Ocean Vuong: On Earth We’re Briefly Gorgeous

Ocean, »majhen pes«, kot ga kliče babica, v svojem avtobiografskem romanu piše pismo mami Rose. Večkrat ga je že začel in zdaj poskuša ponovno. V obliki pisem ji opisuje svojo mladost Vietnamca v ZDA z vso zgodovino, ki jo nosi v sebi. V zgodbah izvemo različne dogodke iz njegovega življenja in življenj mame ter babice Lan. Skozi svojo pripoved nas popelje v svoje odraščanje v popolnoma nekonvencionalni družini v ZDA in predstavi vse prepreke, ki so mu stale na poti.

Sprva nam predstavi temo tujstva. To temo dobro zaobjame prizor, ko gre z mamo kupovat meso za tipično vietnamsko jed. Potrebujeta goveji rep. Mama se brez znanja angleščine na vse pretege trudi, da bi povedala, kaj potrebuje. Uporabi tudi pantomimo, da dobi kaj želi. Prizor na prvi pogled izpade komično, v resnici pa je mama v resni stiski, saj ne zna povedati kaj želi imeti. Ocean je namreč ta, ki »ima besede v družini«. Sam želi postati pisatelj, zato angleščino vsrkava kot spužva. Opiše nam tudi situacijo, kako je bila edina angleška beseda njegove mame »oprostite«. Govorila jo je v vseh situacijah, tudi ko ni bilo razloga za opravičilo. To so počele vse manikerke v salonu, kjer je delala tudi njegova mama. Kot da bo opravičevanje zagotovilo višjo napitnino.

Z njim lahko začutimo kako je biti pripadnik druge rase v večinsko belski Ameriki. Biti Azijec v Ameriki po vietnamski vojni doda nove razsežnosti. Doma se je z mamo in babico pogovarjal izključno vietnamsko in živel v nekakšni enklavi, saj kot družina niso imeli stikov z zunanjim svetom. Vse, kar je vedel o ameriški kulturi je izvedel v šoli in iz svojih izkušenj. Razkorak med življenjem doma in v šoli je pogosto pripeljal do medvrstniškega nasilja, ki ga je »majhen pes« moral premagovati sam.

Z Oceanovo mamo in babico je v ZDA prišel tudi Oceanov oče, ki je bil do mame pogosto nasilen. Ko je enkrat udaril Rose tako močno, da je začela krvaveti, je Lan poklicala reševalce. Ob prihodu policije, jih je želel, tako kot v Vietnamu, podkupiti. V Ameriki se to ni izšlo. Očeta so vklenili ter ga odpeljali. Tako je Ocean ostal sam z mamo in babico, ki sta obe imeli duševne bolezni. Izmenjujoča se obdobja poslabšanj in izboljšanj, so kljub dobronamernosti in srčnosti obeh dodatno otežila Oceanovo življenje.

»Spil sem toliko tega mrzlega mleka, da je moj jezik otrpel … Pil sem, goltal. Ob tem sem se prepričal, da si videla. Oba sva upala, da bo ta belina, ki izginja v mene, naredila več iz rumenega fanta. Mislil sem, da pijem svetlobo, da se polnim s svetlobo. Kot da bo mleko lahko izbrisalo vso temo v meni in me napolnilo s svetlostjo.«

Ob tem so doma težko shajali, saj je mama lahko dobila samo slabo plačano službo v manikerskem salonu, kjer so zaposlovali tujke. Pri desetih letih ji je pri delu že pomagal. Pri 14 si je tudi sam poiskal poletno službo. Ker mu mama ne bi dovolila službe na 15 km oddaljeni plantaži tobaka, ji je rekel, da dela na vrtu cerkve, ki je na obrobju mesta. Na plantaže tobaka je hodil delat več poletij zapored. Večina delavcev je bila iz Mehike, tam pa je bil tudi Trevor, lastnikov vnuk. Trevor je delal, ker je želel biti čim dlje od svojega od alkohola odvisnega očeta. Po delu sta se pogosto družila in se spoznavala. Ko sta se enkrat dotaknila, se je njuna zgodba začela.

To, da so mu všeč fanti, je ugotovil že pri 6. letih. V tem odnosu je spoznaval razsežnosti svoje spolne usmerjenosti in pogosto prepustil Trevorju, da ga je popeljal v ta svet. V iskanju novega sebe, je včasih šel tudi dlje, kot bi si v resnici želel.

»Barve, mama. Ja, mama, ko sem bil z njim, sem videl barve.«

V tistem obdobju je v Ameriki ogromno ljudi vseh starosti za bolečine prejemalo oksikontin. Zelo učinkovit opioidni analgetik, od katerega lahko hitro postaneš odvisen. Predpisanega je dobil tudi Trevor in je ob negativnih dogodkih svojega življenja podlegel odvisnosti. Ob iskanju dodatnega užitka, je posegal tudi po kokainu. K jemanju drog je spodbudil tudi Oceana, ki je nekako uspel obdržati kontrolo. Droge niso bile taka redkost, saj ob enem Oceanovem opisu mesta izvemo, da je poznal kar nekaj mladostnikov, ki so umrli zaradi predoziranja.

Življenje »majhnega psa« je naredilo ogromno obratov v vse smeri. Kljub vsem težavam, je uspel iti čez njih, ter preživeti. Tako psihično kot fizično. Oblikovanje vseh aspektov identitete je bil en najpomembnejših delov njegovega življenja. Že najstniki, ki živijo v svoji državi/kulturi z obema zdravima staršema in so heteroseksualno usmerjeni lahko imajo ogromno težav z identiteto, kaj šele Ocean.

»Včasih, ko sem brezskrben, se mi zdi, da je preživeti enostavno: samo premikaš se naprej s tem, kar imaš ali s tem, kar ti je ostalo od danega, dokler se nekaj ne spremeni – ali pa se končno zaveš, da se lahko spremeniš, ne da izgineš. Da je vse kar si moral narediti, počakati, da nevihta mine in ugotoviš, da je tvoje ime še vedno del živega bitja.«

Knjiga je v originalu (angleščini) izšla junija 2019 pri založbi Penguin Press in je bila nominirana ter v ožjih izborih za več nagrad. Washington Post jo je objavil na seznamu najboljših 10 knjig leta 2019. Slovenskega prevoda zaenkrat še kljub popularnosti in kvaliteti nimamo.

Ocean Vuong je 31-letni vietnamsko-ameriški pesnik, esejist in pisatelj. Njegove pesmi so bile objavljene v različnih revijah. Izdal je že več krajših zgodb, On Earth We’re briefly gorgeous pa je njegov prvi roman. Trenutno je zaposlen kot docent na pisateljski smeri na Massachusettski univerzi v Amherstu.