Vračajo se predlogi knjižnih vplivnic! Tokrat smo izbirale knjige, ki govorijo o smrti oziroma žalovanju in izgubi. Nekega dne sem brala knjigo Smrt se vozi v audiju in ugotovila, da sem prebrala že kar nekaj knjig o smrti (čeprav se je izjemno bojim in je zame to tabu tema o kateri sploh nočem razmišljati!), in razmišljala o objavi. Seveda je vse veliko lažje, če to delaš v skupini, zato sem pozvala svoje knjižne sovplivnice in nastal je spodnji seznam. Na njihovo odločitev nikakor nisem vplivala, knjižne predloge so si izbrale same. Vrstni red je naključen in ne predstavlja pomembnosti posamezne punce ali knjige.

Julia, noranaknjige – Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica (Mladinska knjiga, 2021)

Avtorica v pripovedi sebe označi kot tisto veliko, vsem znano vdovo. Kar je povsem res. Smrt njenega moža je pred petimi leti dodobra pretresla vse tiste, ki smo ga kakorkoli poznali. Aleš Debeljak je bil le velikan svoje vrste.

Njena bolečina je bila globoka, visceralna, kot nepremagljiva gora sredi puščave. Zato je tudi ta knjiga nastajala počasi in se je prikazovala kot sestavljanke s tisoč koščki. Kako se sploh lahko pobereš, ko ti je iz 25 let skupnega življenja nepričakovano in brutalno iztrgan človek, ki ti pomeni največ? Težko. Počasi. Z mnogimi spodrsljaji in dnevi, ko že misliš, da ti je bolje, pa potem spet pristaneš na kolenih in imaš občutek, kot da si bil poslan nazaj pri Človek ne jezi se. Gremo od začetka.

Kako je Aleš umrl in kateri teoriji verjamete, ne igra vloge. Enako ni pomembno, ali vam je Erica všeč ali ne. V knjigi v bistvu razkrije vse svoje najbolj ranljive in nevšečne plati. Ne pretvarja se. Naporna je, kjer jo je težko prenašati, zahtevna, kjer je brezkompromisna. Svojo zgodbo prebolevanja pa preplete z drugimi vdovami iz literature, zgodovine in celo modernega sveta. Kako vdovstvo razumemo kot družba danes, kaj od njih pričakujemo in kako močno se spremeni status ženske, ko iz žene postane vdova? Je drugače? Je bolje? Odgovor žal ni spodbuden, a vsaj spodbuja k razmisleku. Zagotovo knjiga za zrelejše bralce.

Objava o knjigi na IG in blogu Kako preboleti.

Barbara, barbralka – Joan Didion: Leto čudodelnih misli (UMco, 2018)

»Življenje se spremeni v trenutku. Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.«

S temi besedami se prične Leto čudodelnih misli, avtobiografsko delo ameriške pisateljice in novinarke Joan Didion o letu po tistem usodnem trenutku, ko je njen mož, John Gregory Dunne, med običajno večerjo v domači dnevni sobi doživel infarkt in umrl. V dnevih, tednih, mesecih, ki sledijo temu nenadnemu dogodku, ki do temeljev pretrese njen svet, se avtorica naslednjih 365 dni vsak dan znova sooča z življenjem po veliki izgubi, hkrati pa se dan za dnem v spominih vrača v zadnje skupaj preživeto leto, pa tudi v mnoga pred tem, in s tem bralcu slika štiri desetletja trajajoč odnos med možem in ženo, skupno življenje, ki je bilo dolga leta središče njenega sveta. Ta zelo iskren, oseben zapis, poln bolečine in zmede, na trenutke presekan s poskusi analiziranja in racionaliziranja situacije, je, kot v knjigi pravi sama, poskus »osmisliti obdobje, ki je sledilo« – obdobje žalovanja za ljubljeno osebo, skupaj z vsemi malimi nesmisli, ki v danem trenutku žalujočemu držijo svet skupaj, da ne razpade.

Barbaro lahko spremljaš na instagram profilu in blogu Barbralka.

