Eva Kurnik je mlada punca, študentka in pisateljica, ki bo pri svojih letih izdala že drugo knjigo v samozaložbi. Spoznali sva se preko Facebook skupine Knjižni črvek, kjer se pogosto pogovarjamo o knjigah, ki so nam všeč, našli pa sva še eno skupno temo – študij, Eva namreč študira slovenistiko na Univerzi v Mariboru. Če Evo poguglaš se ne najde ravno veliko, ampak nekaj pa, leta 2017 je o njej pisal že Večer v članku Napisala je zgodbo iz sanj (Mitja Sagaj). Kot pravi sama, obožuje slovenščino in vse v povezavi z njo, kljub temu pa je za dokončanje knjige potrebovala kar nekaj časa.

Njen prvenec se glasi Njena pot, in je, ne boste verjeli, nastal po motivih iz sanj, več o tem nam je Eva zaupala spodaj. V njem je na kratko spregovorila o svoji ljubezni do jezika in pisane besede, predvsem pa o svojem pisanju.

“Ko sem 25. novembra 2014 v škatlo zlagala mamine reči, se mi ni niti sanjalo, kaj bom odkrila čez nekaj mesecev.”

To je uvodni stavek v Evin prvenec, za katerega moram reči, da kar pritegne v branje. Upam, da vas bo tako tudi spodnji intervju.

Družina, ljubezen in Toskana

Za začetek me zanima, kako to, da si se odločila napisati prvi roman in o čem pripoveduje.

Moja najljubša in tudi najpomembnejša hobija sta že od nekdaj branje in pisanje. Že kot majhna punčka sem pisala pravljice in ogromno brala. Z leti sem se seveda lotila resnejših in zahtevnejših knjig, pred začetkom študija sem v enem letu prebrala tudi preko 100 knjig, v slovenščini in tudi v drugih jezikih, kolikor mi je le dopuščal čas. V drugi triadi osnovne šole sem začela pisati daljše zgodbe. V veliki meri sem ustvarjala za šolsko glasilo, pisala razne članke (za šolsko novinarstvo), sošolcem kdaj kaj lektorirala in se udeleževala raznih tekmovanj v pisanju (npr. Cankarjevega), na katerih sem dosegala kar dobre rezultate – prvo ali drugo mesto. V srednji šoli se je nadaljevala tradicija pisanja za glasilo, večkrat sem sodelovala na natečaju ‘100 ljudi, 100 čudi’ in nekajkrat posegla po najvišjih mestih, prav tako sem se udeleževala bralnih maratonov. Skratka, od ranega otroštva sem dihala za slovenski jezik in si praktično od prvega šolskega dne želela študirati slovenistiko – želja, ki se mi je s preteklim študijskim letom tudi izpolnila.

V sedmem razredu osnovne šole sem se lotila tudi pisanja romana. Sicer ni šlo za moj prvenec, vendar se je njegova zgodba prvič končala z izidom. Tematika romana Njena pot je družinska, v središču je mati z dvema otrokoma in mračno skrivnostjo, ki vpliva nanjo in ljudi okrog nje. Izmišljena prvoosebna pripoved o življenju matere dveh (tekom zgodbe že odraslih) otrok se prične odvijati ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se zaključi v današnjem času. V romanu so opisani različni odnosi med ljudmi in tudi različne stopnje ter vidiki človeške psihe po kakšni travmatični izkušnji. Knjiga se bere kot kriminalka, vsebina, osebe in dogodki so popolnoma izmišljeni in ne gre za kakšno biografijo ali avtobiografijo.

Idejo za zgodbo sem dobila preko sanj – ja, dejansko sem sanjala o dogajanju in osebah v romanu, – celotna stvar pa je napisana s pomočjo lista papirja z iztočnicami o teh sanjah. To je tudi razlog, zakaj zgodba v začetni različici ni potekala v naši Sloveniji; sanjala sem pač o Angliji in tja v začetku tudi postavila skorajda celotno dogajanje. A ker sem želela delo približati slovenskim bralcem in ker sem sama zavedna Slovenka (smeh), sem jo kaj hitro »prestavila« k nam na Štajersko, natančneje v predmestje Maribora.

