
Pogovor #27: Janja Vidmar: “Sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah.”
Ko sem dva tedna pred sejmom izvedela, da bom tam imela pogovor z Janjo Vidmar, slovensko avtorico, ki je bila z mano dobršen del otroškega in najstniškega branja, sem bila vzhičena. To se mi je zdelo tako neverjetno, ker le kdo se ne spomni njene Debeluške, Punce za znoret, Peklenske počitnice in pa moje prve prebrane grozljivke Stvor, zaradi katere se še danes spominjam, da me je rdeča lučka na radiu preganjala ponoči in sem jo mogla zakriti (za vse, ki ne veste, o čem govorim, priporočam branje romana). Danes je Vidmar avtorica več kot 80 del, še vedno se trudi ostati v času z mladimi in jim približati svoje pisanje. Zaradi nepredvidenih okoliščin se pogovor na Slovenskem knjižnem sejmu ni izvedel, zato sem se odločila, da pogovor z avtorico o njeni najnovejši knjigi za mlade Koliko še? objavim na blogu.
Katera je bila vaša prva knjiga za mladino? Kako ste prišli do pisanja mladinske literature in zakaj vas je pritegnilo pisanje za mlade?
Junaki petega razreda davnega leta 1995. Recimo, da nekje globoko v meni še tiči najstnica, ki zahteva svoj glas. Že moja prva mladinska besedila so to potrjevala. No, saj zdaj bi lahko počasi že utihnila in prepustila prostor odrasli, zreli osebi. Ups, kje pa je?
Za mladino pišete že vrsto let, njihove težave pa se skozi leta redko spreminjajo (razen zunanjih okoliščin in vplivov). Kje najdete navdih za nove teme in kako jih približate mladim?

Ne domišljam si, da sem na svojem področju inovativna, četudi sem marsikdaj s katerim od svojih problemskih romanov orala ledino in bila deležna raznih pogromov. Zadnja leta me navdušujejo potoromani. Na področju mladinske književnosti jih tako rekoč ni, zato skušam mladim približati to zvrst skozi hibrid potopisnega leposlovja s primesmi različnih žanrov, od detektivke, pustolovke, drame, problemskega romana. Preprosto, pišem o stvareh, ki me zanimajo in pritegnejo. Sem in tja se zgodi, da sovpadajo z različnimi tabuji v družbi.
Kaj je ključni zaplet teh treh oseb v romanu Koliko še? oziroma česa nas naj bi njihov konflikt naučil?
Omenjeni potoroman sem napisala še pod vtisom Camina Krk, ki sem ga prehodila pred dvema letoma. Neverjetno, kako divja, surova, prvinska narava se človeku odpre med pohajanjem pod borovci in po skalah, grušču, kozjih stezah. In v to svetišče sem želela postaviti like, ki so si tako zelo različni, da je postal potopisni roman ogrodje, v katerega sem postavila zgodbo o odnosih, ki mladim prinašajo sveže, nove poglede na življenje in osebe v njem. Vsi trije glavni protagonisti imajo namreč vsak svoj pogled na svet.
LUCIJA
Str. 45
Preden gre mimo, se z vso silo zabije vame, da z ramo priletim v steno. Pač, majhna je, ampak presenetljivo močna. Skozi roko mi šine električni sunek in močno me zaskeli. Od bolečine kolcnem in zajamem sapo, da bi premagala solze, ki me izdajalsko zaščemijo v očeh. Pač, zjokati se vsem na očeh je socialni samomor.
»Nisem prosila za to traparijo,« siknem in jo odrinem od sebe, da se opoteče med sošolce, ki se v trenutku zgrnejo na kup. Z zanimanjem spremljajo najino prerekanje.
»Na gobec jo daj,« zaslišim nekoga. Mogoče Vanesa?
Razpičeno buljiva druga v drugo.
Iza nestrpno zamahne: »Poberi se, kaj zijaš?!« Njena sapa diši po cimetu, videla sem jo, kako si v usta zbaše cel zavojček cimetovih čigumijev. Se razume, princeske nimajo zadaha, ne prdijo in ne rigajo.
Ampak med njo in steno nimam kam. V paniki jo odsunem, da se nejeverno zastrmi vame, potem pa nekaj sikne in me pahne v plutovinasto ploščo s portreti slovenskih pisateljev. Ta z glasnim treskom zgrmi na tla.
Ognjen zavpije: »A sta prizadeti? Nehajta!«
Nekdo, mogoče Manca, zakliče: »Fajt!«
Eden izmed zelo opaznih postopkov je v knjigi uporaba današnjega slenga, uporaba angleških pretvorb v slovenščino (flopneš, gejmaš in pingam), veliko je tudi igričarskega žargona. Imate v svojem okolju veliko mladih, da besede vzamete po njihovem zgledu ali je za tem veliko »raziskovanja«?
