V četrtek, 6. marca, se je s strokovnim srečanjem Kaj pa ti bereš? v Kulturnem domu Franca Bernika odprl letošnji že 15. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom. 

Mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom organizira založba Miš skupaj z osmimi knjižnicami soorganizatorkami po vsej Sloveniji. Prvič so ga organizirali leta 2011 kot prvi tovrstni festival v Sloveniji. Z njim povezujejo in nadgrajujejo prizadevanja za motiviranje branja in dejavnike na področju promocije, razmišljajo globalno in delujejo lokalno, povezujejo se tudi, z občino v kateri ima založba sedež. Vsako leto se potrudijo v Slovenijo pripeljati avtorje in avtorice mladinske literature, ki imajo po Sloveniji več dogodkov, nekaj javnih, še več pa v okviru šol. V okviru festivala lahko učenke in učenci osnovnih in srednjih šol sodelujejo tudi na natečaju, več o tem na povezavi.

Strokovno srečanje je v prvi vrsti namenjeno učiteljicam in učiteljem, knjižničarkam in knjižničarjem pa tudi mentoricam ali mentorjem, ki se ukvarjajo s spodbujanjem in promocijo branja. Na strokovnem srečanju vsako leto predavajo različni vrhunski strokovnjaki s področja, letos pa smo tako lahko poslušali odlična predavanja dr. Tine Bilban, Mateje Gomboc, dr. Katje Wiebe (iz münchenske mednarodne mladinske knjižnice), dr. Gaje Kos, dr. Igorja Sakside, dr. Sabine Fras Popović, Nika Škrleca in Boštjana Gorenca – Pižame. Strokovno srečanje je bilo tako namenjeno spoznavanju novih izsledkov bralnih raziskav, odličnih praks v tujini in doma pri spodbujanju branja, pomembnosti upoštevanja sprememb pri generacijah otrok, pomembnosti čustev pri branju, uporabi tehnologije in približevanja otrokom s pomočjo humorja v literaturi. Festival podpira tudi Občina Domžale, kar je s svojim obiskom pokazala tudi županja.

Dr. Tina Bilban je s predstavitvijo raziskave Kaj pa ti bereš?, ki je potekala po osnovnih in srednjih šolah (večinoma med najstniki, zadnje triletje OŠ in 1. letnik SŠ) predstavila rezultate raziskave, v kateri je sodelovalo 851 učencev in učenk. Večinoma so potrdili to, kar je že znano, da bolj ko otroci vidijo, da starši berejo, bolj se to prenese tudi na njih same, z večjimi domačimi knjižnicami pa se prav tako lahko vpliva na ljubezen do branja. V družinah manj berejo očetje (na ta vprašanja so odgovarjali otroci), kadar pa berejo, pa lahko vplivajo tudi na svoje otroke. Najstniki radi berejo o knjigah ter se o njih tudi pogovarjajo; več berejo tudi tisti otroci, kjer je umetnost (filmi, gledališča, razstave) tudi sicer del njihovega življenja. Pri vprašanju, zakaj ne berejo več, je bil najbolj pogost odgovor, da nimajo dovolj časa, kar je lahko klasičen izgovor ali pa morda zasičenost z dodatnimi dejavnostmi?

Mateja Gomboc je svoje predavanje Kako generacijo Z navduševati za branje pričela s prisrčno predstavitvijo sebe in predstavila generacije, s katerimi se je pri svojem več kot 30-letnem poučevanju slovenščine soočila. Pri Z generaciji je izpostavila, da se pri njih pozna padec samozavesti in veselje do življenja (in priporočila knjigo Tesnobna generacija), te spremembe pa vplivajo tudi na branje: težje izražajo mnenje, ker dvomijo vase, po drugi strani pa literarna dela doživljajo bolj čustveno; zaradi sodobnih tehnologij se jim knjige zdijo premalo barvite; oviro pri motivaciji za branje pa imajo tudi zaradi slabše orientacije v prostoru in času, ki se v knjigi dogaja – od tega so odmaknjeni še bolj kot prejšnje generacije, zato imajo tudi šibkejše zanimanje za klasična literarna dela. Gomboc je predstavila tudi, kako jih pri učenju sama motivira: veliko jim pove vnaprej, da niso ob branju tako v neznanem svetu, spoznavajo osebe in odnose. Tako se lotijo t. i. obrnjenega učenja, vnaprej jim postavi teze, o teh razmišljajo, skupaj iščejo vire, imajo skupno branje, obravnavajo posamezne odlomke in delajo v skupinah, kjer se oblikujejo skupinice za in proti. Velik poudarek je dala tudi srečanjem z literaturo v živo na šolah (kar seveda vzpodbuja tudi festival Bralnice pod slamnikom!), je pa pri tem veliko odvisno od učiteljev, kako znajo za tak dogodek otroke navdušiti, jim predstaviti, da gre za velik dogodek!