Jerneja, medvrsticami – Randy Pausch v sodelovanju z Jeffreyem Zaslowom, Zadnje predavanje (Mladinska knjiga, 2010)

Kaj storiti, ko si vabljen, da na svoji univerzi izvedeš predavanje, ki mora biti, kot bi bilo tvoje zadnje, hkrati pa prav takrat izveš, da umiraš? Prav to se je zgodilo pokojnemu ameriškemu profesorju Randyju Pauschu, ki pa predavanja ni odpovedal, ampak ga je izkoristil ter občinstvu, ki lahko posnetku prisluhne še danes, spregovoril o tem, kako izkoristiti vsak trenutek. Po predavanju nastalo knjigo, v kateri se je spomnil pomembnih trenutkov svojega življenja, je kot neminljivo dediščino zapustil svojima sinovoma, z željo, da jima oboje v času odraščanja vsaj delno nadomesti umrlega očeta. Zadnje predavanje je življenjska popotnica za vsakega bralca, ki ob prebiranju profesorjeve priprave na predavanje (in smrt) joče, se mršči, nasmiha in vsako besedo shranjuje v tisti kotiček srca, kamor denemo knjige, ki se nas neizbrisno dotaknejo. Zadnje predavanje sodi med moje najljubše knjige, Pauscheva pravila pa že leta visijo na moji steni in me opominjajo, kako dragoceno je življenje.

Objava o knjigi na IG in Jernejin blog Med vrsticami.

Tina, ona_._bere – Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2018)

Avtobiografski roman s kresnikom nagrajene Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, je pri založbi Beletrina izšel leta 2018.

Avtorica v njem pripoveduje o svojem otroštvu, o doživljanju smučarskih treningov, ki so sestavljali velik del njenega otroštva, o počitnicah na Hrvaškem, še posebej pa o svoji navezanosti na mamo, brata in posebej babico Dado.

Nato se v zgodbo vplete bolezen. Najprej ko mama zboli za rakom. Ko je zelo hudo, Bronja piše o tesnobi, ki se je razvijala v njej, o tem, da zelo dolgo ni vedela za bolezen. Po maminem odhodu piše o Dadi, na katero se lahko zanese, o očetu, ki se težko spopada z ženino smrtjo in se zato oddaljuje od družine. Potem bolezen znova udari družino, ko za rakom zboli Bronja, pripoveduje o grozni kemoterapiji, podpori fanta in o očetu, ki ni zmožen ponovno skozi pekel raka, skozi katerega je šel že z ženo. O bratu Roku izvemo veliko, o njegovi neizmerni ljubezni do gora in o usodni nesreči, ki je znova pretresla njihovo družino, ko se Rok ni vrnil s plezanja.

S svojim preprostim slogom pisanja je avtorica poskrbela, da njene besede resnično dosežejo srčiko vašega srca.

Tino najdete na IG pod imenom ona_._bere.

Monika, vonjpoknjigah – Karl Modig: Smrt ni hec (založba Miš, 2020)

Smrt ni hec je mladinski roman. Ti so me v preteklosti že razočarali, saj se zgodi, da določene zgodbe pač prerasteš, vendar to ni ena izmed takšnih zgodb.

Josef je star devetnajst let in živi v stanovanju skupaj z bratom Aleksandrom in sestro Natašo. Vse dokler Aleksandra ni več… Josef dneve preživlja ob pisanju šal, večere ob popivanju s prijatelji, noči v posteljah deklet, katerih imena se zjutraj ne spomni. Govori o vsem, le o Aleksandru ne. Počasi, korak za korakom, se sooča s smrtjo v družini, čeprav se ves čas poskuša iz nje norčevati.

Smrt ni hec je roman o žalovanju, izgubi, o sprejemanju in doživljanju smrti in navsezadnje roman o družini. Je roman o žalostni zgodbi, vendar z veliko mero humorja, saj ta Josefu služi kot prepotrebni ventil v težki življenjski situaciji.

Izražanje čustev je jezik, ki se ga moramo naučiti. Roman Smrt ni hec nam to izvrstno predstavi in ker to ni zgolj problem najstnikov, ta roman priporočam tudi odraslim. 

Preberite še Monikin zapis o knjigi na blogu in instagramu.

Evgenija, oknjigah – Jeffrey Eugenides: Deviški samomori (Cankarjeva založba, 2002)

Deviški samomori je knjiga, ki govori o majhnem razpadajočem naselju, o mladostniški radovednosti, ki preraste v obsedenost, o tragediji družine Lisbon in je konec koncev tudi knjiga, ki govori o samomorih.

Zgodba je napisana iz vidika zunanjega opazovalca oziroma opazovalcev – v prvi osebi množine jo namreč mnogo let po samomorih Lisbonovih deklet pripoveduje eden od fantov z njihove ulice. Kljub temu, da so fantje sedaj odrasli, se misli na nenadne samomore deklet niso nikoli zares otresli in se dogodkov spominjajo skozi svoje najstniške oči, ko niso zares razumeli ne deklet in ne sveta okoli sebe.