Kadar ubesedujem najstniško tematiko, se še posebej potrudim in raziščem novo besedišče in okoliščine, ki oblikujejo mlade v njihovem okolju. Seveda nisem edina, to počnejo tudi moji pisateljski kolegi. Romane za mlade pač večinoma pišemo odrasli, ki skušamo čim bolj avtentično popisati najstniški svet. Vendar sem bila že opozorjena, da ravnamo narobe. Sleng se tako hitro spreminja, da ga lovimo zaman in zastari, še preden knjiga izide.
Vsak od likov v romanu ima tako samosvojo in dobro karakterizacijo, da lahko v zgodbo popolnoma verjamemo in bi brez problema lahko bila tudi resnična. Kako ustvarjate svoje like? Kakšen je postopek?
Po opravljenem raziskovanju določene teme, vokabularja in osnutka romana se na moji pisalni mizi znajde nešteto kartončkov z izpisanimi značilnostmi, lastnostmi, opisi in psihologizacijo likov. O likih premišljujem neprestano, tudi kadar nisem za računalnikom. V glavi preigravam različne scenarije in dialoge. Sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah, medosebni odnosi pa so že od nekdaj tisto, kar me najbolj pritegne, zato like strukturiram počasi in premišljeno. Seveda pa jih oblikujem tudi s pomočjo zgodbe in notranjega toka zavesti.
Ali svoje like oblikujete po kakšnih resničnih osebah ali so popolnoma izmišljene? Morda vzamete košček tu, košček tam?
Praviloma so izmišljeni. Tako imam več svobode pri ustvarjanju.



Napisali ste tudi trilogijo za odrasle, kamor ste prav tako vpletli pohodništvo. Mladi lahko svoje težave razrešijo na veliko različnih načinov, vi pa ste se odločili, da jih pošljete na pohodniški izlet na Krk, naj se njihove težave razrešijo na poti. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da morda tudi skozi konflikte prikažete pohodništvo kot terapevtsko? Ali ste z njim mladim hoteli povedati še kaj?
Študije dokazujejo, da se mladi po pandemiji covida gibljejo bistveno manj kot pred njo. Sama verjamem v povezanost z naravo, ki prebuja prvinskost v nas, v naravi smo v pristnem stiku s sabo, kar v hektiki urbanega sveta prav tako izgubljamo. Zlasti za mlade, priklenjene na pametne telefone, ki poneumljajo, je pomembno vedenje, da je lahko preživljanje prostega časa v naravi svojevrsten izziv, eksatlon, preizkušanje sposobnosti, ker mladi radi preizkušajo sebe in svoje moči. Žal smo tudi odrasli sužnji tehnologije in verjetno prav zato vse več posameznikov uhaja na razne trekinge in camino ture, ki so nekakšen novodobni eskapizem.
Izjemno zanimivo se mi je zdelo, kako v roman vpletate sodobno literaturo (#3špehbombe), glasbo (Eminem, Ed Sheeran), družabna omrežja (youtube, snapchat, tiktok), filme in serije (Igra prestolov, Squid Games, Igre lakote), igre (Gears of War, Fallout 3, Fortnite) pa Nintendo konzolo. Izgleda, kakor da vse kar stresate iz rokava. Glede na to, da veliko predavate po šolah, sklepam, da ta jezik prihaja prav od njih?
Za vsem naštetim tiči seveda veliko raziskovanja in seveda tudi stiki z mladimi. Priznam, da je bilo lažje, ko je bila moja hči še najstnica in sem lahko zasliševala njo ter njene sošolce in prijatelje. Zdaj pa je treba precej reči naštudirati, poiskati razne vire, tako da so priprave na avtentičen mladinski roman podobne pripravam na maraton.
Mareta večino časa zaposluje bratec Mijo, še Lan Žiga se je pri kosilu razgovoril o seriji Alice in Borderland, ki ga je obsedla.
Str. 102
»Meni je boljša Squid Games,« se oglasi Saš, ki z vilicami razdira zelenjavno lazanjo, kot da okopava grede na vrtu.
»Ker je super dark. Brutalna kot Tarantinovi filmi.«
»Saj Alice je tudi,« skomigne Lan Žiga. »Mene Squid Games preveč spominja na Igre lakote. Izgubiš otroško igro in umreš. Zmagovalca pa čaka noro bogata nagrada. Res pa je okoli serije blazen hajp.«
»Drugače pa ni razlike med Japonci in Korejci,« pristavi svoj piskrček še Ognjen, orto gejmer v naši skupini. »Oboji znajo snemati serije.«
»Jaz pa raje berem,« Karin pogumno zastriže v debato in požanje vsesplošno osuplost.
Se vam zdi, da z vpletanjem sodobnih in mladim všečnih stvari napišete roman, ki jim je bolj blizu? Se jim bo zdel bolj zabaven?
