Will Gmehling je v okviru festivala Bralnice pod slamnikom na povabilo založbe Miš obiskal Slovenijo! Na treh prireditvah so mu mladi pripravili različne dogodke, pogovarjali pa so se o dveh njegovih knjigah Poletje na bazenu in najnovejšem prevodu V ringu. V prvi knjigi spoznamo družino Bukowski, otroci Alf, Katinka in Robi na bazenu pred utopitvijo rešijo nekega otroka ter tako dobijo brezplačno letno vstopnico na bazen – so lahko poletne počitnice še boljše? Brezplačen vstop na bazen jim pomeni ogromno, saj njihova družina nima veliko denarja, ne hodijo na drage počitnice in nimajo vsak svojih telefonov in računalnikov. Pa vendar imajo ogromno, njihovi starši so ljubeči in skrbni, imajo drug drugega, za poletje so si vsi zadali cilje, Alf doživi prvo ljubezen, Robi začne več govoriti … Zdi se, kot da se v sami zgodbi ne zgodi nič posebnega, vendar bo otrokom pokazala, kaj pomeni imeti malo, a vseeno veliko. Tudi v drugi knjigi spremljamo njihovo zgodbo, otroci že malce odrastejo, tokrat bi se Alf rad naučil boksanja, Katinka francoščine, mali Robi pa bi rad zbiral plastenke in jih izmenjal za denar. Vsak od njihovih hobijev jih nauči nekaj novega, skupaj pa pomagajo tudi svoji mami, ki bi skoraj izgubila službo. Le kje se je zalomilo? Krasni knjigi, ki bosta otrokom pokazali, kaj je ljubeča družina, da je šport bolj pomemben kot računalniške igre, in da je tudi učenje tujega jezika lahko zabavno!

Ker je bil avtor prejšnji mesec v Sloveniji, mi je založba Miš omogočila, da sem lahko z njim in prevajalko naredila intervju.

Leta 1998 ste se odločili, da se boste začeli ukvarjati s pisanjem, pred tem pa ste bili slikar in pesnik. Kaj je botrovalo tej odločitvi? Ste se takrat takoj odločili za pisanje del za otroke in mladino?

Slikarstvo in poezija sta me v nekem trenutku začeli dolgočasiti, zato sem prišel do tega, kar sem si pravzaprav vedno želel početi: pisati za otroke in mladino.

Pri založbi Miš sta izšla dva vaša prevoda prvi Poletje na bazenu in letos še drugi, nadaljevanje z naslovom V ringu. Mene sta pri branju takoj spomnili na tiste brezskrbne otroške dni, na katere danes gledam z nostalgijo, saj se mi zdi, da nisem imela nobenih skrbi, pa vendar smo imeli svoje, otroške skrbi. Kako vam jih je uspelo tako spretno ujeti v zgodbo?

Ne vem zares, ali in kako mi uspeva, ampak zelo dobro se spominjam čustvenega sveta iz svojega otroštva/kakšna čustva sem doživljal kot otrok, spomnim se hrepenenj in strahov.

V obeh knjigah pišete z vidika otroškega pripovedovalca. Stavki so malce krajši, enostavni, pripoveduje jih Alf. Vam je bilo takšno pisanje v izziv? Ste morda kdaj zašli na naše, odraslo, razpotegnjeno pisanje? So tudi vaše ostale knjige napisane v podobnem slogu?

Oblika in vsebina bi morala vedno biti skladna. Za vsako knjigo izberem kar se da ustrezen jezik, vselej glede na to, o čem govori besedilo in kdo ga pripoveduje.

Od kje jemljete navdih za zgodbe, ki se na prvi pogled morda zdijo preproste, vendar v sebi skrivajo mnogo več, od prvih ljubezni, prijateljstva, odnosa do priseljencev, odnosa do starejših, do brezdomcev, v vaših knjigah ne manjka srčnosti in ljubezni do drugega, pa tudi vrstniškega zbadanja in tudi rahlega (priučenega) rasizma?

Inspiracija/navdih je kot mačka, ki pride, kadar se ji zahoče, velikokrat ima s seboj veliko prtljage. Med drugim je mešanica natančnega razmišljanjem in tistega, kar vidim.

Zdi se mi, da se skoraj vsi kot otroci spominjamo preživetega časa na bazenih. Je to nekaj kar ste vzeli iz vašega otroštva ali morda od vaših otrok?

Sem strasten plavalec in še vedno preživim kar se da sleherni poletni dan na letnem kopališču. Pogosto je to veliko bolje, kot če bi se odpeljal na dopust, no, vsaj zame.

