Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
Leta 2019 je avtorica obiskala Slovenijo v okviru 35. Slovenskega knjižnega sejma, kjer je gostovala v okviru Evrope v fokusu. Na dogodku so predstavili njeno prvo v slovenščino prevedeno knjigo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha (prevajalka Urška Brodar). In tako je še danes, še edina prevedena knjiga, čeprav ima pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka že kar obsežen opus. Danes ta obsega petnajst romanov, petindvajset dram ter številne radijske igre, kratko prozo in eseje. Njena dela so prevedena v več kot 30 jezikov. Prejela je šestnajst različnih nagrad, med njimi nagrado Bertolda Brechta.
Leta 2015 so o njej posneli piker dokumentarec z naslovom Wer hat Angst vor Sibylle Berg? (Kdo se boji Sibylle Berg?), vendar žal nisem zasledila, da bi bil na voljo vsaj z angleškimi podnapisi.
Njena knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je še en dokaz, kako je potrebno pri založbah in urednikih poskušati vedno znova, da lahko prideš do objave – zavrnilo jo je kar 50 založb, saj nobena od njih ni verjela v uspeh romana. Na koncu je postala uspešnica in takih primerov v založniškem svetu poznamo že kar nekaj. Roman je v izvirniku izšel leta 1997 pri založbi Reclam. Več kot dvajset let je trajalo, da smo prevod prvenca dobili v slovenščini. Še preden je bil roman uradno predstavljen širši publiki, je dobil gledališko uprizoritev v SNG Nova Gorica z istoimenskim naslovom, v režiji Eve Nine Lampič.
Vsebina in slog
Zaradi posebnega sloga knjige marsikdo ni verjel, da lahko postane uspešnica in še danes so tudi bralci in bralke ob tem razdvojeni – ene navduši, druge manj. Zgradba romana me spominja na eno od knjig, ki sem jih morala prebrati v okviru študija – Poslednji deseti bratje, avtorja Zorka Simčiča. Tudi njegovo pripovedovanje je nelinearno. Usoda njegovih likov je čisto drugačna, vendar me je vseeno spomnilo.
Sibylle se odloči za nelinearno pripoved desetih likov njenega romana, njihova življenja in pripovedi pa se ves čas prepletajo, kar ugotovimo šele po nekaj prebranih straneh. Res je, neveščega bralca takšna struktura zmede, postane dezorientiran v ugotavljanju kdo je kdo. Zdi se, da avtorica piše raztreseno, vendar je to preprosto zgolj njen slog, vsebino stresa na papir kar najhitreje možno, sama pravi, da piše zelo neposredno, brez ovinkarjenja. S kratkimi, odrezanimi stavki nas velikokrat šokira, kako ogromno vsebine lahko nosi tako malo besed in kako veliko lahko pomenijo in koliko kot bralci razumemo. Šokantno zarežejo v nas z vso svojo resničnostjo. Menjavajo se slogi, pogovoren in vulgaren jezik. V posameznih poglavjih se odražajo misli in psihologija likov, da jih pa lažje razberemo, je v vsakem naslovu poglavja uporabljeno ime trenutnega lika.
»Vsi ti milijoni žensk, ki vsako jutro zapustijo hišo, ob prvih korakih, prvih pogledih začutijo, da zgledajo čisto mimo, ker imajo oblečeno to prekleto krilo, te jebene hlače, to ogabno bluzo. Ves dan zapravijo s slabo voljo, zaradi slabo stoječih trikotaž. Zapravljajo svoje življenje, vržejo ga v žrelo slabega počutja. Niti smilijo se mi ne več. Ne trošim več moči, da bi jih zaničevala. Jaz sem našla svojo pot. Zmagala sem bitko proti omari, proti svojim manjvrednostnim kompleksom, proti zavoženim dnem zaradi napačnih trikotažnih odločitev.«
Bettina
Liki so poimenovani tako, kot da bi bili shematizirani zgolj na njihova imena. Čeprav so različna, pa so si nekatere zgodbe ob branju tako zelo podobne, da se večkrat zasačimo, kako smo pomešali osebe.
Avtorica opisuje ljudi v njihovi bedi, ki so na lovu za srečo, vendar sreče ni od nikoder. Tukaj so samo žalost, razočarane ljubezni, izgubljene službe, depresivni ljudje, izkoriščanje, naveličanost. Tako resnično zarežejo v sedanjost, da je na trenutke težko brati o njihovih usodah. Vsi bi radi prekinili ta slab tok življenja, da bo končno spet deloval normalno, vendar jim to ne uspe, ne uspe vzpostaviti ponovnega srečnega toka, in na koncu pridejo še globlje v mizerijo. V čem je smisel življenja, če je le eno samo trpljenje?
»Rada bi šla čez, k njemu. Ampak ne vem, kako. Gleda v nebo in tam išče stavek. Ki vse spremeni. Samo en stavek. Nebo, podari mi enega. Nebo ostane nemo in lepo, čudeži pač ne obstajajo. Čudeži vendar morajo obstajati, pomisli Vera in trmasto strmi v nebo. In potem pogleda Helgeja, on pa gleda naravnost. Helge pije pivo.«
Vera
»Sedim ob morju. Temno je že. Če veliko hodim, sem še bolj suha. Zvečer zmeraj pijem rdeče vino. Včasih tudi že zjutraj. Potem me ne zebe tako zelo. Mrazi me tudi, ko sije sonce. Komaj kdaj sije. Ker je že jesen. Ko pijem rdeče vino, je potem tudi vse fajn mehko in ful ima smisel, da sem se odpeljala. Opazujem valove, ki prihajajo v temi. Prihajajo zelo majhni in tihi, potem pa postanejo veliki in rjovijo.