Bolj kot vse se mi zdi, da je to predvsem knjiga o želji po razumevanju, zaviti v otroško nedolžnost. Obsedenosti z dekleti, ki fante zaznamuje tudi v njihovem odraslem življenju in ki bralca na trenutke spravi v nelagodje, ne bi pripisala njihovi najstniški zaljubljenosti in poželenju temveč luknji, ki so jo Lisbonova dekleta pustila v njihovi mladosti in katere niso uspeli zapolniti z odgovori. 

Evgenijo najdete na instagramu pod imenom oknjigah.

Alenka, Literarna lekarna – Natalija Pavlič: Kava s smetano (samozaložba, 2021)

Smrt je v romanu Kava s smetano glavna tema prve zgodbe. Govori o 45-letni Ani, ki zboli za neozdravljivim in hitro napredujočim drobnoceličnim pljučnim rakom. Napisana v obliki dnevnika, v katerega Ana zapisuje svoje misli in občutja, je globoko osebna in pretresljiva, zgodba. Bralec skoraj nima možnosti umika v brezpomembnost vsakdana. Ves čas smo v Aninem telesu, čutimo njeno bolečino, njeno stisko, pa nič ne moremo narediti. Tesnoba in strah, s katero se soočajo Ana in njeni najbližji, se tudi bralcu zareže pod kožo. Olajšani smo, ko Ana svojo bolezen sprejme dokaj kmalu po diagnozi. Sama dokaj hitro sprejme svojo usodo in želi čas, ki ji je ostal, preživeti kar se da kakovostno. Prijateljici Neža in Leja sta ji v močno čustveno in telesno oporo. Prav tako njen oče in njena najstniška otroka polno izkoriščajo čas, ki jim je preostal. V nasprotju z njimi Anin mož in mama zaradi hromečega strahu, da se bo z Aninim odhodom vse spremenilo, nista sposobna videti Ane in njenih želja, ne zmoreta sočutja in brezpogojne ljubezni. Prepričana, da se je vdala v usodo, ji zamerita, da se ne bori in ne trudi, da bi ozdravela. Z rakom se spopadeta sama – prepričana sta, da več ko bosta vedela o njem, prej bosta našla zdravilo zanjo. A ste se le vse bolj oddaljujeta od Ane, dokler ni prepozno.

Alenka je o knjigi pisala že na blogu, IG in posnela pogovor z avtorico.

Martina, knjižni šepet – Laura Imai Messina: Telefon v vetru (Založba Vida, 2020)

Nekje na severovzhodu Japonske je vrt na katerem stoji telefonska govorilnica. Mnogi so se pri njej že ustavili in spregovorili v telefon, ki čaka v notranjosti, mnogi še bodo. Za telefonsko govorilnico izve tudi Yui, ki je v velikem cunamiju izgubila osebi, ki sta ji pomenili vse na svetu. Ob branju začutiš kako boleča je njena izguba, kako težko je njeno žalovanje, hkrati pa se veseliš, ko Yui občuti kanček novega upanja po tem, da bo mogoče v svoje življenje spet lahko spustila občutek sreče in srečne trenutke. Proces žalovanja je za vsakega drugačen, na kar nas opominja tudi knjiga. Ne smemo hiteti in pričakovati nekaj, za kar ne vemo, da se bo zgodilo. Knjiga je kljub težki temi čudovito napisana in verjamem, da ti ne bo žal, če si vzameš čas, da jo prebereš. Posebnost v knjigi so tudi poglavja, ki so zapisana drugače glede na to ali so liha ali soda. V enih najdeš fragment, v drugih zgodbo, ki te popelje na Yuino potovanje. Na potovanje, ki bo tudi tebi dalo novo upanje. 

Martina je knjigo objavila tudi na IG in njenem blogu.

Ajda, ajdanaklada – John Green: Krive so zvezde (Mladinska knjiga, 2013)

Krive so zvezde je mladinski roman, ki je zelo popularen tudi med odraslimi. Zgodba o šestnajstletni Hazel, ki boleha za neozdravljivim rakom ščitnice, je s svojo surovostjo in istočasno lahkotnostjo osvojila bralce po vsem svetu in našla prostor tudi na filmskem platnu. Hazel se na željo svoje mame udeležuje skupine za samopomoč, kjer se druži z mladimi s podobno usodo kot je njena. Na skupini spozna Augustusa, fanta kateremu je kostni sarkom vzel eno nogo. Kljub temu, da se zdi njuna usoda tragična, predvsem pa že zapečatena, imata enake želje, upe in sanje, kot vsi mladi njunih let. Spremljamo mladostniško ljubezen, ki je ves čas prepredena s slutnjo smrti in zavedanjem lastne minljivosti. Knjiga ne skopari s kruto realnostjo, bralcu ne daje lažnih upov in ne namiguje na srečen konec. Kljub temu smrti ne tabuizira in je v svojem slogu izredno humorna in živahna. Smrt predstavi kot neizbežnega življenjskega sopotnika, s katerim se bomo nekoč srečali prav vsi. Odličen roman z odličnimi izhodišči za razmišljanje o tem, kaj dela življenje vredno živeti. In odličen prevod Boštjana Gorenca – Pižame.