Sprva sem pisala bolj ali manj zase, za svojo dušo. Pravzaprav romana niti nisem nameravala dati komurkoli v branje, po spletu okoliščin pa je že v osnovi šoli (ko sem imela napisano le dobro tretjino) prišlo do tega in dobila sem zelo jasno vzpodbudo, naj nadaljujem. In tako sem nadaljevala; zadnja tri leta osnovne šole sem sicer pisala bolj počasi, ker mi to ni bila prioriteta; zgodba je razdeljena na tri dele, ob koncu osnovnega šolanja sem je imela zapisano nekje do polovice prvega dela. V prvem letniku srednje šole sem začela pisati že bolj intenzivno, kadar sem pač našla čas, celotna zgodba pa se je tudi razvila v nekoliko drugačno smer, ker sem sama postajala osebnostno zrelejša – med sedmim razredom in prvim letnikom srednje šole je le precejšnja razlika. Pri celotni zadevi pa je bil največji problem tipkanje. Danes so že praktično skoraj vsa besedila tipkana z računalnikom, rokopisi so pravzaprav že zelo redki. Na žalost imam cerebralno paralizo. Ena izmed posledic te bolezni so tudi težave z grafomotoriko in jaz imam velike težave z njo. Na roko pišem čisto normalno in brez težav, zelo težko pa tipkam na računalnik. Težko in počasi. Posledično sem Njeno pot pisala na roko in v bistvu sem imela zaradi tega kar znižano raven motivacije. Nekje v podzavesti sem si pač želela, da bi zgodba nekoč izšla, knjige pa seveda niso pisane v rokopisu. In tako sem imela do začetka tretjega letnika zadevo v obliki rokopisa napisano nekje do enajstega poglavja. Potem pa sem po naključju dobila tipkarico, izjemno prijazno gospo, ki pa še danes želi ostati anonimna.

Ponujena pomoč je zame predstavljala veliko motivacijo, z njo pa sem dobila dovolj zagona, da sem ga končala do konca tretjega letnika. V dobrih devetih mesecih sem napisala še dve tretjini knjige, dobre tri mesece kasneje pa sem odkorakala iz tiskarne s škatlo stotih izvodov v rokah.

Navdihujoča zgodba, ki bi lahko marsikaterega mladega pisatelja/pisateljico vzpodbudila k pisanju in izdaji lastnega romana. Kako to, da si se odločila za izdajo v samozaložbi?

Tri leta, že od prvega letnika srednje šole, so me profesorji srednje Ekonomske šole Maribor zelo vzpodbujali, naj knjigo predstavim v sklopu maturitetnega projekta, oziroma dogodka. V zadnjem letniku sem od profesorice mentorice izvedela, da ga moram, (oziroma da je vsaj zelo zaželeno,) če ga želim na maturitetnem dogodku predstavljati, roman tudi izdati. Tega do tedaj nisem vedela, niti nameravala, vsaj v bližnji prihodnosti ne. Nekoč sem ga sicer želela izdati – moj življenjski cilj je bil in je postati slavistka in če bo le mogoče, tudi pisateljica, – vendar še ne takrat. A nisem imela prav veliko izbire in manj kot pol leta časa. Preostala mi le še samozaložba, kajti pri drugih založnikih se stvar načeloma vleče vsaj dve ali tri leta, ker je slovenski knjižni trg tako zelo nasičen, ob tem pa mora imeti avtor še agenta, ki ga sama, razumljivo, v nekaj kratkih mesecih nisem uspela dobiti.

S kakšnimi težavami si se soočala ob izdaji prve knjige? Je bilo z drugo kaj drugače?

Glavo težavo je zame predstavljalo dejstvo, da o samozaložništvu nisem vedela praktično ničesar, ob tem pa sem imela še zelo omejene finance, nobenih zvez in nobenega sponzorja. Najtežje se mi je zdelo iskanje informacij. Kako do odgovorov, kam iti, na koga se obrniti? Odgovorov ni bilo najti na enem mestu, niti na dveh ali na desetih. Proces je zahteval kar nekaj tekanja sem in tja, vendar se je trud izplačal v trenutku, ko sem na knjižni polici v knjižnici prvič zagledala izvod Njene poti, oziroma že ko ga je v roke vzel prvi bralec in ob koncu branja odložil na domačo polico. Žal pa moram povedati, da samozaložniki pri knjižnicah še vedno nismo preveč priljubljeni, kar me glede na nizki proračun niti ne čudi. Zraven tega moramo biti zelo iznajdljivi tudi glede promocije… Če za avtorjem stoji založba, so stvari popolnoma drugačne, tako pa se moramo znajti sami. Nisem dovolila, da bi mi ta in vsi podobni izzivi vzeli voljo do pisanja, enako svetujem tudi vsem drugim nadebudnim mladim in starejšim avtorjem na začetku pisateljske kariere.

