Nov roman založbe Miš je izšel v zbirki Evropske pisave in tokrat obravnava tematiko begunstva in preseljevanja. Dogajanje je večinoma časa postavljeno na otok Ellis, na katerem so Američani postavili glavni imigrantski center.

Vstopna točka Caste Garden je delovala med leti 1855 do 1890 (danes se imenuje Castle Clinton), ter je bila locirana na Manhattnu. Približno osem milijonov imigrantov naj bi šlo skozi njihova vrata, večina njih iz zahodno evropskih držav, kar ponazarja prvi večji val imigrantov, ki so se naselili v ZDA. Sčasoma je postalo jasno, da je stavba neprimerna in slabo opremljena za masovno število ljudi, zato so se odločili postaviti imigracijski center na otoku Ellis, imenovan tudi “otok solz“. Prve imigrante je tako pričel sprejemati 1. januarja 1982. V 62 letih je skozi otok v Ameriko vstopilo več kot 12 milijonov ljudi.

Danes je na otoku in v stavbi urejen imigracijski muzej (več o zgodovini otoka Ellis tukaj) na in o njem pa so posneli več filmov (o katerih malce kasneje).

Poslednji varuh otoka Ellis

Idejo za roman je avtorica dobila ravno na obisku muzeja, kjer si je ogledovala fotografije in ob tem zaželela, da bi njihovo zgodbo popisala v pisani obliki. In to ni njen prvi roman, ki je imel povod zunaj literarnih umetnin. Njen prozni prvenec Tihotne ure je nastal zaradi odziva na sliko Ženska pri Virginalu (Nizozemski slikar Emanuel De Witta, okrog leta 1660), za svoj kasnejši roman Senca naših noči je nastal na podlagi slike Sveta Irena skrbi za svetega Sebastijana (Goerges de La Tour, 1649), v romanu Naša razglašena življenja preplete življenje ljubimcev v ritmu Schumannovih skladb.

Svoje navdihe tako išče tudi zunaj literature in nič čudnega ni, da so jo fotografije ljudi v centru tako zelo prevzele, da je zaradi njih napisala roman.

Zgodbo v dnevniški obliki pripoveduje direktor imigracijskega centra, John Mitchell, ki svoje spomine zapisuje v letu 1954, ko so se odločili center zapreti. Spominja se svojega življenja, ljubezni, ljudi, dogodkov, zaposlenih. Devet dni ima, da popiše svoje spomine in vse pripravi na prevoz v drugo ustanovo.

Spočetka mi je bilo branje malce čudno, kot da sam pripovedovalec oziroma zapisovalec svojega življenja, ne bi znal zelo dobro pisati ali se izražati. Vendar skozi zgodbo izvemo, da je hodil v gledališče, da je bral knjige. Njegovi stavki se včasih berejo nerodno. Vendar sedaj, ko premišljujem in gledam za nazaj, je to verjetno učinek, ki ga je sama avtorica želela doseči, saj gre vendarle za dnevnik zapisan v devetih dneh, proti koncu se mu je vse bolj mudilo, kot izvemo v epilogu:

“Začetki vsakega dnevnika, natančno datirani, so zapisani jasno, v urejeni pisavi, naravnost, z vrstico presledka, medtem ko po dveh ali treh straneh ni več tako. Ritem pisave se pospešuje, videti je, kakor da bi mestoma prehitevala sama sebe, črke se nagibajo v desno, kakor da bi jih priganjala teža roke, vrstice so si bližje skupaj, robovi se krčijo, kakor da bo zmanjkalo časa in papirja, vendar pa je vsaka izmed strani skrbno oštevilčena zgoraj na desni, številka pa je nervozno obkrožena. Datumi, ure so označeni natančno, kakor da bi te oznake piscu pomenile poslednje orientacijske točke, mostove nad breznom. Logana pa je najbolj presenetilo to, da je bila celota napisana brez popravkov, brez prečrtavanja, kakor da bi si pisec vnaprej zamislil natančen razvoj pripovedi in mu je preostalo le še, da jo preslika na liste.”

148-149 str-

Skozi prepletanje njegovega življenja in opisovanja del na samem otoku in v centru izvemo marsikatere podrobnosti, od tega kako je potekalo popisovanje ljudi in izpraševanje, do zaposlenih, ki so se včasih do ljudi obnašali zelo pristransko. Skozi branje in predvsem proti koncu romana spoznamo, da si je človek moral olajšati dušo. Ni svetnik in skozi življenje je storil marsikaj, kar je kasneje obžaloval – zato dnevnik in popis. Čeprav se skozi pripovedovanje trudi sebe prikazati kot človeka, ki se je strogo držal pravil, pa lahko preberemo, da je storil nekaj groznega, kar ga je kasneje spremljala do konca njegovega življenja na otoku Ellis.

