Po dolgem času sem si v knjižnici izposodila poezijo
Sploh ne vem, zakaj poezije ne berem pogosteje. Dosti smo je morali prebrati za izpite in takrat sem si je morala kar veliko izposoditi. Vendar je to čisto nekaj drugega, če jo MORAŠ prebrati ali pa jo HOČEŠ. Pa res je fajn. Prebereš eno stran (ali 2), pa končaš eno pesem. Jaz sem jo brala kar na poti v službo, kamor se vozim z avtobusom in res je fino, ko prebereš pesem, se malo nasmeješ in sam sebi polepšaš dan.
V roke mi je v Mestni knjižnici Ljubljana prišla knjiga poezije Radmile Lazić, Brez Anestezije, ki je prva samostojna knjižna objava njenih pesmi v slovenščini (prevajalec Urban Vovk). Res mi je všeč, da so se odločili za dvojezično izdajo, tako si lahko na eni strani preberemo pesmi v originalnem jeziku in na drugi v slovenščini.
Radmila Lazić je bila tudi osrednja gostja letošnjih Dnevov poezije in vina. Intervju z avtorico si lahko prebereš na Večeru ali MMC.
Njene pesmi so:
- kratke
- dolge
- direktne
- odrezane
- ironične
- šokantne
- eksistencialne
- krvave
- provokativne
- ogabne
- smešne
- uporniške
- življenjske
- seksualne
- samostojne
- angažirane
- netradicionalne
- ….
- njene.
Še boljše je zbirko opisala Barbara Žvirc na svojem Instagram profilu izposojevalka_besed: ” Pesmi v knjigi se ne razgrnejo kronološko, je pa njihovo zaporedje nedvomno skrbno premišljeno. V njih se stopnjuje prikaz ženske v netradicionalnem ženskem glasu; ženska je samostojna, samozadostna, angažirana, trdna v svoji neromantični povezavi z moškim(i) in stoji (stopi) izven okvirja družbenih pričakovanj.”
Ljubezen
Brusila sem nože.
Vso noč.
Da bi te pričakala
S sijočimi rezili,
Od katerih se ti bo zabliskala
Pred očmi –
Moja ljubezen.
Vendar Radmila Lazić ni zgolj pesnica, je tudi angažirana intelektualka (revija ProFemina, urednica knjižne zbirke Femina pri beograjski Prosveti), vneta zagovornica ženske emancipacije in enakovrednosti spolov in borka za človekove pravice. (Vir slike in podatkov).
V kolikor si tudi ti tak/a, da poezije ne vzameš velikokrat v branje, ti res priporočam zbirko Brez anestezije. Vse pesmi sicer niso ravno lahkotne, vendar so učinkovite, v nas pa vzbudijo marsikatere občutke prepoznanja, sramu, ogoročenja ali nam narišejo nasmeh na obraz pred popolnimi neznanci na avtobusu. Tako je tudi pesnica zapisala na koncu svoje zbirke v eseju Avtopoetična vera: “Pesem lahko govori o pomembnih in manj pomembnih stvarh o nas samih in o svetu, vendar (nam) mora to sporočilo prenesti na poseben način. Tako, da (nam) ponudi čustveno, duhovno in čutno doživetje.“
Na koncu res ne moremo mimo čudovite naslovnice same knjige in res ogromne pohvale založbi Beletrina in njihovi dizajnerki Tanji Semion 🙂 Samo poglej recimo tri najnovejše izdaje – ena je lepša od druge!
Žabec Speštan in razkrečen. Zelen. S petko skozi srce Ležiš na pločniku, Na katerem sem te pustila Pred kakšno uro, živahnega In pripravljenega govoriti: "Draga … itd." Dovolj je bilo Regljanja in čofotanja V mlakici metafor. Zdaj kar malo leži mrtev.
Pa ti, bereš kaj poezijo?
