Knjige

Založba V.B.Z. Ljubljana in roman Nevidni

Manjša založba z imenom V. B. Z., ki jo zaznamujejo inicialke lastnikov, je bila ustanovljena leta 2002. Predvsem so se usmerili na to, da slovenskim bralcem ponudijo novejšo hrvaško literarno produkcijo.

Ravno s tem namenom so izoblikovali zbirko Izbrana dela hrvaške književnosti in v kateri je do sedaj izšlo 21 reprezentativnih del sodobne hrvaške književnosti (avtorjev kot so Slobodan Šnajder, Ante Tomić, Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulić in drugi). Zbirka je edina takšne vrste v slovenskem literarnem prostoru.

Ante Tomić: Veliki šoping
Slavenka Drakulić: Obtožena
Dubravka Ugrešić: Jaga baba je znesla jajce

Naslednja zbirka v založbi se imenuje Tridvaena, z njo pa skrbijo za izdajo druge žanrsko in tematsko raznolike tuje prevodne literature, v njej so izšle knjige kot so na primer Nevidni, Roya Jacobsena, Na krilih zaupanja Richarda Bacha, Peto nadstropje Manuela Baixaulija, Filozofija hoje Frédérica Grosa ter drugi.

Napovedujejo novo knjigo v zbirki Zgodovina tišine Alaina Corbina, v prevodu Jedrt Lapuh Maležič. Poleg Tišine in Hoje, avtorja Erlinga Kaggeja, ki nas je obiskal na Slovenskem knjižnem sejmu, bomo tako tudi pri V.B.Z lahko dobili dve pomembni deli na to tematiko.

Richard Bach: Na krilih zaupanja
Manuel Baixauli: Peto nadstropje
Frédéric Gros: Filozofija hoje

Veliko knjig v zbirki Tridvaena je trenutno na voljo po ugodnih cenah!

Zbirko Prestop so tako posvetili izdajanju klasičnih in novejših izdaj s področja popularne psihologije, ezoterike in priročniške literature. Med njimi se najdejo Oshove knjige, Michael Brown, Joseph Murphy, David Schwartz in drugi.


Roy Jacobsen: Nevidni

Nevidni je zgodba o večgeneracijskem življenju družine Barrøy, ki živi na majhnem otoku z istim imenom. Zgodba sicer kanček spominja na Boj na požiralniku ali pa na Cankarjevo Na klancu. Vendar je Jacobsen vešč opisovanja še tako banalnih in navadnih stvari. Tokrat je večkrat nagrajeni norveški pisatelj “spisal morda svoje najprepričljivejše delo ­doslej” je Samo Rugelj napisal v Buklini recenziji.

Roman je bil leta 2017 v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado.

Ne, nobenemu seveda ne pade na pamet, da bi uničil obzorje. Obzorje jim od vsega tu zunaj očitno pomeni največ, drhteči živec v sanjah, čeprav ga komaj opazijo in se niti ne naprezajo, da bi ga ubesedili. Tudi jim ne pride na misel, da bi to storili, preden bo zemlja tako obogatela, da jo bo začelo jemati.

Str. 23

Ne glede na to, da je večina zgodbe namenjena popisovanju življenja družine na otoku, nas ob branju kar prime, da bi ta samotni otoček še sami obiskali in videli kako surovo se takšna družina spopada z življenjem. Po del živeža hodijo s čolnom na obalo, prodajajo polnilo za blazine (ki ga nabirajo po gnezdih), les imajo svoj, lovijo ribe in poskrbijo sami za kar največji delež.

Ampak ne upa si povedati, da z otoka seveda nihče ne bo odšel, kakšna blodna misel, še zlasti zdaj, ko Prvi zimski onkraj ječavih zidov hrope v smrtni grozi, to te vrže iz ravnotežja in ne zavedaš se več, da ko enkrat zaživiš na otoku, z njega zlahka ne odideš, otok se kot otrok z vsemi rokami in močmi oklepa tistega, kar ima.

Str. 44

Tudi ko najmlajša začne hoditi v šolo, se mora odpeljati na obalo s čolnom in nato nazaj. Izkusi “svobodo” na drugi strani, vendar jo kljub temu “vleče” nazaj na otok, saj je to njena stalnica. Na otoku se rodijo in umrejo.

Vsake toliko dobijo obiske in takrat je njihov stalni red porušen. Pa vendar je to za vse nekaj novega, taki ljudje ponavadi prinesejo novice iz sveta, ki jih drugje ne slišijo.

