mlad človek vidi stvari drugače in lahko nekaterim mojim perspektivam v zgodbi poda drugačno mnenje, kot nekdo, ki je mojih let ali starejši. Pomembno je, da imamo avtorji dobro komunikacijo s svojim urednikom, da si dopisujeva o romanu, da izpiliva vse malenkosti, potem pa včasih popustim jaz, včasih on. Jaz vem, kje so slabša mesta v mojem romanu, pa mu tega ne povem, ampak on to ugotovi, najde iglo v senu, res je neverjeten. In seveda misliva isto, ampak nisem hotela vnaprej opozoriti na kakšno pomanjkljivost, sem pa vedno odprta za kritiko, saj uredniki berejo na drugačen način kot jaz, ko pišem in imam vse to v glavi in o tem razmišljam drugače. Ne bi pisala, če bi mislila, da moje zgodbe niso dragocene in nujno potrebne, zato imam tak odnos do svojega pisanja.

Koliko pa vam pomenijo nagrade za vaše knjige?

Za roman Poletje na jezeru Čiče sem prejela vse nagrade, ki sem jih lahko dobila: nagrado Grigor Vitez za najboljši roman, objavljen na Hrvaškem leta 2018, nagrado za najboljše literarno delo, objavljeno na Hrvaškem, nagrado Mato Lovrak za najboljši roman za mlade. Dobila sem tudi mednarodno nagrado Mali princ, zame največje priznanje pa je, da sem se uvrstila na častno listo IBBY leta 2020. Takrat bi morala tudi na podelitev, pa je bil ravno kovid, zato nisem nikamor odpotovala, ampak to je res največje priznanje, ki ga lahko dobi mlada pisateljica. Tisto leto je bilo na tekmovanju 96 knjig, nato so mojo izbrali med 6 najboljših, to je zame res čudovito.

Poletje na jezeru Čiče je tudi v antologiji evropske književnosti za otroke in mlade ter na seznamu knjig White Ravens. Res sem vesela, da je bil preveden v slovenščinio in zanj razvijam tudi scenarij za film, za katerega upam, da bo posnet.

V Sloveniji imamo prevedeno samo to obravnavano knjigo, napisali pa ste jih že 12. Katero od teh bi si najbolj ali najprej želeli, da bi bila še prevedena?

Zadnji roman, ki sem ga napisala, je distopija, to bi bilo lahko zanimivo tudi za prevod.

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo? Se ga spominjate z nostalgijo? 

Imela sem dobro in lepo otroštvo, lahko rečem, da sem imela zelo dobro življenje in se trudila, da je bilo dobro zame. Seveda so bili tudi težki trenutki, ampak otroštvo je bilo res lepo, ni bilo takšnega pritiska v šolah, kot je danes. Že v petem razredu sem vedela, da bom učiteljica hrvaškega jezika, vedela sem, da je to zame. Živela sem to pot in pri 53 letih napisala svoj prvi roman, zdaj pa sem že eno leto v pokoju in mislila sem, da bom pogrešala šolo, ampak je ne.

Nenehno hodim na turneje ali mini turneje, sem povsod, vidim, kaj zmorem in kaj hočem, tako da sem neprestano nekje. Tako sem s knjigami povezana s šolami in učenci. Čudovito je, kako se mi je življenje tako oblikovalo okrog knjig.

Kako pa je bilo na obisku v slovenskih šolah?

Zelo lepo. Že lani sem bila na Ptuju, v srednješolskem centru, na poklicni šoli za mehanike, kjer so bili sami fantje. Spomnim se, da so bili zelo prijazni in veliko spraševali. Letos pa sem obiskala tri osnovne šole in knjižnico v Murski Soboti, kjer so pripravili odličen dogodek.

Pogovor je nastal v sodelovanju z založbo Miš, za kar se jim kar najlepše zahvaljujem. Roman lahko najdete na povezavi tukaj. Prevod knjige sofinancira Evropska unija.