Ko razmišljam, kdaj sem Igorja Harba prvič spoznala, se tega nikakor ne morem spomniti, kot da je v mojem spominu ena črna luknja. Vem pa to, da se ves čas srečujeva na literarnih dogodkih, da z mano obiskuje žanrski knjižni klub pod okriljem LUD Literature (in še enega njihovega), da se vidiva na veliko žanrskih dogodkih, da sem mu na knjižnih sejmih priporočila že kar nekaj knjig. Je eden od sovoditeljev podkasta O. B. O. D., za portal Siol piše filmske kritike in snema Spotkast. Bolj kot vse to, pa se mi zdi, da sem ga najprej spoznala kot prevajalca, predvsem žanrske literature, še posebej znanstvene fantastike. Na bralnem klubu smo vedno navdušeni, kadar beremo njegov prevod, saj ga takoj povprašamo o zahtevnosti in odločitvah pri prevodu. Tokrat sva se pogovarjala o njegovem prevodu knjige Temelji, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Igor mi je zaupal tudi, katere knjige si še želi prevesti (namigi za založbe) 😉

Temelji Isaaca Asimova so glede na debelino precejšen prevajalski zalogaj. Je to tvoja najdaljša prevedena knjiga (če ne, katera je) in kako se lotiš takšnega prevajanja?

Ja, Temelji so najdaljša knjiga, kar sem jih prevedel. So nekje petino daljši od Peščenega planeta, ampak je bil prevod hitrejši, ker imam že več izkušenj in ker je bilo manj dela z iskanjem novih besed ter razvozlavanjem ekoloških in religioznih besedil. Najraje začnem nekje na tretjini besedila – to je trik, ki mi ga je zaupal Vasja Cerar in ga prakticira tudi Boštjan Gorenc – Pižama –, nato pa nadaljujem dokler ne ujamem pravega ritma, registra, besedišča in kar je še takega, nakar se vrnem na začetek, ko sem prepričan vase. Pri tem se zmeraj spomnim prvega stavka Peščenega planeta: »Začetek je čas, ko je treba posvetiti karseda veliko pozornosti temu, da je vse v ravnovesju.« (Tega sem prevedel najprej, ampak sem ga nato moral večkrat izpiliti.)

Koliko časa (približno) porabiš za prevod knjige, kot so Temelji, in ali jo prevajaš “v kosu”? Moraš kdaj skakati iz prevajalskega projekta na drug prevajalski projekt in ali ti kdaj to predstavlja oviro?

Temelje sem prevedel v dobrega pol leta in v tem primeru sem res moral skakati sem in tja. Prvotni dogovor z urednikom je bil, da prevedem samo prvo knjigo trilogije, tako da sem najprej dokončal to, potem pa je bilo jasno, da se bodo zaradi povečanega obsega morali na založbi zamakniti datum izdaje. Zato sem prevedel Postajo Enajst preden sem nadaljeval z drugo knjigo Temeljev, potem pa je šlo kar hitro. To je bil sicer edini primer, da sem tako skakal med knjižnimi projekti. Seveda pa med prevajanjem knjig prevedem še ogromno drugih neleposlovnih besedil, tehničnih, strokovnih, trženjskih … Načeloma si za prevajanje knjig skušam določiti nekaj ur dneva, ko ostale projekte odložim na stran.

Tiste izven založniškega sveta bi verjetno zanimalo, kako se založbe odločijo za prevajanje določene knjige.

To je običajno dolg proces, ki temelji na tem, da jaz berem ogromno knjig, nato pa poskušam navdušiti urednike za prevod. Običajno pripravim seznam knjig, za katere ocenim, da bi bile primerne za določeno založbo oziroma zbirko, nato pa za vsako pripravim kratek sinopsis, morebitne nagrade in razlog, zakaj menim, da bi bila ta knjiga lahko zanimiva slovenskim bralcem. Če tako prepričam koga, mora nato urednik še prebrati to knjigo (če je še ni), nato se dogovorimo za testni prevod in potem se založba potrudi pridobiti avtorske pravice. Ko je vse to urejeno, se šele lotim prevoda in postopek lahko traja tudi več kot leto dni.

Zakaj so Temelji eno temeljnih del znanstvene fantastike in zakaj se ti zdi pomembno, da jih imamo v slovenščini?