John Mitchell je bil ambiciozen in priden človek, zato je kaj kmalu prišel do direktorskega položaja v centru. Vodil ga je predano, učinkovito in natančno. Hitro se je poročil s prijateljevo sestro Liz, ki se je odločila za poklic medicinske sestre, tako sta si skupaj na otoku preuredila nekaj sob v dostojno stanovanje. Vendar tragedija nikoli ne počiva, kaj kmalu jo je izgubil. Od takrat naprej je večino svojega življenja preživel na otoku, izguba ga je močno potrla in postal je osamljen. Čeprav je vsak dan videl in spoznal mnogo ljudi, pa ti niso mogli nadomestiti osamljenosti, ki se je naselila v njegovo življenje. Liz je imel namreč tako zelo rad, da je njeno izgubo lahko nadomestil samo s tem, da se je vrgel v delo.

“Včasih me obide občutek, kot da se je celotno vesolje zame skrčilo na premer tega otoka. Otoka upanja in solza. Prizorišča čudeža, ki obenem stre in obnavlja, ki je preobrazil irskega kmeta, kalabrijskega poljedelca, nemškega delavca, poljskega rabina ali madžarskega zaposlenega v ameriškega državljana, potem ko ga je oskubil njegove nacionalnosti. Zdi se mi, da so vsi še zmeraj tu, kakor množica prikazni, ki lebdijo okrog mene.”

str. 8

Njegova usoda se preplete s tremi prišleki, z zelo mlado Italijanko Nelli Casarini, spretnim Francescom Lazzarinijem in fiktivnim madžarskim pisateljem Gyorgyjem Kovacsem. Dejanje z mlado Nelli ga spremlja do konca, nikoli si ne upraviči svojega dejanja in še prav dobro se zaveda, da je pri tem izkoristil svoj položaj. Morda ga ravno zato gane usoda Lazzarinija, ki naj bi po poročanju italijanske oblasti bil anarhistični prestopnik, vendar mu John vseeno odobri vstop v Ameriko. Zadnji, pisatelj, je tisti, ki ga ponovno spomni na grozno dejanje in zaradi njega se spet odpravi v mesto, kupi njegovo knjigo in se razjoka.

“Od nekdaj sem se bal zaupati, bal sem se, da bi pozabil na tisto namišljeno zaščito, ki mi jo je nudil status, četudi globoko v sebi ne pozabljam, da sem prišel semkaj kot navaden uslužbenec.”

str. 104

Poslušaj odlomek

Roman je nekaj posebno inovativnega v smislu pripovedovanja zgodb o priseljencih, saj jih je večina zapisanih z njihovega vidika. Avtorica si je zgodbo zamislila z vidika direktorja, saj jih je ta videl več in bolj obširno, kot pa prišleki na otok. Tako pripoveduje selekcijo izbiranja ljudi, ki jim bo dovoljen vstop v Ameriko skozi “Zlata vrata”. Direktor je odločevalec in tega se še predobro zaveda.

“Določenim sem odprl Zlata vrata; drugim sem zaloputnil rešetke pred vsakršnim upanjem; še drugim nisem bil nič drugega kot direktor zapora, mimoidoča senca, tiha in stroga, od katere lahko vselej pričakujejo najslabše. Služenje državi včasih poteka s čudnih vidikov in ne odločaš vselej sam o obrazu, ki ga boš kazal drugim.”

str. 20

Sama zgodba ima element, ki vam ga ne morem izdati, vendar pa odpira mnogo vprašanj, ki bi se lahko ob branju in po njem razvila. Predvsem o moralnosti direktorjevega početja, kako je, če o takšnih stvareh piše ženska, ter kaj to pomeni za sam roman.

S strani avtorice

Avtorica je ustvarila tudi digitalni prostor, kjer nam ponuja morebitno podaljšanje branja, tam pa se najdejo tudi fotografije in glasba, ki so nastale pred ali med pisanjem te knjige. Na njem lahko dobite boljši občutek, kako je vse skupaj občutila Gaëlle Josse.

Poglej si, kaj o samem romanu pove avtorica:

Filmske upodobitve otoka Ellis

Priseljenka (The Immigrant, 2013)
V začetku 20. stoletja želita Poljakinja Ewa in njena sestra Magda najti boljše življenje v ZDA, toda Magdo zaradi bolezni zadržijo v karanteni na otroku Elis pred New Yorkom. Ewa podleže obljubam šarmantnega Bruna, ki ji obljubi lepšo prihodnost, vendar jo kmalu začne siliti v prostitucijo. Zbegana mladenka skuša brez uspeha najti pomoč pri sorodnikih in ko se zdi že vse izgubljeno, ji iskrico upanja obudi prijazni Brunov bratranec in večni tekmec Orlando.

Ellis (2015)
Kratek igrani film (v glavni vlogi Robert de Niro), ki se spominja zgodnjih let na otoku Ellis, skozi izkušnje imigranta.

Forgotten Ellis Island (2008)

Dokumentarec o otoku Ellis, imigrantskem centru in ljudeh.

Predstavitev knjige na blogu in družabnih omrežjih je nastala v sodelovanju z založbo Miš. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani – Poslednji varuh otoka Ellis, z brezplačno poštnino.

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.