Čeprav se zdi, da je trenutno skoraj nemogoče odpreti novo založbo v Sloveniji, je to uspelo Manci G. Renko, ki je letos ustanovila založbo No!Press. Pri založbi verjamejo v literaturo, ki živi med ljudmi, oblikuje debate, potuje iz rok v roke, spreminja naše razmišljanje in nas presega na načine, ki jih še sami ne moremo razumeti. V letošnjem letu so do zdaj izdali dve knjigi Prepovedani zvezek Albe de Céspedes (prevod Mišo Renko) in Love Me Tender Constance Debré (prevod Eva Mahkovic in spremna beseda Jedrt Maležič). V že 26. Pogovoru objavljenem na blogu sva se pogovarjali o njeni poti do založništva, izkušnjah, slovenskem založništvu, prvih korakih v podjetniški svet in še marsičem.

Manca, na področju založništva deluješ že kar nekaj časa, čeprav to ni bilo tvoje primarno študijsko področje. Kako si kot majhna zašla v svet branja in kasneje v svet založništva? Jaz imam predvsem v mislih tvoje vodenje festivala Fabula, je bil to tvoj prvi skok v to smer?

Moji primarni strasti v življenju sta bili književnost in umetnostna zgodovina. Vem, da me je celo gimnazijo zanimalo skoraj samo to, hkrati sem bila v tem res dobra, šlo mi je zlahka in ob tem sem veliko čutila. Morda mi je bilo to celo preveč lahko in spomnim se, da sem si, ko sem vpisala študij zgodovine in nemščine na Filozofski fakulteti, rekla, vem, da bodo knjige in umetnost vedno z mano, nikoli pa se ne bom zmogla prisiliti tekoče govoriti nemško ali si zapomniti velikih zgodovinskih dogodkov, a se mi zdi to pomembno – da resnično lahko razumeš ozadje tako književnosti kot umetnosti. Moj študij je bil torej odločitev za poglobitev ljubezni in ne sledenje strasti. S časom me je zgodovina začela zares zanimati, sploh teorija zgodovine pa postmodernistični pristopi k zgodovinopisju, zato sem se odločila za akademsko kariero. A to je zelo prekaren svet, vsaj zame, ki na tem področju res nimam sreče (zavezništev, zvez), zato sem potrebovala dodatni poklic, da sem lahko preživela. Ta je prišel precej naravno, ker sem že na faksu veliko pisala in objavljala, okoli leta 2010 pa je bil na spletni strani Filozofske fakultete razpis za nove sodelavke in sodelavce AirBeletrine. Takrat sem se prijavila in nato sem z leti vedno tesneje sodelovala z založbo Beletrina, sprva kot honorarna sodelavka AirBeletrine, nato njena odgovorna urednica, leta 2016 pa sem prevzela tudi vodenje festivala Fabula, kjer sem bila v povezavi s knjigami resda najbolj javno izpostavljena. To delo sem jemala zelo resno in zdelo se mi je pomembno ter odgovorno.

Kako gledaš na stanje slovenskega založništva? Se ti zdi, da imamo premalo neodvisnih (manjših) založb, ki bi se morale truditi izdajati knjige, ki jih hočejo, in ne tiste, ki jih »morajo«?

Razumem, zakaj ni neodvisnih založb: ker to ogromno stane in zahteva veliko dela. No!Press je nastal iz mojih prihrankov, iz katerih bi si kdo drug morda kupil avto ali si privoščil več dolgih počitnic. Čeprav res veliko delam, si od tega dela še nisem mogla izplačati niti evra; kar zaslužimo s prodajo, vložimo v izdajo naslednje knjige in izplačilo honorarjev sodelavkam in sodelavcem. Da bi bila upravičena do JAK subvencije, bi morala najprej izdati šest knjig, naslednji dvoletni razpis, na katerega bi se lahko prijavila, pa bo spomladi leta 2026. Sistem je postavljen tako, da se izčrpaš, preden bi lahko prišel do subvencije – služi tistim, ki so že v njem, za zunanje pa predstavlja trdnjavo. Da se lahko grem »založništvo«, moram imeti še eno službo in potem založbi posvečati ves »prosti čas«. Nikomur ne morem očitati, da ne izbere te poti, to bi bila vendarle norost.

Kako se ti je bilo podati na podjetniško pot? Si se prvič srečevala s takimi birokratskimi postopki, kot so odpiranje podjetja, iskanje tiskarja, prijave knjige v NUK itd.? Si imela pri tem kakšne izzive?

Nekajkrat sem si rekla tisto klasično stvar: če bi vedela, da je tako težko, se tega nikoli ne bi lotila. Pa sem zaradi izkušenj iz založništva precej dobro vedela, v kaj se spuščam. Ampak hkrati se mi zdi to, česar sva se z Zoranom Pungerčarjem, oblikovalcem in partnerjem No!Press, lotila, res pomembno. Čeprav ni denarja in je veliko dela in se zdi, da je pot kdaj res težka, je določeno zadoščenje v tem, da veš, da si scela neodvisen in da na koncu zmoreš. Da ti nikomur ni treba polagati računov in da vse lahko narediš sam_a. Knjige na koncu pridejo do ljudi in se jim zdijo pomembne, naročajo jih, komentirajo, podpirajo, nama dajejo vedeti, da so njihove pomembne sopotnice. In to je izjemno.

