Intervjuji

Intervju #13 – Jedrt Lapuh Maležič: “Pri Poslednjem varuhu otoka Ellis sem tako uživala, da sem zdaj kar nekako zradirala zagate iz spominskih kamric!”

Fotografija: Jože Suhadolnik za V.B.Z

Jedrt Lapuh Maležič je prevajalka (iz angleščine in francoščine) in pisateljica (Bojne barve, Težkometalci, Vija vaja ven). Od leta 2007 je samozaposlena v kulturi in članica DSKP.

Če ste se kdaj spraševali kdo je ena izmed tistih prevajalk, čigar čudovite, čarobne in kakovostne prevode lahko prebirate, se vam Jedrt malček razkrije v spodnjem intervjuju z mano. Pogovarjali sva se o prevajalski (in pisateljski) rutini, razkrije tudi odgovore na tipična vprašanja na blogu Booknjige, posvetili pa sva se tudi prevodu knjige Poslednji varuh otoka Ellis, ki je izšla pri založbi Miš. O knjigi sem že pisala in si lahko prebereš tukaj. Intervju je res simpatičen ter poln energije in veseli me, da se je bila Jedrt pripravljena “pogovarjati” z mano.


Na kratko se predstavi in povej kaj rada počneš? 

Ime mi je Jedrt, sem pisateljica, prevajalka, samozaposlena v kulturi, mama živahnega petletnika, oboževalka različnih zvrsti glasbe, filma, gledališča, tudi spletnih omrežij in predvsem v zadnjem času lakomna odjemalka vsakovrstnih umetnosti. Pišem, berem, požiram serije in med delom vselej poslušam muziko. Da se ne slišim dihati 😊, to me namreč edino dekoncentrira. Če sem imela v zadnjem času kaj prostega teka, sem snovala najnovejši roman ali popravljala že tako rekoč končanega, Napol morilke.  

Kako izgleda tvoj tipičen »prevajalski« dan? Ali ti je epidemija pri tem kaj v škodo/breme?

Moj prevajalski dan se začne takoj po jutranji kavi, včasih že med njo. Najprej preberem mejle, poslušam komad ali dva, potem pa se – kadar ni epidemije in so vrtci normalno odprti – prestavim v bližnjo pisarno, ki si jo delim še z dvema simpatičnima človekoma. Tam imam kakovosten stol, zvočnik in prenosnik, kar mi zadostuje. Če je možno, grem v fini družbi na kosilo na tržnico ali v Staro Ljubljano. Potem zmeraj malo trpim, ker se mi nič ne da. Spijem še eno kavo, se za kravatlc zvlečem nazaj v pisarno in prevajam ali pišem, dokler ni bodisi čas za v vrtec bodisi tema. Rada grem zvečer kam ven, skoraj po pravilu vezano na aktualno kulturno ponudbo, predvsem pa na druženje s somišljeniki. Med epidemijo v glavnem delam od doma, kuham, pospravljam, se igram s tamalim, žaltave razdiram po spletnih klepetalnicah in sem na splošno precej zunaj svojega območja udobja. Čeprav se ne sliši ravno grozno, komaj čakam, da se uščipnem in zbudim iz te godlje.  

Foto: osebni arhiv Jedrt Lapuh Maležič.

Ali pri prevajanju romanov ostaneš nevtralna – nimaš pozitivnega/negativnega odnosa do njih ali pa ti je kdaj težko prevajati, če ti roman ni všeč? Se je to že zgodilo?

