Slovenskega ustvarjalca Iva Svetino najbolj poznamo po njegovih pesniških zbirkah, izdal jih je namreč več kot 20, zato je roman Malabar svojevrstno presenečenje. Nič čudnega pa ni, da je v svoje delo vdelal knjigo A Momentous Journey, portugalskega raziskovalca Duarte Barbosa (1480-1521). Kot napiše pred začetkom knjige, jo je odkril leta 2018 na knjižnem sejmu v New Delhiju, v angleškem prevodu. Barbosa je v knjigi opisal svoje prvo potovanje k zahodnim obalam indijske podceline – je podroben opis poti, ki jo je opravil k malabarskim obalam.

Svetina je tudi dramatik, esejist in prevajalec, diplomiral pa je na meni tako zelo domači Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije, leta 1977, točno 40 let pred mano. Je prejemnik mnogih nagrad, od leta 2014 pa predsednik Društva slovenskih pisateljev.

O romanu

Malabar je svojevrstna mojstrovina, je preplet spominov, potopisa, razmišljanj, filozofije, resničnih in neresničnih dogodkov, spominjanja izgubljene? ljubezni, je spomenik ljubezni.

Svetina si je za podajanje zgodbe izbral formo potopisa, vendar se ta prepleta z mnogimi pesmimi, zgodbami in spomini. Ti so razdeljeni na posamezne dneve, nekateri zapisi so kasneje tistega dne, ali pa preprosto proti koncu Nekega dne. Že na začetku nas pričaka preprosto posvetilo Njej, ki nam pove, da je knjiga posvečena določeni ženski osebi, ki je avtorju ogromno pomenila.

“Saudade .. je sama od sebe prišla k meni beseda, ki sem jo prvič prebral v Luzitancih. Otožnost, bolj podobna smrtnemu trpljenju kot otožnosti, poznana vsakomur, vsaj enkrat stopajočem po lizbonskih ulicah … sédel sem v kavarno, naročil kozarec … aquaridenta. Janež mi je poljubil jezik, zdrsnil po grlu navzdol, vse bolj navzdol, do konca in še dlje.
Spomin, ta neutrudni sel, mi je prinesel vonj cveta, ki bi lahko nosil tvoje ime, neko misel o ljubezni, ki sem ti jo nekoč napisal:
Življenje dobi v ljubezni vse lepšo, jasnejšo svetlobo in zdi se, kakor da bi bil ves svet potopljen v čudovite bleščeče žarke.
In ti si mi odgovorila: Teža neba.“

Str. 31

Na naslednjih začetnih straneh si preberemo uvodni pojasnilo, ki ga je Barbosa napisal za svojo knjigo – v njem razloži kako je popisoval kraje, ljudi in običaje, ter da je leta 1516 pisanje te knjige pripeljal h koncu.

Nato se prične 1. dan od 119ih, ko se bralec bori z branjem potopisa, ki se je dejansko odvijalo v letih mnogo pred pisanjem te knjige in s spomini, ki avtorja spominjajo na njo. Večkrat nas tako neposredno iztrga iz samega potovanja po malabarskih obalah, ko nas v realnost vrže z omembo nekaterih pisateljev in pesnikov. In čeprav se kot bralec zavedamo, da nismo dejansko tam, da je vse nek skupek prepletenih fiktivnih ali resničnih dejstev, ne moremo mimo tega, da se ne bi spraševali o kom beremo.

“Sva na tej poti našla (duševni) mir? Osvoboditev? Ne. vse bolj sva ogrožala svoj mir, tvoj in moj, vse več dvomov naju je obiskalo. Doseči mir, ravnotežje med telesom in zvezdami, med dihanjem in sanjami, to terja od človeške duše vse. Vse.”

Str. 122

Je Barbosa na samega avtorja res naredil tak velik vtis, da si je njegov potopis “izposodil” ali pa mu je tako zelo težko razmišljati o izgubi ljubljene osebe – ženske, da je vse skupaj “zamotal” v takšno formo. Skozi njo se namreč osvobodi, preboli to grozeče spominjanje. Pisanje ali branje je kot obliž na rano.

“Spomini so se pomirili kot morje v brezvetrju, niso več vrtali po meni kot strupeni črvi, se zažirali v sleherno mišico, da ne govorim o srcu, ki je zadnje mesece nenehno skušalo pobegniti iz mene in se vrniti tja, od koder sem zbežal.”

Str. 211

Hkrati pa samemu bralcu razkrije podobo raja, kot so ga marsikateri poimenovali, raja, v katerem se dogajajo uboji, grozodejstva, trgovanje.

Svojevrsten spomenik postavi slonom, kar nekajkrat o njih beremo občudujoče, na koncu pa izvemo, da čeprav so za Indijce to svete živali, so z njihovimi okli trgovali. Koliko neštetih ur prebiranja Barbosovega potopisa je potrebnih, da ga lahko brezskrbno vpleteš v svojo zgodbo?

Barbosov potopis ni edini, ki ga je avtor vpletel v samo delo (ja v večini), v njem se tako spominja tudi nekaterih drugih del – ta ga največkrat spomni na nek dogodek v zvezi z njo. Tu imamo Tomaža Šalamuna, drugje Borisa Pasternaka, pa Luzitance, Pisma Ivana Cankarja, Izgubljeni raj in celo Bhagavadgito in mnoge druge. Iz njih jemlje spomine ali modrosti.

“Kam, le kam me je zaneslo opazovanje ptičev?! Hotel sem obuditi spomin nate, ki si s Parisom pobegnila v Trojo in zapustila moža Menelaja in hčer Hermiono. In se je začelo klanje. Deset let klanja. Kot v vojni med nekdanjimi bratskimi jugoslovanskimi narodi.
Objel bi te, da bi začutil tvojo toploto … objel in stisnil k sebi, da bi zaznal tvoj vonj … samo tvoj … na nič ni spominjal, le nate … ne pačuli, ne mošus, ne sandalovina, ne po kokosu … ne po mandeljcih … morda po malinah, saj maline si imela rada, kot Tomaž Šalamun, ki je leta 1965 napisal pesem Maline so …”

Str. 86

Bralec se hkrati sprašuje, ali so ti spomini posvečeni točno določeni ženski ali pa neki splošni podobi, s katero se lahko vsak poistoveti, ki je izgubil svojo ljubljeno.

In kdo je trinoga psička Lakšmi, ki popotnika spremlja ves čas potopisa in mu je v uteho? Je utelešenje ženske, ki jo tako neizmerno pogreša ali le pasja spremljevalka, ki čuti njegovo bolečino in mu jo želi odvzeti. Z njo je namreč življenje za malenkost lažje. In vprašanja, ki se mu postavljajo skozi celotno pot – nekatera je lažje sprejeti, kot pa nanje odgovoriti.

Naslovnica

Naslovnica knjige Malabar je ena tistih, ki se je ne morem nagledati – je enostavno čudovita. Ima orientalsko zasnovo v rožastih oblikah in preprost minimalističen okvir, v njem pa zavito obliko znotraj katere je naslov. Obrobe zlate barve samo še poudarijo, kar je pomembno in spomnijo, kako so v zlatom včasih bogateli in trgovali z nekaterimi začimbami, kot da bi bile zlato. Najraje jo občudujem v sončnih žarkih in mislim, da se je res ne bom naveličala. Prav tako sama zgodba, mislim, da bi lahko ob ponovnem branju odkrila druge in nove odtenke, ki me ne bi razočarali.

Predstavitev knjige na blogu in družabnih omrežjih je nastala v sodelovanju z založbo Miš. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani – Malabar, z brezplačno poštnino.