Ajda je o knjigi govorila tudi v svojem podkastu.

Knjižni maček – Adam Silvera: They both die at the end / Na koncu oba umreta op. p. (HarperCollins, 2018)

Kaj se zgodi, ko vzameš v roke knjigo in že vnaprej veš, da te bo uničila? BRalcem, ki so knjigo prebrali in se hudovali nad koncem, na katerega po svojih besedah niso bili pripravljeni, je avtor knjige, mladi njujorčan Adam Silvera, v eni od svojih objav na socialnih omrežjih napisal: saj že v naslovu povem, da na koncu oba umreta. Knjiga s kvarnikom v naslovu, torej. Ena tistih, ki bi ji morali priložiti paketek papirnih robčkov. Čeprav veš, čeprav pričakuješ. Mateo in Rufus se ne poznata. Oba sta najstnika, ki vsakdan preživita skoraj tako kot vsak drug najstnik iz njunih okoliščin.  V zgodnjih urah tistega dne prejmeta telefonski klic od podjetja “Zastopništvo za smrt”, od koder jima sporočijo, da bosta danes umrla. Ne, niso se zmotili v telefonski številki, ne vedo, kako se bo zgodilo, zadolženi so samo za sporočanje tega neizpodbitnega dejstva. Po začetnem šoku se lahko samo vprašaš: in kaj zdaj? Avtor s čutno globino opiše kako Mateo in Rufus vsak na svoj način doživljata tisti trenutek, ko je to najprej le informacija, kot vsaka druga. Počasi jima sede v uho, nato v razum, nazadnje še v srce. Razmišljata, kje nadaljevati, kaj se pravzaprav sploh še splača nadaljevati ali rešiti, česa ne bo več treba in za katere stvari ne bo več časa…  Knjiga tekoče brez zaletavanja a tudi brez premorov za bralca opisuje potovanje dveh fantov, ki hitita skozi mesto in skozi svoja doživetja, in takrat, ko se zaveš, da je konec zgodbe blizu in da se bo zdaj nekaj že moralo zgoditi, si na fanta že tako navezan, da jima želiš samo še najbolje. Čustveni bralec se po prebranem med solzami vpraša: ampak, zakaj ravno sedaj? 

Urška, Booknjiga – Roland Barthes: Dnevnik žalovanja (LUD Literatura, 2020)

Barthesa sicer poznamo predvsem kot filozofa, svojo filozofijo pa je vključil tudi v Dnevnik žalovanja. In ne zgolj tega, v večji meri bomo v njem našli njegova čustva, občutke in odnos do matere. Čeprav filozofija prežema kar nekaj zapisov, pa so določeni tako iskreno boleči, da knjigo enostavno moramo zapreti in nadaljevati kak drug dan. Seveda bi jo lahko prelistal v enem dnevu, vendar kaj bi človek imel od tega? Poletel bi skozi Barthesovo žalovanje in ob tem nič ne izkusil. Njegova bolečina te mora presuniti, premakniti, ti dati zavest, da je življenje kratko in vredno. Kratki zapisi ob njegovem žalovanju ob smrti matere so zbrani na 266 straneh, presunili pa bodo tako tiste, ki so že koga izgubili in tiste, ki bolečine ob izgubi ljubljene osebe (še) niso izkusili. To je nekaj življenjskega, ki doleti vsakogar od nas. Življenjski je Barthes v svojih zapisih, včasih trdno na tleh, drugič visoko v oblakih. Presenetil te bo njegov odnos z materjo, morda odbil, morda ga boš bolje razumel.

“Samota = ko nimaš doma nikogar, ki bi mu lahko rekel: doma bom ob tej in tej uri, ali ki bi mu lahko telefoniral (rekel): evo, doma sem.”

Dnevnik žalovanja, str. 52

Njegovi zapisi niso zgolj žalovanje, ampak tudi prebolevanje same smrti matere – njegovo nadaljnjo življenje, dogodki, ki jih obiskuje, knjige, ki jih bere, filmi, ki jih gleda, ljudje, s katerimi se druži. Zapisi vsekakor niso lahko branje, vendar kljub temu lahko rečem, da je bila to moja najljubša knjiga leta 2020.

Hvala vsem puncam za sodelovanje, še več knjig o smrti in žalovanju najdeš tudi tukaj.