Knjige

Sara Zupan: Zapiski nore sladostrastnice

Piše: Anja Črepinšek

Roman je sestavljen iz treh delov, ki najprej obsegajo dogajanje med letoma 2008 in 2010, poimenovan »Študijski zapiski«, naslednja tri leta je čas »Zapiskov na prelomu«, leto 2014 pa avtorica podnaslavlja kar s citatom Oscarja Wilda in sicer: »Ni ga človeka, s še toliko denarja, ki bi lahko kupil svojo preteklost.« S tem se zgodba tudi zaključi.

Dogajanje se začne konec februarja leta 2008, na način »in medias res«, ko umre predsednik, prvoosebna pripovedovalka Živa pa se udeleži nekega predavanja o Oshu, indijskemu mistiku. Tako se že na prvi strani pokaže, da je duhovnost za Živo zelo pomembna, prav tako pa njeni odnosi z moškimi. Prvi, ki ji prekriža pot, sicer na njej ne pusti posebnega vpliva, saj ji ni všeč, on pa si tudi kmalu najde ženo, naslednji »izbranec« pa zavzame sledeči dve leti in pol, torej, večino romana.

Živa je študentka primerjalne književnosti, ki v študiju »neznansko uživa« in z veseljem prebira vso obvezno čtivo, poleg vsega ostalega, kar jo osebno zanima. Že v prvem letniku se je včlanila v literarno društvo mladih, ki jih združuje ljubezen do pisane besede, kjer je kaj kmalu postala predsednica, prav tako je aktivna članica društva za zaščito živali, ki izdaja brezplačno revijo. Prav v tej reviji se pojavi članek, ki jo pritegne in želi si spoznati njegovega avtorja. Vlado – velik ljubitelj živali, Osha, mistike na sploh, predvsem pa svobode, jo popolnoma prevzame. Poleg tega, da je visoke postave in vitek, ter da ima skodrane lase, kar je čisto po njenem okusu, jo izjemno pritegne njegov duhovni pogled na svet, ki se prav tako naslanja na filozofiji Osha. Videvata se, hodita v hribe, debatirata o najrazličnejših temah in Živa vsakič znova in čedalje bolj ugotavlja, kako sta si podobna. Vanj se močno zaljubi in že slab mesec od njunega prvega srečanja se »Študijski zapiski« prevesijo v zapiske o Vladu. Na tem mestu se odpre množica dogovarjanj, pričakovanj klicev, sporočil, dvomov, hrepenenj, ki dolgo pretresajo Živino življenje.

Skozi mnoge pogovore in razglabljanja Živa ugotavlja, da je njun pogled na ljubezen precej različen, saj jo ona vidi kot nekaj najlepšega, osvobajajočega, kot silo, ki lahko človeka še najbolj približa nečemu višjemu, medtem ko se Vlado s tem ne strinja preveč. Zanj prave ljubezni ni, poglavitna mu je svoboda, notranji mir in postavljanje sebe na prvo mesto. V zvezah in zakonih pa vidi le utesnjenost in omejitve. Svoja videnja počasi razkriva Živi, a njeno hrepenenje zato ni nič manjše. Kvečjemu se po vsakemu slabemu dnevu še bolj zatrdno odloči, da ne bo izgubila upanja in da bo ostala optimistična. Čeprav se tega zaveda, reče: »Jaz hlepim po resni zvezi, on pa pred njo beži.« In vztraja.

Ob prebiranju Kosovela, Baudelaira, Nietzscheja in Strindberga se zamisli ob ugotovitvi, da je Kosovel do 22. leta napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, ona pa pravi, da če bi zdaj umrla, bi za sabo pustila »kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega«, zato sklene, da bo očitno nekaj časa še živela, rekoč: »Jaz torej vem vsaj to, da še ne bom umrla.«

Naslednji zapiski so prepredeni s filozofskimi mislimi o svobodi, življenju, ki sovpadajo z izpitnim obdobjem, ko Živa bere Tolstoja, Zolaja, Govekarja in druge naturaliste, ter doživlja pretrese vsakič, ko se Vlado spomni nanjo. Hodita na izlete, razpredata o Oshu, Živa se zaveda, da ji Vlado kljub druženju in neki posebni povezanosti, ki jo čutita, ostaja tuj in odmaknjen v teh svojih razmišljanjih. Upanja seveda ne izgubi. Izpite uspešno opravi, »dobila sem 10, kot sem predvidevala«, pravi in pojasnjuje, da jo vse tako zanima, da lahko snov le nekajkrat prebere in si jo že zapomni.

Začne se poletje in Živa gre na štiridnevno kolesarjenje po Italiji, z Vladom, ki vodi mlado skupino športnikov. V teh dneh sicer uživa, a njun odnos ne postane nič bolj jasen. Tako ostaja vse do 13. aprila 2009, ko se Živa odloči in mu napiše pismo, v katerem se mu izpove in prizna čustva, ki jih goji do njega. Do 27. julija pismo ostaja neodgovorjeno, tega dne pa se končno srečata. Njegov odgovor je precej nejasen, njuno razmerje pušča odprto, rekoč, da mora še nekaj časa biti sam. Odpravita se tudi na morje, kjer se Živino spoznanje o tem, kako nedosegljiv je, le še okrepi in avgusta se začne »prebolevanje bolečine«.

