Mimo je zapeljal vlak in pomislila sem, da imaš v življenju samo eno izbiro: ali z balkona opazuješ vlake ali pa iz vlaka opazuješ balkone.

Svojim zgodbam se nisem znala smejati. Nisem znala mešati resnice in domišljije, nisem znala iz spominov ustvarjati zabavnih pripovedk.

“Ne vem, ali sem postala prevajalka,” sem rekla. “Po mojem sem se takšna že rodila. Že kot otroku se mi je zdelo, da nihče ne govori mojega jezika in da se moram, če želim, da me drugi razumejo, neprestano prevajati.”

Možno je bilo, da se v vsakega človeka zaljubimo drugače.

Odhod ni razhod, sem mu hotela reči. A Abreise in Abscheide se ne rimat in nisem bila zadovoljna s prevodom.

Ljudje so ljudje, in če tega ne moreš sprejeti, je morda res bolje, da umreš.

Nadan ni razumel mojih zgodb in jaz ne njegovih, a sprejela sem, da človeški možgani delujejo na zelo različne načine in da se ljudem uspe sporazumeti le po naključju. A kaj, če ne razumeš več lastne zgodbe? Kaj, če se nepovratno pretrga nit zgodbe, ki jo sam pripoveduješ?

Nisem vedela, kako naj mu prevedem, da nisem več razumela potrebe po pripovedovanju neresničnih zgodb. Da me je bilo strah, da bi se izgubila med resnicami in lažmi, ostala ujeta med svetlobo in senco, med vero in dvomom.

“Da nekdo ustvari svet in te povabi vanj, kakor v svoj novi dom, ki ti ga želi razkazati, je lepo in darežljivo, a hkrati tudi vsiljivo,” sem rekla.

Ljudje pač potrebujemo in ljubimo zgodbe. Izmišljene in neizmišljene. 

Morda je nerazumevanje le zavračanje razumevanja.

Če bi se potrudila in jih prevedla, bi moj profesor zlahka razumel moje zgodbe. In zato se bom nekoč potrudila in jih prevedla. Samo zanj bom prevedla vse svoje zgodbe. Tudi tiste, ki bolijo. 

“Odvadil sem se spati v mrzlih, starih hišah,” je rekel.
“Jaz se tega nisem nikoli navadila,” sem rekla.

Odraslega človeka je nemogoče ljubiti, če ne vidiš otroka v njem.

Naše zgodbe v nemščini niso smešne, Marko, sem mu hotela reči. Naše zgodbe v nemščini niso zgodbe. In nas ni več v njih. Prevod nas vse izbriše.

Vsi smo le stopinje v snegu. In ko sneg skopni, nihče ne ve, da smo šli tod mimo.

A ljubljenje, ki se skuša izogniti vrhuncu, je enako nesmiselno kot življenje, ki se skuša ustaviti.

Dandanes je precej teže prepričati svet, da si velik umetnik, kot biti veliki umetnik.

Morda je bila tudi ona takrat izgubljena v praznem prostor med različnimi postajami v življenju, tako kot sem bila zdaj jaz. Morda tudi ona na svoji takratni poti ni imela postaje, na kateri bi si res želela izstopiti; morda si je želela, da tisti vlak nikoli ne bi prispel na cilj. Morda je tudi ona med premikanjem po območju brez signala gledala svoj odsev v zapacani šipi, polni tujih prstnih odtisov in čutila, da se ne pelje ona mimo sveta, ampak se svet pelje mimo nje.

Na begu imaš z vsakim korakom manj prtljage, kos za kosom jo puščaš za seboj in naposled se le še ustaviš in praznih rok obsediš, in od življenja ostane le še življenje samo, vse drugo leži odvrženo po jarkih ob cestah. 

Goran Vojnović: Šum češnje
Založba Goga, 2026