Nikakor nismo napredovali s tem, kar smo si zadali. Robi je sier spet plaval brez črva, to pa je bilo tudi vse. Medtem je Katinki uspelo preplavati dve dolžini kravla. Jaz pa še niti pogledat nisem šel, kako je na višini sedmih metrov in pol.
Večino časa smo ležali na travi ali se spuščali po toboganu, igrali nogomet z drugimi otroki na majhnem prostoru ob odbojkarskem igrišču, jedli krompirček ali gledali v nebo … zares vadili pa nismo. Saj je bil šele junij, poletje je bilo še dolgo.
Enkrat si je smela Katinka pogledati Johanine zajčke. Imela je kar tri, svetlosivega, rjavega in črnega. Imela jih je v veliki kletki za hišo, kjer so spremljali, kaj se dogaja na nogometnem igrišču in kaj so nogometaši sporočali drug drugemu.
Tudi jaz sem si želel ogledati zajčke in Johanino sobo, vendar se skoraj nikoli ni pogovarjala z mano.

Poletje na bazenu, str. 50

Alf večkrat poudari, da njegova družina nima veliko denarja, vendar se sam velikokrat zaveda, da imajo drug drugega, da se imajo radi in to je njihovo največje bogastvo. Kaj ste bralcem želeli prikazati z njegovo družino?

V bistvu nisem imel namena, da bi karkoli poudaril, nimam sporočila. Ampak, ja, seveda, ljubezen in močna družina so nekaj odličnega in na to je vsekakor potrebno vsake toliko časa opozoriti.

V zgodbi ima Alf tudi prijatelja Thorbena, ki veliko časa preživi z igranjem igric, s čimer se verjetno lahko današnji otroci zlahka poistovetijo. Vendar Alfu v drugem delu uspe prepričati Thorbena, da z njim obiskuje boks. Je lahko hobij kot šport nekaj, kar združuje in otroke uspe odvleči od igric?

Ja, nujno! Šport je lahko velika pomoč, tudi razna društva, če so ta društva dobra. Starši so odgovorni za digitalni konzum/vnos/porabo svojih otrok – in seveda tudi svojega …

Morda ti bo všeč tudi: Pogovor #27: Janja Vidmar: “Sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah.”

Všeč mi je bilo, kako otroci v obeh knjigah napredujejo in počasi odraščajo. Na bazenu se še posebej lahko vidi njihova vztrajnost in vaja, vsak otrok iz družine doseže svoje cilje, v drugem delu pa tudi lahko vidimo, kako je Katinka čedalje boljša v francoščini, Alf vztraja pri svojem hobiju (in hkrati tudi šoli), Robi pa vse naokoli večkrat preseneča z dolgimi stavki. Je to nekaj, kar ste mladim bralcem želeli prikazati, da je vztrajnost nekaj, česar se morajo držati? Morda danes vse prehitro odnehajo s kakšno stvarjo, ker je njihova pozornost precej kratka.

Vsak otrok ima svoje obdobje, nekateri so zelo trdoživi, drugi hitro obupajo/se predajo. Otroci družine Bukowski iz moje knjige sami odločajo, ali bodo vzdržali ali ne, zato je vse tako lepo. Digitalni mediji so prvovrstni ubijalci pozornosti. Torej: Pazite nase in na svoje otroke!

Kako so bile knjige sprejete, ali obiskujete mnogo šol? V marcu ste se potepali po Sloveniji in imate dogodke, kako je videti otroke, ki so prebrali vaše knjige? Se morda kaj razlikujejo od tistih v vaših krajih?

Ja, zelo pogosto potujem in veliko časa, večinoma seveda po Nemčiji. Otrokom so všeč moje knjige, tudi drugi naslovi, ki ne govorijo o družini Bukowski. Slovenski otroci se ne razlikujejo veliko od nemških otrok, no ja, mogoče so malo lepše »vzgojeni« in malce bolj »sramežljivi« …

Za knjigo Poletje na bazenu ste prejeli prestižno literarno nagrado Deutscher Jugendliteraturpreis. Je bila to za vas prva nagrada za otroško knjigo in kaj vam pomeni?

Ta nagrada je bila edina doslej … in za nameček takoj tako pomembna! Seveda mi pomeni zelo veliko, hkrati pa je ne precenjujem. Življenje gre naprej in že pišeš novo besedilo, na srečo …

Poklical sem Johano. K sreči se je takoj javila, še dobro, da ne mrož. Pripovedovala mi je o svoji babici, bolna je in morala bo v dom za starejše. Pogovarjala sva se o tem, kako je, če živiš ob letnem kopališču, kamor nihče ne zahaja, mislim med septembrom in majem. Potem sva govorila o Johanini novi šoli in njeni razredničarki. Klepetala sva o vsem mogočem.
Nato sem končno prešel k stvari.
“Boš prišla na moj rojstni dan?” sem vprašal.
“Ja, okej,” je odgovorila. “Kdaj pa je?”
Povedal sem ji in dodal, da se veselim.
“Jaz tudi,” je rekla in odložila.