Velikokrat lahko na družbenih omrežjih vidimo, da na profilu založbe delite tudi zgodbe iz ozadja, vidimo tebe, obkroženo s kupi paketov, ki jih pakiraš in odpošiljaš kupcem, bralcem. Kako gledaš na ta del založbe? To je vendarle tisti del, ko pravimo, da si pri manjših podjetjih sam za vse … Se ti zdi zato stik s kupci večji?

Absolutno je stik večji in meni se zdi ključen. Živimo v svetu nenehnih impulzov, a z malo resničnimi stiki. Biti povezan s knjigami, umetnostjo, je ena od najlepših povezav. Upam, da to ne bo zvenelo preveč creepy, ampak tako rekoč vsako ime in naslov na ovojnico napišem sama. Vem, komu pošiljamo knjige, vidim, da ljudje s časom naročijo več izvodov enega naslova, in si nato skušam predstavljati, komu to knjigo podarijo; to mi je res lepo, biti del obdarovanja, deljenja dobrih trenutkov, pozornosti.

Sama upravljaš tudi z družbenim (Instagram) profilom založbe. Si se prvič srečala s čim takim (razen osebnega) in kako ga vidiš? Je to tudi pot do novih kupcev in bralcev? Se pri objavljanju srečuješ z izzivi?

Nisem dobra managerka družbenih omrežij, to vem, mnogi so v tem boljši in se konec koncev s tem tudi profesionalno ukvarjajo. Jaz se ne. Pa tudi zelo dobra prodajalka nisem, upira se mi misel na to, da bi ljudi bombardirala s svojo vsebino. Večino stvari objavim precej spontano, v želji kar najbolje predstaviti knjigo, a hkrati ne zavajati ljudi. Skušati formulirati objave tako, da bodo ljudje vedeli, za koga je določena knjiga, se prepoznali v vsebini in zato knjigo kupili. Moj cilj ni prodati čim več knjig, ampak z določeno knjigo najti ljudi, ki jim bo to delo res veliko pomenilo. Kar se mene tiče, so to trajne vezi in tako se gradi zaupanje. Nimam denarja in osebja, da bi v boju z algoritmom konkurirala velikim založbam, lahko pa skozi našo majhnost in obvladljivost skušam graditi trajnejše odnose.

Si se kaj spraševala, kakšne izzive bi ti morda lahko prinesla novo odprta založba ali se s tem raje ne obremenjuješ in si »go with the flow«?

Če nam bo zmanjkalo denarja in ljudje ne bodo kupovali naših knjig, bomo pač zaprli. Že ko sem v založbo vložila svoj denar, sem se zavedala, da se morda nikoli ne bo povrnil, in sem s tem pomirjena. Seveda si tega ne želim in bi me potrlo ter prizadelo, bila bi tudi jezna, ker vem, da delamo bolje od mnogih, ki so deležni javnih sredstev, in je ta sistem zelo nepošten, a hkrati mi je pomembno tudi znati prenesti poraze in iti naprej. Za vsako knjigo, ki nam jo bo uspelo spraviti v svet in najti bralke in bralce zanjo, bom neskončno vesela, in na koncu je to tisto, kar ostane.

Zdaj imate izdani že dve knjigi, založba je dobila precej pozornosti v medijih in odzivov kupcev ter bralcev. Kakšni so ti odzivi?

Odzivi so zelo lepi. Zelo veliko mi pomeni, ko mi ljudje pišejo ali mimogrede povedo na ulici, kako všeč so jim naše knjige, naj nadaljujemo delo.

Avgust je mesec, v katerem se praznuje tudi ženska prevodna literatura, za zdaj ste izdali dve knjigi ženskih avtoric. Je to namensko? Boste tako tudi nadaljevali? Zakaj se ti zdi, da moramo izpostavljati ženske avtorice?

Sama predvsem verjamem v dobro literaturo. Mislim, da so bile ženske v našem založniškem prostoru dolgo podcenjevane, tudi če so bile prevedene, so bila njihova dela na neustrezne načine komunicirana, umeščena v svet, velikokrat pa tudi neprimerno prevedena. Ampak še zdaleč ne bi rekla, da me zanima samo literatura žensk, me pa kot zgodovinarko in založnico zanimajo tišine, stvari, ki so izpadle iz kanona, pogoji dela, izginotja. Ampak hkrati bom do zadnjega diha zagovarjala tudi, da je literatura lahko tudi samo zabavna in da je napisati dober page-turner umetnost.

Najbrž so te to zagotovo že večkrat vprašali, ampak kakšni so tvoji cilji za prihodnost založbe? Gre sedaj vse po načrtih?

Rada bi, da preživi, da bralke in bralci v njej vidijo smisel in nekaj, kar je vredno podpirati, in da se lahko razvija. Rada bi, da naše knjige prinašajo smisel in veselje in zadoščenje in zadovoljstvo, meni in bralstvu. Ne bi se branila tudi, če bi si kdaj lahko izplačala plačo (smeh).

Kaj rada bereš?

Avtorje in avtorice, ki si upajo zastaviti lastno kožo. In so pametnejši_e od mene.

Kupljena ali izposojena knjiga?

Kupljena.

Koliko knjig približno kupiš na leto?

Trideset ali več?

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige?

Ja.

Najljubša knjiga iz otroštva?

Nimam najljubših knjig in vsak dan sem vesela, da nisem več otrok.

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

Klišejski odgovor na klišejsko vprašanje: Neapeljski cikel Elene Ferrante.

Lektura pogovora: Anja Grmovšek Drab do.pike.