Odpotujejo v dežju, ki se začne v začetku oktobra in traja, in čeprav si otočani oddahnejo, ker jih je zdaj spet toliko, kolikor so jih bili navajeni prej, so kar nekam otožni. Tuj obisk ima tudi svojo dobro plat. Ko ga ni več, imajo samo še sebe in tuhtajo, da to mogoče ni dovolj. Gost sproža hrepenenje. Otočanom sporoča, da jim nekaj manjka, da pa jim je to bržkone manjkalo še pred njegovim prihodom in da bo tako tudi ostalo.

Str. 59

Različne naslovnice

Predvsem pa so mi bili v romanu všeč popisi narave, otoka, tišine. Ravno odlomek s tišino mi je posebej ostal v spominu, tudi zaradi Kaggejevega dela Tišina, ki je name naredil velik vtis. In poglej tudi pri založbi V.B.Z kmalu izide delo Zgodovina tišine. Še en razlog za povezovanje knjig v skupne blog objave. Naslednji citat je sicer malce daljši, vendar vam ga moram za celotno občutje dati v celoti.

Le Ingrid ne reže šote, premajhna je še, napol suhe kose obrača in jih zlaga kot domine v vzorcu ribje kosti, tako da se veter krade skoznje in jih suši, topel veter s kopnega, ki že veliko dni prepihava otok, zdaj pa se nenadoma upeha.
            To opazijo vsi hkrati.
            Prenehajo z delom, pogledajo v zrak, spogledajo se in poslušajo.
            Na lepem še ptičjega vreščanja ne slišijo. Ne šumenja med bilkami in ne brenčavega mrčesa. Morje je gladko, grgljanje med skalami je onemelo, med obzorji ni več glasu.
            Take tišine zlepa ni.
            Posebnost je ta, da se pojavi na otoku. Hujša je od tišine, ki se nepričakovano spusti nad gozd. V gozdu je pogosto tiho. Na otoku je tišina tako gluha, da se ljudje ustavijo in razgledujejo, čudijo se, kaj se dogaja, skrivnostna je, na meji mamljivega pričakovanja, kot tujec je, ki se pod črtno kapuco neslišno potika po otoku. Tišina je odvisna od letnega časa, lahko je daljša med zimsko zmrzaljo, kot recimo takrat, ko je otok vklenjen v led, poleti pa kot presledek med enim in drugim vetrom, med plimo in oseko, ali od čudenja, ko vzdihneš in izdihneš.
            Pa se spet na lepem zadere galeb, spet od nikoder zapiha, nahranjen otroček se zbudi in vrešči na ovčji koži. In spet lahko poprimejo za orodje in delajo naprej, kot bi se ne zgodilo nič. Kajti ravno to se je zgodilo, nič. O tišini se govori pred viharjem, o tem, da je tišina lahko svarilo, poziv k dejanju, ali pa da je potrebno za njeno razumetje prelistati kar nekaj Biblije. Tišina na otoku pa ni nič. Nihče o njej ne govori, nihče se je ne spominja in je ne poimenuje, pa če jih še tako prizadene. Zanje je tišina majcen vpogled v smrt, ko so še živi.

Str. 78

Torej, če si boste kdaj zaželeli roman, ki ni opevan v vseh medijih, pa vseeno iščete nekaj posebnega, je ta pravi. Velikokrat se zgodi, da so kakšne manjše založbe s svojimi knjigami spregledani, s čimer jim delamo krivico seveda mi, bralci. Zato si želim, da tale “glas” pride še do koga, da boste vzeli v branje tudi njihove knjige. Iz knjižnice ali kupljeno. Dotični izvod Nevidnih, pa lahko dobiš tudi s komentarjem na to blog objavo;) V kolikor nimaš ideje za komentar, mi lahko poveš katera izmed šestih naslovnic ti je najbolj všeč, in zakaj 🙂

Poslušaj avtorja kako prebere zadnjo stran knjige v norveščini


Prijazno se zahvaljujem založbi V. B. Z. Ljubljana za recenzijski izvod knjige Nevidni.

1 Comment

  1. Tudi Alma M. Karlin je neustrašna | Booknjiga

    6 julija, 2020 at 18:29

    […] Tale ilustracija me je spomnila na eno izmed knjig, ki sem jo brala in o njej tudi napisala prispevek: Nevidni. […]

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.