Pred dvema letoma smo v Sloveniji pričeli dobivati prve prevode v tujini uspešnih knjig o stotih izjemnih ženskah in stotih izjemnih moških. Kar je seveda res škoda je bilo to, da so bile tako segmentno ločene na moške in ženske, kot da eni ne bi smeli poslušati od drugih. Kot barve ko prideš na otroški oddelek z igračami – desno roza za deklice, levo modro za fantke. Ob branju zgodb pa so naši otroci poslušali ali brali predvsem o tujih uspešnih ljudeh, ki so v življenju mnogo dosegli. Vendar v njih ni bilo tistega posebnega literarnega presežka, ki bi navdušil tudi širše občinstvo.

Leto kasneje so pri založbi VigeVageKnjige izšle Neustrašne (v enem delu, v izvirniku v dveh; avtorica Pénélope Bagieu, prevajalka Katja Šaponjić, o njih sem pisala že tukaj), ki so v stripu navdušile širše občinstvo. V njem se namreč avtorica posveti mnogih ženskam, za katere marsikateri bralec ali bralka sliši prvič. Kar priznajte, da niste poznali vseh! Z duhovitim pristopom jih poustvari in opiše njihove zgodbe na parih straneh, hkrati pa bralca/ko nauči veliko novega. Zakaj se namreč ne bi učili o pomembnih ženskah, ki so nam lahko v navdih?

Trend izdajanja knjig o pomembnih ljudeh iz zgodovine se tako nadaljuje tudi v Sloveniji in tokrat izpod rok slovenskih pisateljic, pisateljev, ilustratork in ilustratorjev. Prva takšnih knjig ima naslov Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta in je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Knjige si sledijo po kronološkem redu izdaje in ne po priljubljenosti, odličnosti ali moji preferenci.

Nepozabne

Knjiga prinaša 50 zgodb o različnih ženskah iz naše preteklosti, daljne in bližnje, bolj ali manj uspešnih, skoraj vse pa so morale premikati meje našega sveta, saj se jih je veliko bojevalo odzivi okolice, družine, prijateljev ter družbe. Da so bile lahko uspešne pri tem, česar so se lotile, so morale premakniti meje, da bi dosegle, kar so si zadale.

In ogromen zalogaj so si zadale tudi avtorice knjige Nepozabne, saj so knjigo snovale kar dve leti, v njo pa na koncu celo niso vključile vseh pomembnih žensk, saj bi jih bilo preveč in so morale narediti izbor. Knjiga je že tako kar obširna, vendar se zgodbe posameznih žensk berejo na približno štirih straneh, skupaj z ilustracijo posamezne. Avtorice so se za knjigo zgledovale po njeni prejšnji “verziji” Pozabljene polovice, ki je predstavljala pomemben mejnik za zapolnitev vrzeli poznavanja zgodovine žensk.

Ne le, da so se v knjigi združile različne avtorice, v založbi so na pobudo likovnega urednika Pavla Učakarja, povabili k sodelovanju tudi deset likovnih ustvarjalk, ki so tako ustvarile krasne podobe žensk, ki v nas nekatere odločno, druge otožno ali veselo, strmijo med branjem njihovih življenjskih zgodb. Ob tej priložnosti so v sodelovanju z Vodnikovo domačijo ustvari tudi virtualno razstavo.

Marsikdaj se pogovarjam s kakšno svojo prijateljico in omenim eno od Nepozabnih žensk, npr. Almo M. Karlin (pa ta ni ravno neznana) in vendar je ne poznajo. Želim si, da bi knjiga v svet mladih prinesla to, da se bodo o Nepozabnih lahko pogovarjali s poznavanjem, pa četudi samo s tem, da bodo vedeli, kdo so bile in kaj pomembnega so doprinesle k naši (ženski) družbi.

V knjigi sicer zapišejo, da so imeli ob nastajanju knjige v mislih mladostnice in mladostnike iz zadnjega triletja osnovne šole (kar se odraža na besedilu), a v resnici nagovarja širše bralno občinstvo (in taka sestava besedila prav nič ne zmoti). Kar je seveda koristno, saj če moje prijateljice pri svojih letih ne vedo, kdo so ženske iz naše zgodovine, bi jo morale tudi one vzeti v branje. To odlično povzame tudi Veronika Tašner v spremni besedi:

“Delo, ki je v vaših rokah, želi v omejenem obsegu, a vendar, omogočiti prihodnjih generacijam, da bodo poznale osebe, ki so zaslužne za to, da smo, kar smo, in lahko počnemo kar počnemo. Skrajni čas je, da pozabljene postanejo nepozabljene in tako tudi Nepozabne. Morda bodo prav zgodbe teh pogumnih žensk navdih za vznik nove nepozabne osebe našega prostora.”

