Knjige

Si je razstavo Ivan Cankar in Evropa vredno ogledati?

V okviru pomoči na 34. Slovenskem knjižnem sejmu, smo se s prostovoljci udeležili razstave, ki trenutno poteka v Cankarjevem domu – Ivan Cankar in Evropa (ogledaš si jo lahko še do 28. 2. 2019). Za to se imamo zahvaliti ekipi Cankarjevega doma, ki nas je povabila na razstavo.

Imeli smo voden ogled, vendar me samo vodenje ni pritegnilo toliko, kolikor bi nekoga, ki Cankarja ne pozna tako dobro. No seveda ga ne poznam do potankosti, vendar sem o skoraj vseh anekdotah, opisih in zgodbah že veliko prebrala in slišala.

Vsakdo, če nenazadnje, se s Cankarjem sreča v osnovni šoli pri pouku slovenščine. In naslednjič v srednji šoli – potem se pa večinoma ustavi, če le nima kakšne posebne želje po branju njegovih del. Ali pa, če obiskuje predstave – letos in lani jih je bilo kar veliko 😊 Jaz sem se z njim srečala še na fakulteti. Že od nekdaj so mi bile zanimive njegove drame – v okviru enega predmeta smo celo morali vse obdelati in jih analizirati, pa tudi kratke zgodbe in njegovo življenje na splošno – zato sem vedno brala tudi ostalo gradivo, ki ni bilo obvezno. Z vidika vsebine je razstava super zastavljena, saj jo na preprost in zanimiv način približa tudi tistim, ki Cankarja niso tako temeljito obravnavali (za tako dobro avtorsko zasnovo se imamo seveda zahvaliti dr. Janko Kosu v sodelovanju z Ženjo Leiler; on je bil eden tistih čigar strokovno literaturo smo kar dosti prebirali).

Cankarjevi citati so se mi v misli usidrali predvsem še po eni osebi – kolegici iz prvega letnika, s katero sva skupaj obiskovali nekaj predavanj, ki je imela nekatere stavke celo tetovirane – to se mi je takrat zdelo še posebno super, pa še vedno se mi! (danes je uspešna pisateljica 😉 )

Kar mi je bilo še posebej všeč na sami razstavi, pa je njena postavitev – toliko zanimivih in domiselnih detajlov – kako so Cankarja povezali z evropskimi duhovnimi misleci, njegove male figure, ki so vsaka v drugačnem položaju, Cankarja, ki kaže jezik ste verjetno že zasledili, tek za vozom, lutke, ki sedijo za mizo, premikajočih instalacij, pa še in še bi lahko naštevala – ampak to lahko pogledate sami in užijete to domiselno senčno postavitev (za to sta zaslužna Silvan Omerzu in Katarina Štok Pretnar).

So sence zato, ker jih Cankarjev duh še v današnjem času meče na nas? Vsi njegovi teksti, predvsem drame, so danes še kako aktualne – zlahka jih prenesemo na trenutne okoliščine – s strani umetnikov, branja ali politike.

Sama zaradi »poklicne deformacije« ali pa kot ljubiteljica Cankarja, nisem mogla mimo vseh tistih prvih naslovnic, njegovih rokopisov, ilustracij Hinka Smrekarja, citatov,– to je tisto, kar je zame, poleg same idejne zasnove, dalo dodaten čar tej razstavi.

Vsekakor zelo vredna ogleda, pa čeprav »dolgočasnega slovenskega pisatelja«.

P.S. ne smemo pozabiti tudi na vse čudovite knjige, ki so letos izšle o Cankarju – sama upam, da mi kmalu pridejo v roke vsaj naslednji: Ivan Cankar – Eseji o največjem in Ivan Cankar: podobe iz življenja.

Za konec še en Cankarjev citat v digitalni obliki 😉

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.