Nora
To bi na neki način rada tudi jaz. Ampak si ne upam.«
Hkrati nas kot bralca kljub temu vleče naprej, da vidimo, kaj se jim zgodi na koncu, napetost vzpostavlja z vse krajšimi poglavji proti koncu knjige. Skozi njo uporablja tudi sarkastično grotesken humor, ki se nam morda lahko zdi smešen ali pa ne. Vendar usode likov niso smešne in smešen ni niti sam roman, zato bo morda koga v tem smislu razočaral, če je pričakoval kaj drugačnega. Vsekakor večplasten roman, o katerem bi se moralo več govoriti. Imam občutek (pa čeprav knjige redko berem večkrat), da bi ob ponovnem branju odkrila še dodatne plasti.
»Še zmeraj nisem čisto lepa. Še sem predebela. Rok so ok, komaj je še kaj mesa na njih. Meso je grdo. In rebra se tudi že kar dobro vidijo. Noge pa so predebele.«
Nora
Ob branju pomislimo, da smo se s kakšno izmed oseb, končno v nečem poistovetili, pa so vsakič znova pahnjene na dno. V njih prepoznamo kritike sodobnega sveta, sveta potrošništva in razgradnjo vrednot.
»Pojma nimam, ali sploh še obstajajo ljudje, ki zares delajo. Se pravi, ki proizvajajo neke stvari in jih potem zapakirajo v papir. Takšnih ljudi ne poznam. Samo še takšne, ki se ukvarjajo s čim nerealnim. Z denarjem ali informacijami, z zadevami se pravi, ki mogoče sploh ne obstajajo. Mogoče je to razlog, zakaj se vsi tako obnašajo. Če se ljudje ukvarjajo z zadevami, ki ne obstajajo, se seveda neizprosno postavi vprašanje, ali sploh obstajajo ljudje.«
Vera
Za umestitev romana v širšo sliko družbe ob njegovi izdaji, priporočam, da preberete spremno besedo. Odlično povzame tudi odnos kritikov do drugačnosti. Napisal jo je Blaž Gselman.
Naslovnica romana
Čeprav Zupan pravi, da kritiki kadar pišejo o naslovnici, pišejo o njej zato, ker nimajo poleg nič pametnega povedati, vendar to v tem primeru ne bo držalo. Naslovnica je zelo pomemben komplementaren element samega romana in mora pritegniti bralca k nakupu ali izposoji. Ilustracijo je naredila Tinka Volarič.
Že bežen pogled nanjo nam predstavi, da gre za prepletene kable, en vključen, drugi izključeni. Vidimo pet različnih obrazov in izrazov. Njihovi življenjski tokovi – kabli se prepletajo, vendar je živ tok samo en – in ravno ta je tisti z odprtimi očmi, ki je vključen in bi lahko predstavljal edini lik, ki v romanu ne umre. Če pogledamo natančneje in skušamo s prstom slediti kateremu izmed kablov, se kaj hitro zapletemo in enako je pri branju zgodb likov. Zapleteni smo v njih, čigav odnos je povezan s kom, kaj smo brali morda pred tem, je ta tisti ali oni drug?
Najnovejša romana
GRM: Brainfuck
Govori o štirih mladih v družbeno razklanem Združenem kraljestvu, v katerem je prevzela nadzor umetna inteligenca, kjer bogati sloji skoraj zmagajo nad revnimi. Za pisanje romana jo je navdihnilo resnično mesto Rochdale – v angleškem tisku je namreč prebrala, da je bilo označeno kot najbolj depresiven kraj v Veliki Britaniji. Oblast ima v romanu popoln nadzor nad ljudstvom, kar dejansko predstavlja našo trenutno situacijo. Žal roman ni preveden niti v angleščino, če znaš nemško pa izvoli, ne dvomim v njegovo odličnost.
“Maybe the individual was never important. It just wasn’t quite as obvious as it is now.”
O knjigi na spletni strani sibylleberg.com
Nerds retten die Welt (Nerds save the world, Piflarji bodo rešili svet)
Je knjiga, ki je nastala iz pogovorov s strokovnjaki za pripravo njenega romana GRM, ki so potekala dve leti. Žal tudi ta (še) ni prevedena niti v angleščino.
“We are constantly confronted with news from all over the world that we can neither classify nor properly evaluate. And they do not enable us to act. What should we do against the rising fascism? Against melting glaciers? Against surveillance and shortage of housing? Sibylle Berg tries to find out in conversations with scientists.”
O knjigi na spletni strani sibylleberg.com
Avtoričina spletna stran in instagram profil.
Knjigo lahko kupiš v vseh bolje založenih knjigarnah, spletnih knjigarna ter na spletni strani založbe Sophia.
Hvala založbi Sophia za recenzijski izvod knjige.