Za konec, v Nepozabnih niso pozabili tako na slovarček manj znanih besed, kot navedeno literaturo, po kateri lahko posežejo bolj vešče bralke in bralci.

Znamenitni

Strip s polnim naslovom Znamenitni: imenitne zgodbe znamenitih osebnosti v stripu je prišel izpod rok dveh znamenitih Slovencev, Žige X. Gombača in Jake Vukotiča, izšla pa je pri založbi Rokus Klett.

V njem najdemo zgodbe 11 “znamenitnih” žensk in 19 “znamenitnih” mož, zgodbe vplivnežev, ki so s pogumom, drznostjo in jasnimi cilji spreminjali svet v boljši prostor. Kar 9 žensk iz tega stripa lahko spoznamo že v Nepozabnih, vendar se način podajanja zgodbe tako zelo razlikuje, da ni nič hudega, če si jih preberemo dvakrat.

Žiga in Jaka sta se izdelave stripa lotila zelo resno, saj sta kljub stripovski igrivosti in šaljivosti poskrbela za točnost in verodostojnost biografskih podatkov – strokovni pregled pa je opravilo kar 27 recenzentov!

Na začetku stripa spoznamo naše znamenito spremstvo, to sta Nabriti Brin, ki obožuje zgodovino in nam pove vse zanimivosti o znamenitnih ter Ra Dirkko, ki si močno želi izbrisati zgodovino. Vsako poglavje je opremljeno z naslovom, ki je hkrati ime Znamenitnega o katerem bo govorila zgodba, letnicami rojstva in smrti, glavnimi “oznakami”, poklici, ter kratkim opisov. V zgodbo nas uvedeta Brin in Ra Dirkka. Vsakemu znamenitni/emu sta namenjeni dve strani v knjigi. Žiga in Jaka pa sta jih opremila s šaljivimi opisi in slikovnimi uprizoritvami, ki pripovedovanje o morda dolgočasnih faktih naredijo nadvse zanimivo. Vpletla sta tudi sodobne perspektive, kot so ponazoritve Matija Čopa kot rokerja, različni tatuji na več osebnostih, uporniška narava Ane Mayer Kansky ter navedbe modernih pesmi npr. Nipkeja ali upodobitve Ra Dirrke kot Jokerja. Nekje v stripu lahko poiščeš tudi njiju, saj sta se uspešno prelevila tudi v junaka.

Neverjetno je, kakšen uspešen tandem sta Žiga in Jaka, skoraj kot da bi en drugemu brala misli, besedilo je tako učinkovito pospremljeno z ilustracijami, da bralec nima občutka, da je vse podano od dveh ločenih ustvarjalcev. Hkrati pa lahko v vsakem prepoznamo prav njega – Žiga v šaljivih opisih, in Jako v posebnem igrivem in barvitem slogu, polnih detajlov, ki naše branje pospremijo z včasih premoteno koncentracijo, na momente sem se tako zagledala v ilustracije in podrobnosti, da sem pozabila kje sem ostala. Ampak saj to ravno je zanimivost takega stripa, odtavaš lahko namreč kamor hočeš. In se vedno vrneš.

Čeprav je sam strip igrivo in šaljivo zasnovan, to ne pomeni, da ga v branje ne morejo vzeti tudi odrasli! Sama sem se kar nekajkrat iskreno na glas nasmejala. Tako so ti “vplivneži” naredili pečat v preteklosti in s knjigo stripom ga bodo delali še danes, vzemi si jih za vzor in verjemi v to, da lahko uspeš v karkoli se podaš. Ali z besedami Kozme Ahačiča iz spremne besede:

V resnici so junaki te knjige tista vrsta vzornikov, ki nam omogoča, da tudi sami naredimo v življenju kaj imenitnega. Da postanemo znani, znameniti in imenitni hkrati: “znamenitni”, skratka.”

Na koncu Znamenitnih najdeš še slikovno biografski leksikon, ki ti ponazori vse osebe v stripu.

Reformatorji v stripu

Avtorjem in ekipi Reformatorjev v stripu je enkratno uspelo časovno naciljati slovenski praznik Dan reformacije, kajti strip je izšel ravno en dan prej, prednaročniki pa smo ga v svoje nabiralnike dobili že v petek. Tako ga seveda niso morali zgrešiti niti mediji, ki ga so ga uvrstili med večerne novice.

Majhen, a pomemben strip je izšel pri društvu Škrateljc, ki ga uspešno vodi bivši minister za kulturo Uroš Grilc. Pri njih so namreč izšli že trije pomembni stripi o Cankarju (v Cankarjevem letu seveda). Format in papir novega stripa sledi prejšnjim, pod pisateljsko in ilustratorsko “lastnino” pa sta se podpisala Boštjan Gorenc in Jaka Vukotič. Pri tem jima je veliko svetoval tudi Kozma Ahačič, čigar obširno spremno besedo si lahko preberemo na koncu stripa.

