Odločila sem se, da organiziram stave na nagrado kresnik, prvi krog bo potekal do konca vikenda, pri naslednjem pa boste imeli malo več časa. V prvem krogu bomo stavili, kateri izmed romanov NE gre v finalno peterico. Enega izmed sodelujočih bom izžrebala in dobi praktično nagrado 😉

Stavnico najdeš na spodnji povezavi:

Spodaj ti predstavljam vseh 10 romanov, opisi so iz spletnih strani založb. V kolikor sem jaz ali katera od blogerk že pisala o katerem od romanov, sem vam zraven priložila še povezavo do objave.

Evald Flisar: Moje kraljestvo umira (Sodobnost)

Ko glavni junak, uspešen pisatelj, doživi blokado, se pred zlo usodo zateče v švicarsko kliniko Berghof. V njej se že zdravi kopica znanih imen svetovne literature, od Martina Amisa, Grahama Greena, Saula Bellowa do J. M. Coetzeeja. Toda ali je klinika Berghof v resnici to, za kar se izdaja? In kakšno vlogo v romanu igra nema Šeherezada? Moje kraljestvo umira ni zgolj žanrski hibrid, v katerem se prepletajo forme izpovedi, detektivke, memoarjev, fiktivnega življenjepisa itd., temveč je svojevrsten preplet fikcije in metafikcije, literature in metaliterarnih razmislekov. Bralec sledi napeti pripovedi, v kateri se nenavadno dogajanje nevsiljivo prepleta s pomenljivimi premisleki in globokimi uvidi. Če človek preveč zavzeto išče rdečo nit svojega življenja, se mu lahko zgodi, da zamudi življenje sámo ali vsaj njegov dobršen del. Roman govori o vas, o vsakem od nas.

Borut Golob: Šala (Litera)

Kolektivni roman Šala je zmes adamičevske dokumentaristike in celinovskega sarkazma. Zgodba o ključnih dvajsetih letih globalizacije, pisana s tovarniške perspektive proletariata. O letu 1987 kot poslednjem izdihljaju nekdanjega socialističnega režima in o letu 2007 kot zadnjem letu pred zlomom neoliberalizma in krizo 2008. Posebna zanimivost romana je, da je pisan v prvi osebi množine, s čimer je avtor želel dati poudarek na generične zakonitosti neke družbe in ne na izkušnjo posameznega lika.

Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta (Družina)

V besedilu gre za izgubljanje, pozabljanje in manjšanje, ob hkratnem upanju le narediti odločilni korak in stopiti v središče. Glavna oseba doživlja, kako vse izginja: doma je vedno manj je domačih besed, nekomu peša sluh, drugemu zmanjkuje črk, s katerimi sestavlja besede na pragu hiše, spet drugemu odpovedujejo glasilke, nekdo je zgubil vse svoje posestvo … Kar ostaja, je velika želja narediti iz tega, kar je še ostalo, nekaj trajnega in velikega, pa čeprav je to samo čoln iz delov lesa, ki jih je naplavilo morje. Gre za korak v središče iz nekega zakotnega pristanišča. Gre za manj, ki lahko postane več. Gre za ukradene slike iz znanega muzeja. Kar je ostalo, so trije prazni okvirji, katerih praznina postaja vedno dragocenejša. Pravzaprav je to besedilo o vsakodnevnem doživljanju jutra pripadnic in pripadnikov narodnih skupnosti v Evropi in spoznanju: spet nas je nekaj manj, spet se je nekaj izgubilo, spet je nekaj oseb pozabilo svoj jezik, spet so nekateri odšli po svetu. Toda z velikim in neomajnim upanjem: s spoštovanjem samega sebe in spreminjanjem zornega kota je pravzaprav vse mogoče. V besedilu je veliko Koroške, a ta Koroška je kjerkoli na svetu. Gre za dom v tujini in tujino doma.

Borut Kraševec: Agni (LUD Šerpa)

Roman Agni je ljubezenska drama, spletena iz treh pripovednih linij: živalske (kunka), dekliške (dekle v času spolnega zorenja) in odrasle (trije odrasli liki, ki tvorijo ljubezenski trikotnik ‒ dekletov oče, mama in teta). Zunanji okvir daje romanu življenje kunke od njenega rojstva do smrti. Če ne štejemo vodilne teme »eros ‒ tanatos«, ki je nadčasna, je roman tukaj in zdaj najbolj aktualen zaradi živalske teme, ki pa je avtor ne obravnava trendovsko, ampak ustaljene predstave sodobnega urbanega človeka o živalih (žival = hišni ljubljenček) sooča s svetom rejnih in divjih živali, ki niso sterilizirane in izvzete iz boja za obstanek. Toda glavna kvaliteta romana ni opis živalskega sveta kot takega, ampak preplet vseh treh pripovednih linij, ki odsevajo druga v drugi, se medsebojno opominjajo ter iz nepričakovanih gledišč razkrivajo nekatere tabuirane teme (incest, kanibalizem, poligamija). Na kompozicijski ravni se avtor z izmenjavanjem pripovednih gledišč ves čas poigrava z bralskimi pričakovanji in dosega močne učinke.