S Temelji je Isaac Asimov uvedel nekatere ključne koncepte znanstvene fantastike, ki so nato vplivali na kopico drugih pisateljev in tudi filmarjev – težko bi denimo spregledali elemente Temeljev v Zvezdnih stezah ali Vojni zvezd. Kar se tiče slovenščine pa se mi kot oboževalcu sodobne ZF zdi dobra praksa, da imamo preveden osrednji kanon, ker velika imena kot sta Isaac Asimov in Frank Herbert bolj spodbudijo branje žanra kot novi avtorji. Vsekakor bi potrebovali še več Arthurja C. Clarka in Robert Heinleina, moram pa pohvaliti Založbo Sanje, ki je lani izdala Zadnjega človeka Mary Shelley v prevodu Branka Gradišnika.

Isaac Asimov je napisal več kot 500 knjig. Kako vidiš to njegovo »literarno produkcijo«, je morda to odraz nekega časa?

Tudi danes imamo podobno plodovite avtorje, ampak pri Asimovu je večina teh del poljudnoznanstvenih, saj je največ služil na tem področju. Je pa tudi napisal kar tri avtobiografije, tako da gre najbrž tudi za to, da je res rad sedel pred pisalnim strojem.

Zgodba Temeljev se dogaja skozi več stoletij. Se ti je kot prevajalcu zdelo, da se je avtorjev slog od prve knjige do tretjega dela kaj spreminjal in kako si se s tem (prevajalsko) spopadel?

Asimov je namenoma spreminjal slog in žanr skozi celotno trilogijo in tega sem se trudil v najboljši meri držati. Dogajanje je žariščeno skozi različne protagoniste in posledično se tudi besedišče in skladnja prilagajata njihovim nazorom in osebnostim. To sem zaznal pri prvem branju in sem nato med prevajanjem tudi iskal različne zunanje vire. En od likov denimo zveni precej (proto)beatniško, tako da sem potem iskal besede in fraze iz Kerouaca in podobno.

Velik del Temeljev temelji na dialogih med protagonisti, malo je »akcijskega« dogajanja. Si imel pri prevajanju dialogov kaj težav, da vse skupaj ne bi zdelo suhoparno ali se ti zdi, da taki tudi so?

To je bil eden večjih izzivov, saj je bilo treba pogosto obračati povedi in ob tem loviti pravi tempo ter se izogibati ponavljanju. Dva osnovna problema, ki ne veljata samo za Temelje, a sta tukaj še bolj očitna, sta navajanje premega govora, kjer je v angleščini precej bolj sprejemljivo kot v slovenščini, da je spremni stavek spredaj, drugi pa je ponavljajoča uporaba fraze »he/she said« za spremni stavek, kjer je treba v slovenščini iskati sopomenke. Sicer pa pri prevajanju dialogov vsaj meni zelo pomaga, da si jih potihem izgovorim, tako v izvirniku kot v prevodu, saj tako lažje najdem prave poudarke.

Eden izmed likov je imel govorno napako, kako si prišel do svoje prevajalske odločitve?

Lord Dorwin je politik in tako me je prešinilo, da ima podobno govorno napako tudi nek zdaj že bivši slovenski politik, tako da sem se potrudil fonetično zapisati njegov način govora.

Zanimivo je, da serija ne vsebuje veliko besed, ki bi se jih moral kot prevajalec na novo »izmisliti/iznajti«, kot se to pogosto dogaja pri fantazijskih in znanstvenofantastičnih prevodih. Kateri pa so bili kakšni večji prevajalski zalogaji?

Z urednikom sva najdlje tuhtala poimenovanje prebivalcev Temeljev, ki so postali Temeljci – in potem Drugotemeljci za Druge Temelje. Tudi sam sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil, a mi je urednik zatrdil, da je to najboljši besedotvorni pristop. Sicer je bilo nekaj orodij in teh konceptov, ki so povezani z vedo psihozgodovine, ampak sem imel srečo, da so bile slovenske ustreznice precej neposredne. Je pa bilo tega zelo malo v primerjavi s Peščenim planetom.

Večina zgodbe Temeljev vsebuje pogovore o političnem delovanju, ki bi morda brez vesoljske komponente lahko zvenele dolgočasno. Kako pa sam gledaš na to njegovo odločitev?

Asimov je Temelje napisal na osnovi zgodovinske študije propada Rimskega cesarstva, pri čemer je nato vnesel zasuk – kaj bi bilo treba storiti, da bi se po propadu izognili propadu znanosti in splošne prosperitete, kot se je v Evropi zgodilo v srednjem veku? Premik v vesolje seveda naredi zgodbo bolj zanimivo, sploh pa je tako bolj prepričljiv koncept psihozgodovine – vede, ki lahko na osnovi statistike napove prihodnost. Kljub temu sem prepričan, da bi Asimov zmogel napisati tudi zgodovinski roman, postavljen v alternativno resničnost Rimskega cesarstva, ki bi bil enako zanimiv.