Oktobra Živa začne z zadnjim letnikom, Vlado odpotuje iskat »duhovno razsvetljenje« v ašram, in minevajo meseci, ki se navsezadnje prevesijo v leto, ko se ne vidita. Živa opravlja izpite, se bojuje z bolečino, sanjari, pada in se pobira, začenja s pisanjem diplomske naloge in še vedno upa. Marca, ko mineva že sedmi mesec odkar se nista videla, naleti na knjigo Mu pač ni do tebe, se zave svojih iluzornih pričakovanj rekoč: »Kako patetična sem bila.« Dve leti je vztrajala v svojih hrepenenjih, medtem ko je on ostajal hladen in skorajda pozabila na lastno samospoštovanje, in zdi se že, da ga je končno našla. Mir, ki jo za kratek čas prevzame, se prav tako hitro kot se je začel, tudi konča in maja na trenutke razmišlja o samomoru, vendar te misli skoraj istočasno tudi zavrne.

Ko Živa 2. septembra 2010 diplomira, se končno vendarle znova srečata in zdi se, da se je Vladovo idealistično stremljenje vsaj za malenkost spremenilo, že prej pa se je nekaj dogajalo tudi v Živi, ko je sama pri sebi razpredala: »Najti moram ljubezen v sebi. Dokler je ne najdem tam, jo bom vedno iskala v nekom drugem in zato bom vedno znova razočarana.«

Po uspešni diplomi Živa razmišlja o potovanju v ašram, kamor bi šla skupaj z Vladom. Tudi on v pogovorih večkrat nakazuje na novo sprejete odločitve in daje Živi vedeti, da si je želi, a stori ne ničesar. Ko bralec že misli, da bo do spremembe vendarle že prišlo in se zdi, da se je v Vladu zares utelesila ideja o tem, da ljubezen ne krati svobode, temveč ji lahko le pomaga cveteti, pa se pojavi nov moški, ki Živo še bolj zmede.

Ta moški je Aljoša, bivši heroinski odvisnik, s katerim si dopisuje preko spleta in ima 43 let. Prvoten cilj njunega komuniciranja je bil urejanje in pregled njegove knjige, ampak njun sprva prijateljski odnos začne kmalu preraščati v nekaj več. Po njunem prvem srečanju, se sicer Aljoša odloči, da bo ostal s svojo punco Dino, ker meni, da je tako prav, a ta odločitev ne vzdrži prav dolgo. Njuno dopisovanje se nadaljuje, oba združuje navdušenje nad literaturo in pisanjem, čeprav njegova knjiga že zdavnaj ni več glavna tema.

Po obsežnih elektronskih sporočilih in spletnemu klepetanju, se Živa 1. decembra odloči, da ne bo šla v ašram, le nekaj dni pozneje pa tudi Aljoša prekine z Dino. 8. decembra tako postaneta par, oba sta presrečna, globoko zaljubljena in izpolnjena na vseh področjih. Živita mirno, delata, na sprehodih po stari Ljubljani pa se obnašata kot dva pubertetnika. Drug drugega dopolnjujeta, Živa postaja bolj odprta in njena samozavest precej zraste. Novembra 2012 se preselita v skupno sobo, januarja pa že v pritlično stanovanje z vrtom, kjer sta resnično srečna, do julija 2014. Nekega dne Živo pokliče prijateljica in ji pove, da je Vlado precej na dnu, saj naj bi ga zelo prizadelo dejstvo, da se je ženska, s katero se je želel ustaliti, odločila za drugega. Živo ta novica zelo pretrese, poskuša se prepričati, da morda to ni ona, da je mogoče spoznal katero drugo žensko, a v sebi ve, da to ni res. Nekaj dni klic še prelaga, 12. julija pa se vendarle odloči, da ga pokliče. Z zadnjo povedjo: »To zadevo hočem razjasniti enkrat za vselej« se torej nameni razčistiti ta več kot dve leti trajajoč odnos, poln nasprotij, iskrene sreče, dni obupa, pa spet upanja, novih razočaranj in vrtincev, bralcu pa pušča odprt konec. Na nek način se zdi, da je v sebi po dolgem času vendarle našla mir, pravo ljubezen, moškega, ki je »tukaj in zdaj«, ampak obenem jo vsej sreči navkljub, tudi to ne osvobodi preteklih hrepenenj.

Zaključujem z vprašanjem, če je Živa v sebi vendarle našla tisto ljubezen, o kateri govori že pred leti, ko se začenja zavedati, da lahko ljubiš drugega v vsej njegovi drugačnosti, tujosti in drugosti le, če si sposoben ljubiti sebe.

Domnevam, da ji do tega cilja ostaja še dobršen del poti, vendar pa se strinjam z mislijo, ki preveva celoten roman, da je pisanje osvobajajoče.


Prispevek je del rubrike Sledilci/ke pišejo in izraža avtoričino mnenje o prebrani knjigi.

Avtorico Saro Zupan najdete tudi na njenem blogu Sladostrastnice, knjigo pa pri založbi Primus.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.