Založba Miš je na dogodek povabila tudi tujo gostjo dr. Katjo Wiebe iz münchenske mednarodne mladinske knjižnice, ki je predstavila projekt »Slava knjižnim piratom« (Power to the Book Pirates), pri katerem otroci odločajo, katere knjige bodo ostale v njihovi šolski knjižnici. Takšno odločanje jim da neko moč, besedo, njihova odločitev o knjigah je upoštevana, saj ima lahko odločilne posledice (knjiga ostane v knjižnici ali ne); hkrati pa jim je projekt povedal tudi, da je branje lahko zabavno. Seveda so določene obvezne knjige izvzete iz tega izbiranja. Projekt je predstavljen skozi zgodbo piratov, knjižnica je kot otok zakladov, kamor so določene knjige uvrščene, otroci so tako predstavljene knjige označili z nalepkami – cekinom (jo obdržijo) ali morskim psom (jo izločijo), na koncu pa so pripravili tudi piratsko zabavo in razstavo knjižnih zakladov. Projekt so razširili tudi na druge (šolske) knjižnice, nekatere šole pa svojih knjižnic sploh še niso imele in so se s tem projektom zavzemali tudi za to.

Dr. Gaja Kos se je v svojem predavanju Na papirju, spletno ali ustno? (Kako povezati knjige in mlade bralce) osredotočila na to, kako se nagovarja starše in mlade bralce. Zelo velikokrat poudarjamo, kakšno hrano jejo otroci, kakšne igrače imajo, premalo pa je še vedno govora o tem, ali je neka knjiga dobra za njihove otroke. Meja, kjer bralce izgubljamo, se niža, danes je to že na prehodu iz 5. v 6. razred. Kos je postavila tudi vprašanje, kje naj odrasel kritik sploh nagovori najstniškega bralca, je to morda v revijah in portalih za najstnike (koliko jih sploh berejo?), je to morda z bralnimi klubi? Če imajo otroci popoldneve zasedene z drugimi aktivnostmi, bi bilo morda smiselno, da bi bralni klubi našli mesto znotraj šolskega sistema? Najstniki danes že na spletu najdejo knjižne blogerje, knjigstagramerje in razne youtube kanale, kjer jih pritegnejo lestvice najboljših knjig ali pa morda knjige, ki jih nikoli niso mogli dokončati. Seveda je splet nekaj, kjer lahko pridejo v stik s knjigami, se pa tudi tukaj postavi vprašanje kakovosti – upoštevati se mora, da tudi digitalno okolje ni čisto za odmet, tam najstniki lahko najdejo svoje »knjižno pleme«, ki ga morda v živo ne bi. Tudi Kos je izpostavila to, da se s živo besedo lahko prenaša navdušenje, pripovedovanje o videnem – pri tem pa predstavila slikanice brez besedila, ki so lahko koristne za različne stvari: aktivno lahko povežejo skupino, premostijo jezikovne in kulturne razlike, otroci urijo pripovedno veščino …

Slikanica Marte Bartolj Kje si? je tudi letošnja festivalska knjiga in jo bodo prejele vrtčevske skupine, ki sodelujejo v projektu Pravljični palček.

Po štirih izjemno polnih in navdihujočih predavanjih smo imeli kratek odmor za klepet in kavo, nato pa smo se posedli nazaj v dvorano in prisluhnili še drugi polovici nastopajočih.

Sledilo je predavanje dr. Igorja Sakside Medbesedilne povezave kot priložnost za branje sodobne mladinske književnosti, ki je poudaril, da se pri pouku slovenščine preveč usmerja k literarni zgodovini, ne pa k usmerjenosti k bralcu – torej k sodobnim temam, ki so vidne v knjigah, k medijem, vsebinam.S skupinskim delom se lahko literatura in teme prikažejo kot problem za diskusijo in tako kot so poudarjale že prejšnje predavateljice, z glasnim branjem in njihovo soudeležbo lahko dosežemo zanimanje.Saksida je prikazal tudi praktično povezanost z drugimi mediji, študentke njegovega predmeta so besedilo v knjigi Vinka Mödernedorferja Romeo in Julija iz sosednje ulice predelale v sodobno zabavno video zgodbo ljubljanske limke in gaserja.