Oh, do romanov imam vsekakor zmeraj kar jasen odnos, vendar pa se poskušam osredotočiti na njihovo tolmačenje, tudi če mi niso všeč. Na splošno uživam, kadar je besedilo slogovno zahtevno, kadar avtor kot kaskader krmari med pošvedranimi in zbornimi jezikovnimi registri. Vseeno pa si dostikrat privoščim tudi prevode »lahkotnejših« žanrov, ki mi omogočijo odmisliti zagrizenost v samo besedišče in me pustijo že med prevajalskim delom sanjariti o lastnih avtorskih projektih. Najbolj pa sem, kolikor se spominjam, trpela med prevajanjem novodobnih duhovnih priročnikov. Pri romanih in leposlovju na splošno se nekako zatopim v ustvarjalni proces, tudi če je zgodba manj zahtevna, kadar pa se ne strinjam z vsebino, je moja strpnost resnično na preizkušnji.

Ali te ob prevajanju določene knjige zagrabi, da bi prebrala in prevedla še ostale avtorjeve knjige? Mene namreč takšne stvari primejo ob branju, če se mi zdi ena knjiga dobra, si vedno želim prebrati še ostale.

Vsekakor! Ampak pravzaprav sem redko prevajala več izdaj istega avtorja, kdo bi vedel, kako to, nazadnje sem prevajala dve deli Ransoma Riggsa, Otok nenavadnih otrok in Knjižnico duš. To počnem pravzaprav tudi pravkar, prevajam tretji del tetralogije Izbris avtorice Teri Terry. In nadvse zanimivo je spremljati, kako se njena štrena odmotava iz knjige v knjigo, medtem ko slog ostaja isti. Z največjim veseljem bi odkrila enega samega sijajnega avtorja, ki bi ga občudovala, pa mu nato sledila iz knjige v knjigo – a se še ni povsem posrečilo. Poskusila sem z Julie Otsuka (Buda na podstrešju, Cankarjeva), pa očitno pri nas ni dovolj priljubljena.  

Kako poteka priprava na prevajanje določene knjige? Verjetno jo najprej prebereš?

Seveda, če gre za leposlovno delo, jo vsaj preletim. Vendar pa dostikrat ob tem ne berem podrobno, saj me pri prevajanju nenazadnje naprej žene tudi sama vzhičenost, da bom odkrila nekaj novega. Sicer kakšnega posebnega pripravljalnega obredja nimam, je pa res, da se na začetku vsakega prevoda še lovim in zato precej označujem, da sem pozorna na koncu, ko popravljam in pilim.


Si se pred prevajanjem knjige Zadnji varuh otoka Ellis seznanila tudi kaj z zgodovino samega otoka in dogajanjem na njem?

Da, malo sem se pa že morala 😊 Sicer pa se mi zdi, da to nekako sodi že k splošni razgledanosti in spominjam se precej filmskih prizorov, čeprav ne bi znala našteti naslovov, ki so mi pomagali poustvarjati vzdušje za roman. Avtoričin slog je poetičen, valujoč, in z veseljem sem se mu trudila slediti. 

Ali si se pri prevajanju knjige Zadnji varuh otoka Ellis soočila s kakšnimi izzivi (težavami)?

Pri Poslednjem varuhu otoka Ellis sem tako uživala, da sem zdaj kar nekako zradirala zagate iz spominskih kamric! Prevedla sem ga v velikem zamahu in z veseljem, še največja težava, če ji sploh tako rečem, je bila, ko se je dogajanje navezovalo na resničnost. Tam je bilo treba preverjati dejstva, kar kakopak ni tako ustvarjalno kot sama preja s kolovrata slogovnih figur.


Kakšen doprinos misliš, da je prinesla ta knjiga na področje begunske literature?

Begunska literatura, ali se tako reče? Prej bi pričakovala, da bo izraz rezerviran za literaturo, ki jo pišejo begunci, ampak naj bo. Seveda roman obuja pretekle prilike, ko so se narodi soočali z migracijami, ko so pravzaprav nastajali iz njih, zato bi si mislila, da je knjiga še kako angažirana in aktualna. Prinaša po mojem predvsem zavedanje, da nihče ni preprosto vzniknil iz etra in se pojavil nekje, da je vsakdo prišlek ali potomec prišlekov. 