Preberi instagram objavo pri @knjiznibar – Agni

Feri Lainšček: Kurji pastir (Beletrina)

Feri Lainšček z romanom Kurji pastir odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju.»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« pojasnjuje avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko. »Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«

Preberi blog objavo pri Ajda naklada: Recenzija – Kurji pastir

Gašper Kralj: Škrbine (*cf.)

Drsenje skozi prostore, notranje in zunanje, njih skrbno opazovanje in beleženje v skicah, zapiskih, kratkih opisih, alinejah, detajlih, krokijih, to neumorno iskanje orientacije in ravnotežja znotraj nezanesljivih miselnih tokov, ustvarjanje (p)osebne topografije skozi premik(anj)e, (iz)puščanje drobnih sledi, (iz)ris(ov)anje orientacijskih točk, vsaj navideznih oprijemališč-… to so konstitutivni elementi oseb in (medosebnih) razmerij (tudi) v pričujočem romanu. Prostor je tisti, ki osebam v Škrbinah daje občutek vsaj navidezne varnosti in je obenem temeljno vezivo pripovedi. (Današnji) čas, ki tem osebam pripada, je namreč sila negotov in – dezorientiran. Ves zamujeni, odtekli, izgubljeni čas Kraljevih protagonistov pa se skozi eliptično večglasje, skozi izpuste in zamolke v kontrapunktirani zgostitvi (kakor v glasbeni fugi) naposled prizemlji in uprostori. (Amelia Kraigher)

Mirana Likar: Pripovedovalec (Goga)

Junak romana, ki ob koncu življenja svojo zgodbo pripoveduje zvesti poslušalki, je zamenjal več imen, uniform in položajev, znašel se je na frontah in v taboriščih, bil je ujetnik, ljubimec in zasliševalec. V vrtincu zgodovine je tako rekoč nehote prevzemal različne identitete, ki so ga v vojni s prisegami vezale na nasprotujoče si strani in s tem krojile razburkano usodo posameznika, ki se je želel samo živ in zdrav vrniti domov. Ki tako kot drugi noče biti pozabljen. Pripovedovalec je zato tudi roman o iskanju svobode in o intimni zavezanosti življenju, ki je nenehno na preizkušnji. Kot pa protagonistova neverjetna, ganljiva pripoved jasno pokaže, je preživetje včasih odvisno tudi od prave (ali predvsem dobro povedane) zgodbe in pripravljenosti, da ji nekdo prisluhne.

Dušan Merc: Črna maska (Slovenska matica)

Najnovejši roman Dušana Merca je zasnovan na biografskih okruških velikega skladatelja Marija Kogoja. Izhajajoč iz stvarnih in v mnogočem kontroverznih življenjskih okoliščin, pa v središče zanimanja postavlja kompleksno notranje doživljanje avtorja opere Črne maske, ki je zasnovana po istoimenskem besedilu ruskega dramatika Leonida Andrejeva. Dejanska psihična labilnost se prepleta s fiktivnimi vložki tesnobnih razpoloženj. Črna maska je roman o identiteti in bratomoru, o krhkosti notranjega življenja in volji do moči, torej o vseh tistih temeljnih eksistencialnih toposih, ki se posebej živo odpirajo v prelomnih časih.

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom (Litera)

O glavnem junaku se razširijo lažne govorice, da je zadel na loteriji. Sicer poskuša ljudem pojasniti, da gre za pomoto, a mu skoraj nihče ne verjame. Zaplete se v niz situacij, ki postajajo vse bolj absurdne in tudi nevarne, zato se odloči za tvegano potezo, ki mu bo spremenila življenje. Se mu bo uspelo izvleči iz težav ali pa bo svoj položaj samo še poslabšal? Roman Kar se začne z nasmehom obravnava tematiko širjenja govoric v sodobni informacijski družbi ter se s pomočjo različnih literarnih postopkov na več nivojih poigrava z zabrisano in vse težje določljivo mejo med resnico in lažjo, fikcijo in realnostjo.

Ivo Svetina: Malabar (Miš)

Kako preživeti odhod ljubljenega človeka? Kako zaceliti rane, kako postati celostno bitje, ko se nam zdi, da namesto nas po svetu hodi le še naša senca? Kaj, ali sploh še kaj, bo od zdaj osmišljalo naše delovanje? Vprašanja, ki si jih je verjetno vsaj kdaj zastavil sleherni med nami, si občuteno zastavlja tudi pripovedovalec knjige Malabar – in tankočutno išče odgovore nanja. A Malabar je vse prej kot običajna ljubezenska knjiga, je pripoved, ki si izposodi formo potopisa, zato da je lahko pristna izpoved, poezija v prozni obliki. Z vsakim prebranim stavkom bolj se zdi, da je slikovita, časovno in geografsko zelo razvejena pot, po kateri spremljamo pripovedovalca, pravzaprav pot vanj samega, odgovori, do katerih prihaja, pa – nekaj univerzalnega.

Preberi mojo blog objavo – Ivo Svetina: Malabar