Vse je odvisno od besedila. Kdaj pa kdaj se mi zdi pomembno vplesti stvari, ki jim bodo še dodatno približale zgodbo, mladinski potoroman je že tak žanr, ki ga je smiselno nadgraditi. Včasih pa ni potrebe oziroma je celo odveč, denimo, Črna vrana je roman, kamor tovrstne stvari ne sodijo.
Vendar bistvo vašega romana seveda ni samo zabava, mladi v zgodbi se iz svojih napak vsak nekaj naučijo? Je to nek prehod v odraslost ali ta preizkušnja narave in okolja?
Izziv, spoznanja, preizkus zrelosti. Poglavja sem razdelila na posamezne pohodne etape in vsaka predstavlja čas, ki ga mladi preživijo skupaj pod milim nebom. Seveda med glavnimi osebami sprva vladata nelagodje in odpor, saj niso pripravljeni na sobivanje. Počasi pa njihova averzija slabi, začnejo vzpostavljati stik in bližino, sčasoma so se prisiljeni poglobiti v resnejše, bolj tehtne teme, saj spričo surove, neokrnjene pokrajine začutijo nemoč in strah pred mogočnostjo narave. Večdnevni pohod jih zbliža in poveže. V romanu sem želela poudariti, kako pomembno je, da izstopimo iz udobne cone in izrazitega individualizma in skušamo videti, začutiti sočloveka.
Ubrisani smo, pač, vsi po vrsti, kot pri norcih. Še nikoli se nisem počutila tako sprejeto med vrstniki.
Str. 184
Preplezamo vse, kar je treba, in se začnemo vzpenjati. Gruščnata pot vodi gor, gor, gor, in mimo gromozanske plantaže smilja. V bližini je skrinjica z novim žigom.
Obhodimo plantažo smilja in se po skalnatem pobočju nad morjem podamo po šestkilometrski – tako vsaj piše na tabli – ostri, kamniti potki med borovci, rujem, žajbljem in oljkami.
Z vseh vetrov prihaja spoznanje, da so mladi danes preveč na elektronskih napravah in se iz njih ne znajo več izklopiti. Bi si želeli, da vaša knjiga med njih prinese tudi to sporočilo? Da je več treba ven, v naravo, na druženje s prijatelji?
Seveda, narava in prijatelji so postulat, na katerem je treba graditi naše medosebne odnose in pristni človeški stik. Želela sem ustvariti napet, dramatičen popotniški roman, ki bo mladim bralcem ponudil drugačne vpoglede, predvsem pa možnost, da jih pot privede bližje k prehodu v odraslost.
Ali upate, da bo kdo od mladih prebral roman, se iz njega res nekaj naučil in rekel, gremo na Camino Krk? Bo to nekakšen vpliv na knjižni turizem?

Tega si ne domišljam. Ampak saj ni treba na Camino nekam daleč, Camino je pot in ta lahko vodi tudi v bližnji gozd, na travnik, kucelj, goro. Narava vabi in nikoli ne razočara.
Zakaj prav Camino na Krku? Ima za vas kakšno posebno vrednost?
Krk sem do Camina poznala le kot počitniško destinacijo. Nakar me je pošteno presenetil s svojo prvinskostjo in neokrnjeno pokrajino. Predvsem gozdovi so precej temačni in skrivnostni, ponekod je opaziti razrito zemljo, ki te spomni, da je na Krku precej divjih svinj. Po drugi strani pa nudijo skale in krš pravo nasprotje zelenilu. Pot je speljana okrog otoka in z izjemo zadnje etape ni prezahtevna. Obenem pa je dovolj blizu, da zveni planinski tabor na Krku dovolj verjetno.
Tudi sami veliko hodite. Navsezadnje ste izdali več knjig na temo hoje. Kaj vas pri pohodih tako navdušuje, da so se naselili celo v vaših romanih?
Človek je ustvarjen za gibanje. Tako kot rada hodim in tečem, rada berem in pišem o tem. Medtem ko koraki meljejo pot, glava melje misli. Hoja je gorivo za možgane in snovanje novih zgodb pod milim nebom je bolj kreativno in žlahtno od tistega v zatohlosti pisarne.
Kaj radi berete?
Odvisno od počutja. Rada berem vse po vrsti, vendar sem zadnje čase kar izbirčna, večkrat odložim knjigo, ki me ne prepriča.
Kupljena ali izposojena knjiga?
Oboje.
Koliko knjig približno kupite na leto?
Med deset in dvajset.
Ali so vam starši v otroštvu brali knjige?
Niso. Mi je pa mama nosila knjige iz knjižnice, kadar sem bila bolna.
Najljubša knjiga iz otroštva?
Mary Poppins.
Katere tri knjige bi v branje priporočali bralcem mojega bloga?
Moj izbor lanskega leta: Valerie Perrin: Sveža voda za rože, Camila Sosa Villada: Pokvarjenke (v izjemnem prevodu Mojce Petaros) in Irena Cerar: Svetišča narave.
Knjiga Koliko še? je izšla pri založbi Miš, najdete jo na povezavi.