Shaun Tan, mojster bizarnega s sporočilom
Piše: Veronika Šoster
Avstralski ilustrator, pisatelj in filmar Shaun Tan (1974) je pri nas eden izmed tistih nesrečnih, po krivici spregledanih avtorjev. Gre namreč za izviren in prepoznaven avtorski glas, ki bo posebej blizu ljubiteljem bizarnega in rahlo temačnega, pa tudi hudomušnega in družbenokritičnega. Leta 2011 je prejel najvišje priznanje na področju literature za otroke, Spominsko nagrado Astrid Lindgren, v žepu pa ima celo oskarja za animirano adaptacijo lastne slikanice Izgubljena stvar.
Odlika njegovih del je predvsem dvojnost, saj vzbujajo občutek tujega in domačnega, nevarnega in prijetnega, intimnega in javnega, otožnega in svetlega hkrati. Naj vas ne zavede, da gre za avtorja, ki piše predvsem za otroke, saj se podpisuje pod večplastna dela, ki delujejo na alegoričen način – podobno kot Živalska farma, ki mu jo je mama brala v otroštvu, prepričana, da gre za knjigo za otroke. Sicer pa je bolj kot literatura nanj vplivala televizija, predvsem Zona somraka, saj so ga fascinirali nadnaravni dogodki, ki so se dogajali v realnem svetu, in ravno to razmerje se je najmočneje preslikalo v njegov opus – njegove zgodbe so polne urbanih in predmestnih pokrajin, ki jih napolnjujejo čudovita ali strašljiva bitja, živi stroji, pojave in nakaze. Prav tako lahko izurjeno oko v njegovih ilustracijah najde kar nekaj parodij in aluzij na znana slikarska dela, vsebinsko pa zablesti ravno v domišljijski in vizualno pisani obdelavi (celo tistih najbolj prežvečenih) družbenih tematik.
V slovenščini lahko beremo tri njegove knjige, leta 2010 je založba Miš izdala Zgodbe iz oddaljenega predmestja (Tales From Outer Suburbia), dve leti kasneje pa so pri založbi eBesede izdali dve njegovi slikanici, in sicer Rdeče drevo (The Red Tree) in »oskarjevsko« Izgubljeno stvar (The Lost Thing). Njegovo najbolj znano knjižno delo je nemi strip The Arrival, ki si ga je možno izposoditi v nekaterih naših knjižnicah in pripoveduje o moškem, ki se poda na nenavadno potovanje, da bi svoji družini zagotovil boljše življenje. Zelo prikupni in povedni pa sta tudi njegovi slikanici Eric (o drobnem »študentu« na izmenjavi, ki v novem okolju čisto preveč izstopa) in Cicada (o škržatu, ki opravlja duhamorno pisarniško službo).
Zgodbe iz oddaljenega predmestja združujejo petnajst ilustriranih kratkih zgodb. Ne gre za klasično knjigo, saj se avtor zelo rad poigrava z materiali in pristopi – nekatere zgodbe so izrisane, kolažirane, spet druge so zapisane na razglednici, v obliki časopisnega članka in podobno. Ob srečanju z liki nas obide srh, recimo v primeru bitij paličnikov s krhkimi nožicami, ki so od nekdaj del predmestne pokrajine in jih nekateri dečki za zabavo pretepajo s kiji za bejzbol, pri čemer njihovo »telo nedejavno ostane pokonci, dokler se med petami in asfaltom ne zdrobi v trske«, pa tudi ob srečanju z vodnim bivolom, ki domuje na prazni parceli in mimoidočim kaže smer, in s tipom, ki v potapljaški obleki tava čez nogometna igrišča in dovozih. Predmestje Shauna Tana se izkaže za navdušujoč presek sanjske in resnične pokrajine, v kateri prežijo in se hulijo kreature, ki so nam sumljivo podobne.
Slikanica Rdeče drevo je tenkočuten prikaz otožnosti oziroma kar depresije, ki preplavi rdečelase dekle. Njeno sobo napolni odmrlo listje, s sklonjeno glavo hodi skozi dan, poln nesmiselnega čakanja in turobnosti, celo svoj portret nariše s hrbtom obrnjen proti sebi. Avtor težko temo podaja na nevsiljiv, empatičen in predvsem neklišejski način, ne poveličuje žalosti, ampak jo prežene z žgoče rdečim drevesom, ki se naposled rodi iz dekličine domišljije. Zatočišča in pribežališča so pri Tanu tako fizična kot simbolna, kar se še posebej izrazito pokaže v Izgubljeni stvari, neverjetni ekscentrični zgodbi o človeku, ki na mestni plaži naleti na izgubljeno stvar, nekakšen gromozanski rdeč čajnik z vihrajočimi okončinami. Ko išče, kam spada, se znajde v pravi zagati, a sčasoma najde pravi kraj, ki pa je hladen in brezčuten. Prijazen nasvet ju vodi drugam, v svet svobode, kjer bo lahko izgubljena stvar končno zaživela v vsej svoji izgubljenosti in najdenosti med sebi enakimi. Nelagoden občutek, ki preveva glavnega junaka, ko se od stvari loči (»Včasih še vedno pomislim na izgubljeno stvar. Še posebej, ko s kotičkom očesa opazim nekaj, kar izstopa.«), pa ob branju Tanovih knjig preveva tudi nas, saj njegove knjige zbadajo v naše slepe pege, v zamolčano, pozabljeno, spregledano, in nas zbudijo iz nočne more, ki je apatično in ravnodušno življenje.
Dodatek urednice bloga: avtor Shaun Tan ima tudi svojo spletno stran, na kateri najdeš še več informacij o njem in njegovih prekrasnih ilustracijah. Kar nekaj založb že dolga leta premišljuje o izdaji knjige Cicada, vendar jih skrbi majhen slovenski trg. Za bolj sveže objavljene fotografije ilustracij in njegovega dela pa ga lahko poslediš tudi na instagramu.
Zahvaljujeva se založbi eBesede za recenzijska izvoda knjig Rdeče drevo in Izgubljena stvar.