Kdo je oblikoval naslovnico za prvo in kdo za drugo knjigo ter v kakšni nakladi sta izšli, oziroma bo naslednja še izšla?

Naslovnico in prelom prvenca, ki je izšel v 100 izvodih sta oblikovala Anja Delbello in Aljaž Vesel, pri drugem romanu pa sem sodelovala z Nino in Bogdanom Rolihom. Predvidoma bo izšel v enakem številu izvodov kot Njena pot.

Vendarle sva prišli tudi do druge knjige. Za začetek, če bi jo morala opisati v treh besedah, katere bi uporabila?

Uf, rekla bi, da si mi postavila najtežje mogoče vprašanje sploh in večina avtorjev bi se verjetno še kako strinjala z mano (smeh). Hm, roman Toskanski spev bi na kratko opisala recimo z besedami družina, ljubezen in Toskana.

Toskana? Kako pa to, čemu takšen naslov?

Toskana, ja. Več pa bo jasno ob izidu, oziroma po zadnji prebrani strani, ničesar vam ne izdam v naprej (smeh).

Izdaj vsaj, kdaj Toskanski spev izide in s kakšnimi tema(tika)mi sooča bralce?

Toskanski spev izide v prvi polovici septembra. Natančnega datuma žal ne morem izdati, ker ga tudi sama ne vem. Pred izidom knjige imam še kup drugih obveznosti, njegova izdaja bo zame v bistvu predstavljala že kar male počitnice. Kar pa se tiče teme in tematike; bralcem želim predstaviti zgodbo izmišljene slovenske družine. Spremljali jo bodo skozi oči protagonistke, pri tem ne bo šlo za linearno pripoved, temveč za preplet časa in oseb.

Nam lahko zaupaš sestavek iz knjige, ki ne bo razkril preveč, nas bo pa vendarle potegnil v zgodbo?

Seveda.

/…/ Obe moji knjigi sta, enako kot njuna predhodnica, podpisani z psevdonimom Barbara Mlakar. To je moje »pisateljsko« ime in pod njim – samo pod tem imenom – me pozna todi javnost. Morda so moje knjige zaradi pridiha skrivnostnosti še bolje prodajane, tega ne vem. Zadovoljna sem, z vsem tem Gregorja nekako ohranjam pri življenju. Drugih želja nimam, ciljev pa tudi ne. Moj edini cilj je, da ohranim njega, in to tudi počnem – s pisanjem. Težava pa je v tem, da mi v zadnjih nekaj mesecih ne uspe napisati niti vrstice, za katero bi lahko bila prepričana, da je vredna objave. Moja notranjost je pusta kot skala, enostavno sem ostala brez navdiha. Očitno se je premo sorazmerno z mojimi obiski pokopališča zmanjšala tudi moja pisateljska ustvarjalnost. V hudi kaši sem. Denar ni problem – za zdaj, toda preganjajo me roki, z njimi pa tudi Andrejka. Toda to me ne skrbi. Zaskrbljena sem zaradi nečesa drugega; ker ne morem več pisati tako kot prej, imam občutek, da nekako izgubljam stik z Gregorjem. In to nikakor ni dobro. Ni dobro. /…/

Če te zgornji odstavek še vedno ni prepričal, imaš na voljo še devet strani na naslednji povezavi.

Iz prvega dela odgovora torej lahko sklepam, da v postopku izdaje drugega romana nisi naletela na preveč težav?

Na srečo res nisem. Večino reči sem vedela že po zaslugi izdaje prvenca, sodelovala pa sem tudi s krasnimi ljudmi. Vprašanje bi izkoristila, da se zraven oblikovalcev zahvalim lektorici Urši Prša, krogu bralcev, ki so roman prebrali že pred samim izidom in mi ga s svojimi mnenji in kritikami pomagali izboljšati in izpiliti. Prav tako pa ne morem mimo ljudi, ki me, nekateri  že od začetka, spremljajo in vzpodbujajo na moji avtorski poti; v prvi vrsti gre velika zahvala moji družini, zvestim prijateljicam, ki podajo mnenje o vsem napisanem, ne le romanih (Mirijam, Sara, Ramona; veste, o čem govorim), učiteljem in profesorjem, ki so mi že od osnovne šole naprej znali pričarati veter v krila;  Zori A. Jurič, Gabi Čeh, Katji Soršak Godec, Damjanu Šimeku, Andreji Lep, Sabini Bečić, Darinki Žižek, Bernardi Drolc, Blanki Bošnjak, Ireni Stramnič, Branki Vičar in žal že pokojnemu Jerneju Simiču.

