Intervjuji

Intervju #11: Jure Godler – “Navdih se je rodil iz potrebe po drugačnosti od popolnoma avantgardnih vohunskih parodij.”

Jureta Godlerja smo kot pisca prvič spoznali leta 2019, ko je predstavil svojo tragikomično dramo Predsednikova norost. Tisti, ki malce več gledate televizijo ste ga lahko zasledili v voditelju Milijonarja, priljubljenega ugankarskega kviza. Če ste navdušenci nad poslušanjem podkastov, pa ste Godlerja lahko slišali v več njih na Apparatus.si. Najnovejše delo Casino Banale, je satirična kriminalka, ki pa vseeno sledi realnosti. Malo več o samem delu in njegovem nastajanju mi je Jure Godler zaupal v spodnjih odgovorih, prav tako kot pri vsakem intervjuju pa izveš tudi njegove tri predloge za branje!


Prvo vprašanje te bo najbrž spomnilo na Anžetove podkaste, saj sem ravno tam dobila navdih. Na kratko se predstavi in povej kaj rad počneš?

Sem Jure Godler, TV voditelj, skladatelj in pisec. Rad počnem to, s čimer se v življenju ukvarjam, to je vodenje TV oddaj, od nekdaj pa zelo rad tudi pišem. V prostem času igram golf in se vsake toliko časa opazujem v ogledalu.

Kako to, da si se odločil napisati satirično kriminalko? Ali si imel že pri pisanju svoje drame Predsednikova norost dovolj gradiva, da si ga lahko uporabil tudi v romanu?

Od nekdaj sem si želel napisati kriminalko, a sem bil premalo samozavesten, da bi se lahko kosal z bogato ponudbo v tem žanru. Odločil sem se, da moram na vsak način to narediti s svojim pečatom, tako sem prepletal komedijo in vohunski-krimi žanr, to pa mi je vzelo kar nekaj časa. Predsednika v obeh knjigah nista čisto isti lik, tako da ne gre za reciklažo, me pa zelo privlači lik predsednika oz. kralja ali vladarja in veliko premišljujem o njih ter njihovem položaju v državi in družbi.

Koliko časa je trajalo pisanje romana, kakšen je bil tvoj proces in kaj ti je povzročalo največje preglavice?

Z idejo sem se poigraval že leta 2016, a se zares nisem spravil k delu do lani. Potreboval sem dobra dva meseca in še kakšen mesec za popravke. Največje preglavice, oz. največ časa mi je pobral podroben sinopsis po poglavjih, ki ga pred pisanjem vedno izdelam do potankosti.

Kje si dobil navdih za pisanje zgodbe Casino Banale? Ali je prepoznanje motivov kultnih filmov kot so Gola pištola, Smrtonosno orožje in Johhny English namenoma prepoznavno?

Seveda sem pisal pod rahlim vplivom naštetih del, a sem se v osnovi želel distancirati od prevelike parodije. Moj cilj je bil do neke mere ohraniti realnost. Navdih se je rodil ravno iz te potrebe po drugačnosti od popolnoma avantgardnih vohunskih parodij.

Foto: Urška Bračko

Si se pri sestavi karakterjev in oseb naslonil na kakšno resnično osebo? Vsi namreč delujejo tako pristni.

Liki so konglomerat tako mojih karakternih potez, kot tudi drugih zanimivih ljudi, ki sem jih v življenju spoznal, tako da pri nobenem izmed njih nisem črpal navdiha le pri eni osebi.

Kar nekaj slovenskih krajev je opisanih v knjigi. Ali si jih tudi sam obiskal med pisanjem romana, da si se bolje vživel?

Kraje v knjigi sem seveda obiskal, a v preteklosti. Sama zgodba je rodila potrebo po njih, ne gre pa za neko naklonjenost ali navezanost nanje.

V dveh tvojih delih nastopa nor predsednik. Ali je to nekakšna prikrita kritika naše politike?

Res je. Nekako se ne morem otresti lika norega predsednika. V Predsednikovi norosti sem morda res želel odpreti problematiko združljivosti duševne motnje s politično funkcijo, medtem ko je lik predsednika v Casino Banale le stranski lik s podobno težavo.

Misliš, da pri nas primanjkuje knjig slovenskih avtorjev, ki bi bralca razvedrila, ne pa ga spravila v depresivno razpoloženje?

Sam nisem v osebno-izpovednih vodah. Mislim, da tovrstna literatura v današnjih časih terja ogromno ustvarjalnosti in izvirnosti, ki bi presegla pretekla stoletja objokovanja nad stanjem in brezupnostjo človeškega duha, tako pa se lahko hitro zgodi, da pisatelj postane le še ena jokica v gruči mnogih, ki jih muči zeitgeist. Vsekakor nisem ljubitelj knjig, ki izzivajo depresivno razpoloženje.

Ali načrtuješ že naslednjo knjigo? Če ja, lahko izdaš kakšen namig?

Trenutno sem zaposlen z nadaljevanjem Casina Banale. Spencer in Novak se vračata v romanu še večjih razsežnosti in še večje grožnje človeštvu!

Kaj rad bereš?

Najrazličnejši možen spekter žanrov oz. interesov imam, najraje pa berem vohunske romane, kriminalke in detektivke, zelo sem tudi navdušen nad biografijami, a le o tistih ljudeh, ki me resnično zanimajo. Veliko tudi berem (ali ponovno berem) klasike svetovne literature. Določene poletne mesece pa imam rezervirane za kakšne pesniške zbirke.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Do leta 2000 sem si vneto izposojal knjige in bil reden obiskovalec knjižnic, po 2000 pa jih samo še kupujem, na leto gotovo nekje med 50 in 100.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva?

Starši so mi brali, a sem kaj hitro začel brati sam. Z nostalgijo se spominjam 5 prijateljev, knjig Julesa Verna in Karla Maya. Najljubše knjige iz otroštva so zbirka Časovni stroj.

Foto: MMC RTV SLO/Blaž Tišler

Katere tri knjige, poleg svoje, bi v branje predlagal bralcem mojega bloga?

Ulikses, James Joyce; Izgubljeni raj, John Milton ter Neimenljivi, Samuel Beckett.

James Joyce: Ulikses
John Milton: Izgubljeni raj
Samuel Beckett: Neimenljivi

Mojo recenzijo knjige si lahko preberete med vsebinami na spletni strani založbe Primus, naročite pa jo lahko z brezplačno poštnino tukaj.

Nagradna igra na instagramu Booknjiga

1 Comment

  1. Jure Godler – CASINO BANALE – Vonj po knjigah

    November 18, 2020 at 16:28

    […] V branje vam priporočam tudi intervju z avtorjem, knjižne blogerke Urške Bračko (Booknjiga), ki ga najdete tukaj. […]

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.