Za njim je nastopila dr. Sabina Fras Popović s predavanjem Ali je branje lahko čigumi odnosov?, ki je do branja pristopila s primeri čigumijev in čustev. S tem, ko povemo, kaj beremo, razkrijemo sebe, svoja čustva, zanimanja hkrati pa tudi nevedenje, nezanimanje, strah. Čustva so izjemnega pomena za branje, saj so povezana z našim najintimnejšim obdobjem razvoja človeka – z otroštvom. Bralci tudi velikokrat iščemo določene knjige, veliko ljudi knjižničarke povpraša po tem, da si želijo podobne knjige, ki so jih že brali – saj odgovarjajo na naša trenutna čustvena stanja. Hkrati pa so lahko želje po še eni takšni knjigi tudi izhodišče za pogovor o prebranem, ki so najmočnejši motivator za branje. Pomembno pri tem je, da se o tem pogovarjamo z nekom, ki mu zaupamo. Povsem normalno je, da najstniki ne berejo, je pa lažje pristopiti do njih, če vidijo odrasle vzore, očetje imajo pri tem zelo močno vlogo, sploh pri fantih, tudi mlajše generacije (18–24 let) jih lažje prepričajo v branje. Fras Popović je podala primer čigumijev, ki se stisnejo skupaj in pridejo v majhnem paketku, tako kot serije in knjige – pri tem je najstnikom potrebno pokazati, da lahko izberejo sami in temu določijo vrednost. Pa še, da se bralna kultura začne v srcu, saj so tam čustva in vrednote, nato pa lahko to nadgrajujemo z razumom. Branje je v prvi vrsti odločitev in pri tem so pomembne tudi odločitve staršev. Poudarila je tudi pomembnost namenskih sredstev za knjižnice, sredstva, ki bi bila šolam zagotovljena zgolj za nakup knjig.

Kot predzadnji je nastopil Nik Škrlec z duhovitim naslovom Kako odbiti mlade, ki je na začetku povedal, da je sam veliko časa preživel v knjižnici v osnovni šoli, saj je bila tam njegova mami knjižničarka, v srednji šoli pa je bral ogromno poezije. Poudaril je, da je pri spodbujanju zanimanja za vsebine obstaja več glavnih tem, kot so mnenje gledalcev, na spletu se odvija »dražba pozornosti«, ki se sicer dogaja tudi v resničnem svetu, povsod okrog nas so »dražila«, kako nas čim bolj pritegniti k neki vsebini. Pa vendar se moramo za to vsebino ustaviti, vzpodbuditi nam mora pozornost in dokazati, da je vredna našega časa, da nas »pelje naprej«, Nik je to poimenoval »kaveljčki zanimanja« (intention hooks). Podal je tudi primer aplikacije duolingo, ki te venomer nagrajuje za tvoje sodelovanje, le kaj bi bilo, da bi kaj podobnega imeli za branje?

Kot zadnji je nastopil Boštjan Gorenc – Pižama, ki se je v predavanju z naslovom Do knjig po prismuknjeni poti posvetil, kako otrokom skozi humor približati branje in knjige. Seveda televizija ponuja nešteto programov, imajo youtube in telefone – vseskozi skačejo iz ene stvari v drugo, ampak kako pa otroke prepričati, da bodo sploh pričeli brati? Seveda jim ne moremo takoj dati težkih stvari, ampak kaj sploh pride v poštev? Knjižna produkcija je velika in ima veliko kakovostnih vsebin, ki jim jih lahko damo v branje. Kaj od tega pa je recimo podobno, kot na internetu – otroci obožujejo Knjige rekordov, ker se lahko bere po grižljajih, obožujejo stripe, ker so vizualna generacija. Seveda se vedno borimo proti digitalnim medijem, kjer jim pozornost zelo hitro skače – kako pa prepričati otroke, da svoj del pozornosti preusmerijo tudi v knjige, predlaga s humorjem in kakovostnimi knjižnimi vsebinami, ki jih bodo pritegnile.

Festival se bo zaključil 23. maja na zaključni prireditvi v KD Franca Bernika v Domažalah, kjer bodo podelili nagrade najboljšim na natečaju in bo festival obiskala hrvaška pisateljica Jasminka Tihi-Stepanić.