Je ravno zaradi politične teme serija tako aktualna še danes?

Med podrobnim branjem in prevajanjem mi je najbolj izstopal zaničljiv odnos do znanosti, ki je prikazan med veljaki propadajočega Galaktičnega cesarstva, saj sem videl vse preveč vzporednic z odnosom Trumpove klike (in skrajnih desničarjev po vsem svetu) do znanosti, sploh pri podnebnih spremembah, da o družbenih vedah sploh ne govorimo. Če bo naš družbeni red propadel – podobno kot je Rimsko cesarstvo in pa Galaktično v Temeljih –, potem so ljudje kot je Trump tisti, ki bodo sprožili ta propad. In s tem ne mislim, da je bil Asimov kakršenkoli prerok, kot omenjeno, je tovrstne koncepte črpal iz zgodovine in kot je Marx razložil, se ta rada ponovi.

Po knjigi je posneta tudi serija Foundation, v kateri pa so marsikaj spremenili. Kako ti gledaš na serijo, se ti zdijo spremembe dobre? Ena večjih je namreč tudi to, da lahko like zamrznejo in nastopajo dlje časa, kar se v knjigi ne zgodi, tako pa se kot bralci morda težje poistovetimo s kakšnim od likov. Je to seriji uspelo? Sama bi rekla, da je v njej tudi več dogajanja kot v knjigi.

Serija se potrudi biti bolj akcijska in sodobna, a pri tem izgubi ali spregleda nekatere ključne koncepte. Tako mene osebno moti, da koncept psihozgodovine pravilno razložijo kot vpliv množice ljudi na tok zgodovine, nato pa je v zgodbi skoraj zmeraj vse odvisno od konkretnih odločitev posameznikov, ki morajo biti ob pravem trenutku na pravem mestu. Poleg tega so liki izredno nekonsistentni – tako so pri Salvor Hardin obdržali njen moto in meni najljubši stavek iz knjige: »Nasilje je poslednje zatočišče nesposobnih,« a nato zelo pogosto rešuje svoje težave z nasiljem. Moram pa reči, da je izjemen koncept »troedinega« cesarja, ki hkrati obstaja kot klon v treh različnih starostih. Tega so izumili avtorji serije, a se mi vseeno zdi, da bi si lahko z njim kaj več privoščili.

Ali imaš knjigo (ali več njih), katere prevoda še nimamo, in bi si jo zelo želel prevesti?

Tega je ogromno, tako da bom začel na vrhu spiska. Klasike: Ira Levin: Rosemaryjin otrok in Stepfordke žene, Arthur C. Clarke: Rendezvous with Rama, Clive Barker: The Hellbound Heart, Salman Rushdie: Grimus. Bodoče klasike: Paul Tremblay: A Head Full of Ghosts, Grady Hendrix: Horrorstör, Max Brooks: World War Z, Bret Easton Ellis: Glamorama, Becky Chambers: To Be Taught, if Fortunate in pa A Long Way to a Small Angry Planet, N.K. Jamesin: Trilogija Broken Earth, China Miéville in Keanu Reeves: The Book of Elsewhere, Emily St. John Mandel: The Sea of Tranquility, pa tudi seveda vsa nadaljevanja VanderMeerovega Izničenja. Trenutno pa se pripravljam na prevajanje izjemnega Atlasa oblakov Davida Mitchella in odličnih kratkih zgodb Teda Chianga Stores of Your Life and Other Stories. Naslovna zgodba je inspiracija za film Prihod.

Kaj rad bereš?

Najraje berem ZF, sploh sodobnih avtoric. Trenutno ženske pišejo bistveno boljši ZF od moških.

Kupljena ali izposojena knjiga?

Karkoli je prej 🙂

Koliko knjig približno kupiš na leto?

Najbrž med 40 in 50.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige?

Ja, ampak sem hitro začel brati sam. Še večji skok v samostojnost je bil, ko sem začel brati v angleščini 🙂

Najljubša knjiga iz otroštva?

Astrid Lindgren: Brata Levjesrčna, pred tem pa slikanica Ko bom velik, bom predsednik 🙂

Katere tri knjige bi v branje predlagal bralcem mojega bloga?

Emily St. John Mandel: Postaja Enajst, Charles Burns: Črna luknja, Dijana Matković: Zakaj ne pišem?.