Oh, ne znam držati jezika za zobmi,
Veliko žlobudram o osebnih stvareh.

Generalno čiščenje

Na vrsti je generalno čiščenje.
Povsod pogledam,
Vse premaknem,
Pregledam in premestim.

Čistim, perem, zračim.
Loščim,
Kar je izgubilo sijaj,
Kar je že opravilo svoje,
Vržem stran.

Nekaj obesim,
Drugo snamem,
Ničesar ne dajem na prestol.

V sebi
Opravim vse z odločno potezo,
Kot bi rezala vrtnice.

Ljubezen

Brusila sem nože.
Vso noč.
Da bi te pričakala
S sijočimi rezili,
Od katerih se ti bo zabliskala
Pred očmi –
Moja ljubezen.

Ženska pisava

Nočem biti poslušna in krotka,
Priliznjena kot mačka, vdana kot pes;
S trebuhom kot sod,
Z rokami v testu,
S pomokanim obrazom,
S srcem-oglenim,
In njegovo roko na moji zadnjici.

Nočem biti zastavica-dorodošlica
Na njegovem hišnem pragu.
Ne kača varuhinja pod tem pragom,
Ne kača ne Eva iz zgodbe o stvarjenju.

Nočem begati od vrat do okna,
Da bi napenjala ušesa in skušala prepoznati
Korake med nočnimi šumi.
Nočem slediti svinčenim premikom kazalcev
In zvezdnim utrinkom –
Da bi se on pijan zaril vame kot slon.

Nočem biti z gobelinskim vbodom vtkana
V družinsko sliko:
Ob kaminu s klobčiči otrok,
Na vrtu s kužki otrok.

Jaz pa kot senca-drevo,
Jaz pa kot zimska pokrajina.
S snegom prekrit kipec,
V poročni obleki z naborki in volančki
Bom poletela v nebo.
Aleluja! Aleluja!
Nočem ženina.
Hočem sive lase,
Hočem grbo in jerbas,
Da jo uberem v gozd
Trgat jagode
In nabirat dračje.

Da bi bilo že vse za menoj,
Tudi nasmeh tistega fanta
Takrat tako ljub
In z ničimer nadomestljiv.

Str. 16-19

Žabec

Speštan in razkrečen.
Zelen.
S petko skozi srce
Ležiš na pločniku,
Na katerem sem te pustila
Pred kakšno uro, živahnega
In pripravljenega govoriti:
»Draga … itd.«

Dovolj je ilo
Regljanja in čofotanja
V mlakici metafor.

Zdaj kar malo leži mrtev.

Str. 77

Konci

Pozno sem se rodila in z leti preobložena,
Moj Hamlet,
Da bila bi mozoljasta Ofelija.

Da bi svoje lase kot poleglo žito
Razprostrla po temnih vodah.
Da bi s svojimi plavajočimi očmi
Vznemirila plavajoče lokvanje.

Da bi spolzela med ribe, ribi podobna.
Da bi kot mrtva školjka padla na dno.
Da bi se zarila v pesek k lupinam ljubezni,
Jaz amfora, se med morske trave zapletla.

Raje bi, da mi slečeš obleko,
Naj pade mi k nogam kot list s trepetlike –
Ki veter jo hipoma in nenapovedano stresa,
Kot bi ne imel nič pri tem.

Raje bi takšno smrt,
Večnost tvojih rok na mojem vratu.

Str. 117

Obupani psalm

Živim v Obup državi
V mestu Obupu
Med obupanimi ljudmi
Sama obupana
Obupanega dragega objemam
Z obupanimi rokami
Šepečem mu obup-besede
Poljubljam ga z obup ustnicami.

Iz obupa delamo otroke
V obupu se dušimo –
Z obupom pitamo
Obupančke naše
Da bi nadaljevali naš obupani rod
Prenesli naprej naše obupano ime
Z rojevanjem obupanih otrok
Ki bodo rodili še večje obupance
Itd.

Ker vlada nam Bog obupa
In njegovi obup-odposlanci
Z obup napravicami
Ki naše hiše z obupom prepleskajo
Okna zastrejo z obupom
In z njim vrata okujejo
Nas obup-zidovi obdajo.

Pridigajo obup-vero
Kujejo korist in dobiček
Učijo o Svetem Obupu.
S katerim si bomo prislužili večno življenje
Da bi od mrtvih obudili človeški rod
Obupan –

Jagnje tavajoče
Ki ne najde staje in potke
Svita in jutra
Na veke vekov.

Bodi prekleta roka uboga
Ki si tole zapisala leta Gospodovega 2013.

Str. 138-141

Avtopoetična vera

[…]

Kar zadeva pesniške teme in motive, moram priznati, da mi pomenijo največji izziv tisti, ki zadevajo ob tabuje, pa ne samo tiste življenjske, temveč tudi literarne, čeprav se ti večinoma prekrivajo. Rada pišem o neslišanih, zamolčanih stvareh, te se mi zdijo najbolj izzivalne. Zato, ker se tega ne pričakuje od nekoga, ki je ženskega spola in ki živi v patriarhalni in mizogini kulturi balkanske zaplankanosti. Rada razkrivam in razkrinkavam malomeščansko moralo, licemerje, družbene in literarne konvencije … moj pesniški rokopis je nedvoumen – jasen, trpek in oster, pa tudi lirsko raznolik. Hkrati sem lahko uporniška in sentimentalna, a nikdar patetična. To, da sem ženska, imam za privilegij, ki mi omogoča, da mi ne uide nič, kar ima opraviti z žensko vlogo in perspektivo v družbi, literaturi, medčloveških odnosih, ki so večinoma zatiralski, dogmatični in obremenjeni s predsodki. Pesniška sredstva, ki jih pri tem uporabljam, so najpogosteje ironija (in samoironija), humor, sarkazem … vse, kar lahko moj sicer skeptični pogled na svet zmehča in ga naredi dostopnejšega drugim.

[…]

Str. 168

Radmila Lazić: Brez anestezije
Prevod: Urban Vovk
Založba Beletrina, 2019