V ringu, str. 67

Natalie, vi ste prevedli že prvo knjigo Poletje na bazenu. Kako se je bilo z V ringu ponovno vrniti k junakom? Je bilo prevajanje kaj drugače, ker ste jih poznali že od prej?

Prevajanje zbirk je vselej zanimivo in zahtevno hkrati. Pomembno je, da si že od samega začetka malo pripravljen, da si narediš nekakšen seznam imen, krajev ipd. Seveda sem bila vesela, da se je založba odločila za prevod nadaljevanja, glavne junake sem že poznala, kar je bilo zelo pomembno. Vedela sem, kaj lahko pričakujem. Zgodilo se je celo, da sem našla mičkeno vsebinsko napako, res majhno, ki so jo potem popravili tudi v izvirniku. Prevajalci odlično poznamo besedila svojih avtorjev, saj se skozi njih prebijamo »besedo za besedo«.

Opazila sem, da avtor piše z vidika otroškega pripovedovalca, stavki so bolj kratki kot ponavadi, poenostavljeni, Alf velikokrat stvari komentira in se tudi ponavlja. Je tako tudi v nemščini? Vam je bilo to v izziv, ujeti ta stil?

Res je. In zdi se mi prav fino. S tem nisem imela težav. To je Alf. Takšen je v nemškem izvirniku in v prevodu – namensko, po avtorjevi zamisli. Vedno skušaš ujeti avtorjev stil, če je le možno. Ta kratkost ni le stil, ampak lahko nekomu tudi olajša branje.

Katinka se v zgodbi uči francoščino; so francoske besede tudi v nemščini zapisane, kot se govorijo, ali ste se za to odločili v slovenskem prevodu?

Ah, ta Katinka. Kako zelo mi je všeč. Svojeglava, predrzna in odločna in njena francoščina je češnja na tortici. Sama žal ne govorim, niti ne razumem francosko, zato sem prosila za pomoč. K sreči je urednica založbe, Nika Susman domača v tem jeziku in je popravila moje zapise, kjer je bilo potrebno. Ja, tudi Will je v nemškem izvirniku uporabljal »ponemčeno« francoščino.

V Slovenskih Konjicah ste se skupaj s tamkajšnjimi učiteljicami že dlje časa pripravljali na avtorjev prihod, kako je to potekalo? To poteka pod projektom »Branje je prijateljevanje«, hkrati pa Will gostuje tudi na festivalu Bralnice pod slamnikom v Domžalah in Murski Soboti. Vse to se zdi lep preplet sodelovanja večih institucij pa tudi interdisciplinarnega pouka (slo-nem). Kakšen je namen projekta in kdo vse sodeluje pri njem?

Vse to drži. V mojem kraju, torej v Slovenskih Konjicah, so v projektu sodelovale štiri šole, tri osnovne in gimnazija. Od začetka šolskega leta so prebirali avtorjevo knjigo Poletje na bazenu v slovenščini in nekaj odlomkov tudi v nemškem izvirniku. Izdelali so ilustrirane knjižice, ki so jih podarili avtorju, nastale so krasne umetniške stvaritve, po odlomkih iz knjige so pripravili dialoge v nemškem jeziku, mini gledališko igro, intervju … V sklopu tega sem obiskala tudi vse šole in jim predstavila poklic prevajalke in razložila proces nastajanja knjig… Planirane imamo še prevajalske delavnice. Seveda je krasno, da se je projekt pod okriljem Bralnic pod slamnikom razširil na celo Slovenijo. Z avtorjem sva bila navdušena, da so v Domžalah brali drugi del, V ringu, tako sva se lahko pogovarjala tudi o tem.

Namen projekta je bil, spudbuditi otroke k branju, ustvarjanju vsebin, biti kreativen s pomočjo prebranega čtiva, uporaba tujega jezika na malo drugačen način. Mogoče jim je bilo srečanje z avtorjem v motivacijo za nadaljnje učenje, saj so ugotovili, da je znanje le tega lahko uporabno.

V Slovenskih Konjicah smo imeli z avtorjem tudi literarno čajanko za odrasle, kjer so učiteljice, ki so sodelovale v projektu omenile tudi, da je bilo fino, da so se povezale s kolegicami iz drugih šol.

Pogovor je nastal v sodelovanju z založbo Miš, za kar se jim kar najlepše zahvaljujem. Romana lahko najdete na povezavi tukaj.

Knjižno delo Poletje na bazenu je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.