»Poznamo pač veličastnejši prizor od morja, to je nebo; poznamo pa še veličastnejši prizor od neba, to je notranjost duše.«

Victor Hugo

Knjigo Črna mati zemla Kristiana Novaka sem prvič prebral pred več kot dvema letoma. Po ogledu predstave po omenjeni knjigi, sem jo lani še enkrat. Nato sem jo letos še tretjič, tokrat v hrvaščini. Nedavno sem si tudi preko spleta še enkrat ogledal predstavo. Brez zadržkov lahko rečem, da je to moja najljubša knjiga. S svojo zgodbo nas popelje v čas okoli osamosvajanja Hrvaške in v globine osebnega doživljanja sveta okoli nas.

Še zdaj se spominjam prvega branja knjige na obzidju majhnega francoskega mesteca, ki je bilo obsijano z jesenskim soncem in slišalo se je bučanje morja. Kontrast med svetlobo realnega sveta okoli mene in temačnostjo izvrstnega romana je bil močan.

Življenje Matije Dolenčca spoznamo, ko je v svojih tridesetih izdal en uspešen roman in piše drugega. Njegovo na prvi pogled urejeno življenje pa je vse prej kot to. S punco se čedalje več prepirata in pisanje romana mu ne gre in ne gre. Ona je frustrirana, ker ugotavlja, da ji glede vseh dogodkov, ki so se zgodili pred njegovo selitvijo v Zagreb, laže. Zanj je njegovo celotno otroštvo zamegljeno in se ne spomni skoraj nobenega dogodka. Preprosto ne ve in zato vse dogodke iz otroštva konfabulira. To ga pripelje tako daleč, da svoji punci razlaga kje so bili s šolo na izletu in kako so se imeli na podlagi slik, ki jih je ona naključno natisnila iz interneta. Punca ga sooči z laganjem in ga zapusti. On ostane zmeden, sam in obupan. Konfabulacija je njegov odziv na travmo iz otroštva in se ga kot takega sploh ni zavedal. S pomočjo sestre, ki je shranila njegova deška pisma pokojnemu očetu, in psihologa se vrne v svojo preteklost in začne z njo obračunavati.

»Ljudje so sposobni narediti čisto vse, da bi preživeli. Požirali bodo sranje, kradli, prosjačili, lagali, ubijali, izdali prijatelja. Jaz sem moral samo pozabiti, da bi preživel.«

Roman nas popelje v neznan kraj v hrvaškem Medžimurju, kjer je Matija preživljal svoje otroštvo z mamo, babico in starejšo sestro. Bil je popolnoma običajen otrok, dokler ni umrl njegov oče. Takrat se je umaknil v bogat domišljijski svet, ki so ga poleg otroških vsebin napolnile tudi lokalne folklorne zgodbe. Otroški možgani so to preobremenitev v njegovem primeru poskušali rešiti z namišljenima prijateljema. Pujto in Hešto se prvič pojavita, ko skupaj z babico podi kokoši v kokošnjak. Njuni imeni nastaneta kot posledica posnemanja in preoblikovanja besed, ki jih babica uporabi za podenje kokoši. Sprva se prikažeta kot prijateljska, sčasoma pa ugotovimo, da sta vse prej kot dobra. Pujto in Hešto enkrat zakoljeta babičine kokoši, večkrat razmečeta Matijino sobo in ustvarjata raznorazen nemir. Vse to se tudi v resnici zgodi, ampak teh stvari nista zakrivila onadva.

Matija ves čas ne verjame, da je oče res umrl in ga išče. Pri iskanju očeta si pomaga z lokalnimi pripovedmi. Najprej pomisli na zgodbo o murskih deklicah, ki zapeljejo fante in moške, da pridejo v Muro. Da se lahko taka oseba vrne, je potrebno murskim deklicam dati nekoga v zameno. Možgani 5-letnika zgodbo razumejo dobesedno in tako hoče svojega prijatelja sredi noči zamenjati za očeta, pozneje pa bi babico zamenjal zanj. K sreči odrasli to preprečijo. Ko mu to ne uspe, gre pozimi ponoči sam iskat očeta v gozd, ki je malo oddaljen od vasi. Tam bi naj živeli svečarji, ki bi lahko ugrabili očeta. Takrat od utrujenosti in izčrpanosti zaspi in dobi ozebline, zaradi katerih pristane v bolnišnici. Po tem se nekoliko umiri in nekaj let mine v mirnem vzdušju. Vse dokler se v vasi ne začnejo dogajati samomori. Ker pa je s sovaščani, ki so storili samomor, bil v stiku v njihovih zadnjih nekaj urah ali celo minutah življenja, za njihove smrti obtoži sebe. Njega pa obtožujejo tudi vaščani. Pujto in Hešto se vrneta, vendar ima tokrat nekoliko več moči nad njima.

Zgodba gre v resne globine Matijeve duše in ugotovimo, da si človeški možgani pri hudih dogodkih pomagajo na različne načine. Otroški seveda drugače, kot to počnejo odrasli. Agresivnost je lahko posledica različnih dogodkov iz otrokovega življenja. Namišljeni prijatelji, ki so lahko čisto običajni, pa so tudi lahko razlog za iskanje vzroka težav. Roman nam tudi pokaže pomembnost pristopa odraslih do težkih tem z otroki. Matija sam reče, da če bi mu mama rekla, da je očetu prenehalo biti srce in vsi organi nehali delati, bi to razumel. Sama beseda smrt pa mu, kljub prisostvovanju pri ritualih ob smrti očeta, ni bila razumljiva.

Knjiga se bere zelo tekoče, nas kar posrka vase in med branjem ene strani že pogledujemo k naslednji. Kar nekaj dogodkov spremljamo s cmokom v grlu, tudi po zaslugi pisatelja, ki dogodke opisuje zelo pristno. Noči so res temne in megle še posebej goste. Pristnost romanu verjetno doda dejstvo, da je vsebino črpal iz lastnih dogodkov in občutkov. Kristian Novak zna spretno vplesti “magičnost”, ki je tudi sicer del našega, pogosto pozabljenega, vsakdana. To naredi še bolj izrazito v svojem tretjem romanu Cigan, ampak najlepši. Obe knjigi sta več kot zasluženo dobili različne nagrade in po obeh sta narejeni odlični gledališki predstavi. Priporočam v branje.

Dodatek: Urška

Črna mati zemla je izšel v prevodu Đurđe Strsoglavec, leta 2015, pri založbi Modrijan. Knjiga je danes razprodana. Na letošnji Fabuli smo imeli izredno srečo in čast, da nas je lahko obiskal avtor Kristian Novak (ravno takrat so bile množične odpovedi dogodkov in potovanj zaradi pričetka virusa). Moje “poročilo” si lahko prebereš tukaj. V okviru festivala je izšla tudi knjiga Cigan, ampak najlepši, prav tako v prevodu Đurđe Strsoglavec, pri založbi Beletrina. Knjigo zaenkrat še lahko dobite in to za pičlih 10€.