In še za konec: Kaj bi svetovala vsem mladim, ki si želijo podati na pot pisanja ali pa že pišejo?

Vztrajnost. Najboljši in najučinkovitejši nasvet se mi zdi vsekakor vztrajnost. Ne obupajte, ne glede na vse prepreke in ovire. Vedite, da je že sama spisana zgodba ogromen, ogromen podvig. Iščite informacije, terjajte odgovore, upoštevajte pa tudi nasvete. Naučite se razlikovati zrno od plev, to je konstruktivno kritiko od medle in neutemeljene. Pri vsaki odobritvi in zavrnitvi postavite vprašanje zakaj, šele potem kako. In predvsem vedite, da vaše ustvarjanje odraža le in izključno vas, zato je najpomembneje, da je vaše delo najprej všeč vam samim in da vas izpolnjuje. Samozavest in vztrajnost odpirata vsa vrata in hodita z roko v roki; žal nekatera vrata »varuje« več kot ena ključavnica, vendar pa je pisanje ključ, ki odpira vrata v vsako srce in vsak dom.

Evin prvi roman Njena pot lahko trenutno najdete v naslednjih knjižnicah (žal med njimi ni ljubljanskih):

• Mariborska knjižnica (5 izv.)
• Osnovna šola bratov Polančičev Maribor (2 izv.)
• Cankarjeva knjižnica Vrhnika (1 izv.)
• Knjižnica Logatec (1 izv.)
• Knjižnica Zagorje (1 izv.)
• Miklošičeva knjižnica – FPNM, Maribor (1 izv.)
• Osnovna šola Kamnica (1 izv.)
• Srednja ekonomska šola in gimnazija Maribor (1 izv.)
• Univerzitetna knjižnica Maribor (1 izv.)

Ker knjige ni bilo na voljo v knjižnicah v prestolnici, niti ne v knjigarnah, sem jo od Eve že pred časom sama kupila (15€). Tokrat se lahko za njen izvod poteguješ tudi ti, vendar z malo truda.

Kot smo razbrali in nam je jasno, je pri samozaložbi najtežje narediti promocijo oziroma pridobiti krog bralcev, ki bodo našo knjigo tudi kupili. Sama bi Evi svetovala, da se sprva osredotoči na tiste medije, na katerih si lahko sama dela promocijo brez velikega truda in vložka – izdelava Facebook profila (ne osebnega), Instagram profila in spletne strani ali bloga, na katerem bi lahko svoje bralce obveščala o novostih, jim kdaj ponudila kakšno malenkost – odlomek, različne naslovnice, ali pa zgolj pisala o postopku izdaje knjige.

Kot smo razbrali in nam je jasno, je pri samozaložbi najtežje narediti promocijo oziroma pridobiti krog bralcev, ki bodo našo knjigo tudi kupili. Sama bi Evi svetovala, da se sprva osredotoči na tiste medije, na katerih si lahko sama dela promocijo brez velikega truda in vložka – izdelava Facebook profila (ne osebnega), Instagram profila in spletne strani ali bloga, na katerem bi lahko svoje bralce obveščala o novostih, jim kdaj ponudila kakšno malenkost – odlomek, različne naslovnice, ali pa zgolj pisala o postopku izdaje knjige.

Izvod Evine knjige Njena pot si lahko pridobiš tako, da podaš vsaj en predlog, s katerim bi si Eva lahko povečala promocijo, mogoče še pred izidom svoje druge knjige, ki bo pri njej na voljo nekje od srede septembra (o točnem datumu vas še obvestim). Nagradna igra traja do 31. 8. 2019 do polnoči.

V kolikor bi rad/a Evi postavil/a še kakšno vprašanje, ga lahko zapišeš spodaj, Eva pa bo na njih z veseljem odgovorila.

Če si tudi sam/a samozaložnik/ca in si želiš, da je tvoja pot, knjiga, ustvarjanje predstavljeno v sklopu Intervjuji, mi lahko pišeš na booknjiga@gmail.com