Kakšen se ti zdi kot lik direktor zavoda John Mitchell?

V resnici je precej manj dolgočasen in poštirkan, kot je videti na prvi pogled 😊

Zelo mi je bil všeč dogodek, kjer Mitchell kupuje knjige v knjigarni in občuti odobravajoč pogled knjigarnarja. Se ti je to že kdaj zgodilo?

“Lastnik knjigarne, simpatičen možakar, po svojem slogu izražanja klepetav in obenem počasnih gibov, kot da njegovo telo in govor ne bi ujela enakega ritma in bi bila obdarjena z neodvisnostjo, ki bi jima omogočala ločeno življenje, je menil, da me končno lahko zaplete v pogovor. Večkrat mi je že avtoritativno podal kakšno knjigo. Vzemite tole, ne bo vas razočarala. Le kako bi lahko vedel, kaj pričakujem od posamične knjige, in kako neki bi lahko ocenil, kaj me bo razočaralo ali pač ne? To mi je brez nadaljnjega ostajalo prava uganka. S pogledom je bežno in odobravajoče ošinil Kovàscevo knjigo in zazijal naravnost vame, nato pa se mi nasmehnil. Bil sem pod vtisom, kot da sem opravil sprejemni izpit, čeprav nisem poznal ne izpitnih vprašanj ne kriterijev za ocenjevanje odgovorov. Kovàsc, je zamišljeno ponavljal. Da, to je treba prebrati. Kar zadeva moj odziv, sem se knjigarnarju poskušal kar se da hitro izmuzniti, poravnal sem račun in si oprtal paket s knjigami, kakor človek, ki se je ravno tisti hip spomnil, da ima čez četrt ure sestanek na drugem koncu mesta.”

str. 138 – 139

Ko sem v knjigarni, navadno za knjige poženem večino prihrankov tistega obdobja, moji nakupi so kar zajetni, tako da me večina knjigarnarjev, ki služijo s knjigami (najraje zahajam v manjše knjigarne), gleda odobravajoče.


Kaj rada bereš?

Kratke zgodbe in dolge romane.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Čeprav sem letos naredila kvantni skok in se, predvsem zaradi sina, vpisala v knjižnico, mi je vsekakor ljubše brati lastne, kupljene ali podarjene knjige. Ne čečkam po njih, ampak vseeno mi je ljub občutek, da bi lahko, če bi mi bilo do tega 😊 Na leto, hm, kdo bi vedel – zdi se mi, da gotovo nakupim več kot 20 knjig, ampak jih vsled prostorske stiske približno toliko tudi razdelim med prijatelje in znance.

Najljubša knjiga iz otroštva?

Kot otrok sem ogromno brala, in nikakor nisem diskriminirala. Prebrala sem vse, od čistega šunda do visokoletečih podvigov, ampak najljubša knjiga vam bo bržčas naravnost smešna, saj sodi med prvo – Vinetou Karla Maya! Tako sem se zaljubljala v njegove zaljubljene opise poglavarjeve vranje črne grive, da mi je zdaj kar malo nerodno, sploh glede na to, kako malo so imeli veze z resničnimi ameriškimi domorodci. Od slovenskih pa sem totalno padla not v Pod svobodnim soncem.  

Karl May: Vinetou
Franc S. Finžgar: Pod svobodnim soncem

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

Hja, ne sledim vam redno, tako da bi se osredotočila na svoje najljubše v zadnjem času (res pa je, da sem imela vse manj časa brati v slovenščini, tako da nisem povsem na tekočem s produkcijo): Kozjeglavka Zarje Vršič, Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka in Ristanc Julia Cortázarja.

Zarja Vršič: Kozjeglavka
Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši
Julio Cortázar: Ristanc

Hvala za intervju, Jedrt Lapuh Maležič in založbi Miš, ki ga je omogočila. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani – Poslednji varuh otoka Ellis, z brezplačno poštnino.

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.