Knjiga z zelo dolgim naslovom Reformatorji v stripu ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) nam na zanimiv in poučen način poda zgodovino nastanka slovnice Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici, ki jo je napisal Adam Bohorič. Marsikaj izvemo o njegovem življenju, kako in kam je šel študirat, kdo ga je podpiral, okoliščine nastanka, denarne ovire, slaba podpora za tiskanje, kdo so bili njegovi učitelji. Zelo pomembno sporočilo nam prinese v predstavitvi novega prevoda Biblije, skozi katero se je marsikdo naučil brati. Gorenc in Vukotič sta poskrbela, da vse skupaj ne izpade tako dolgočasno, kot bi zgodovinska dejstva sama po sebi lahko – eden s šaljivostjo v govoru, drugi s svojim stilom risanja.

Nekje v samem stripu lahko najdeš celo navezavo na znane filme Star Wars, pojavi se Joda, Adam in Jurij pa pri učenju izgledata kot dva Jedija. Mimogrede celo izveš, da se včasih v Ljubljanici ni smelo kopati (dobesedno je bilo prepovedano), knjige pa so iz tujine “švercali” v vinskih sodih!

Mislim, da je pričujoči strip izrednega pomena tako za šolajoče otroke, kot odrasle, saj se lahko iz njega marsikaj naučijo na prijeten način. Za dodatno zanimanje se na koncu srečamo še s spremno besedo Kozme Ahačiča in komentarjem Boštjana Gorenca, ki nam razloži o vseh prilikah in neprilikah pisanja takšnega stripa ter o pomanjkanju zgodovinskih dejstev in zapolnitvi teh lukenj.

Strip je za razliko od Znamenitnih postavljen v manj barvito polje, imamo kombinacije bele, rjave, zeleno-sivkaste in rdeče, kar je pa čisto dovolj za samo upodobitev likov in dogajanja.

Naj kot že pri prejšnjih dveh zaključim z navedkom iz spremne besede (Kozma Ahačič):

“Strip pač ne sme biti zgolj zgodovinska knjiga, je pa lahko odlično izhodišče za to, da se nas bo še več zanimalo za ta neverjetno razgibani in plodni čas. Obenem je tako nastal strip, ki vsebuje ogromno podatkov, premišljeno razporejenih med sliko in besedilo.”

Neustrašne, Nepozabne, Znamenitni in Reformatorji

Zanimivo je, kako si vse knjige o pomembnih ljudeh vzamejo eno frazo, ki pa pri vseh pomeni enako, da bo govorila o tistih ljudeh iz zgodovine, ki so naredili nekaj pomembnega, nekam prišli, nekaj dosegli. Ravno to si delijo Neustrašne, Nepozabne in Znamenitni.

Kot sem poudarila že na začetku, končno smo tudi v Sloveniji dobili odlične knjige o pomembnih Slovencih in Slovenkah. Tako recimo izgleda, kot da so se Nepozabne zgledovale pri Neustrašnih, vendar ni tako, saj Nepozabne niso strip (imele so tudi drug zgled, glej zgoraj), tako da je nastala čisto samosvoja knjiga s krasnim konceptom, v katerega je vključenih mnogo pomembnih žensk, tako avtoric kot slikark. Zelo pomembno se mi zdi, da niso šle v isti princip, po “stripovsko”, nastala je čudovita knjiga, ki jo lahko kdorkoli vsak dan prime v roke in si prebere po eno navdihujočo zgodbo. Vključuje kot že povedano 50 pomembnih Slovenk.

Tako so Znamenitni recimo dosti bolj podobni Neustrašnim, v obeh je barvit stripovski slog, z živahnimi naslovi in zgodbami. Za razliko od Neustrašnih, se Znamenitni osredotočajo tako na Slovenke kot Slovence, zgodbe pa pripoveduje navdušenec zgodovine Brin, ki mu nagaja Ra Dirkka, zaradi česar je samo pripovedovanje še bolj zabavno in lahko pride bližje tudi mlajšim. Čeprav knjiga ne izgleda tako zelo obširna, pa v njej lahko preberemo kar 30 krasnih zgodb. Malce se sicer moraš navaditi na stripovski slog, saj bi najraje kar skakal sem in tja z očmi, ker je toliko vsega, ampak saj gre 😉

Reformatorji so posvečeni samim reformatorjem na Slovenskem, vendar nosijo zelo pomembno zgodbo nastanka slovenskega jezika in slovnice. Čeprav jih je narisal isti ilustrator kot Znamenitne, to prav nič ne moti, saj čeprav je dosti podobnih potez v likih, se vidijo razlike.

O naslovnicah

Pri fotografiranju vseh treh, sem opazila, kako so si vsi izbrali neko modro barvo za naslovnice (no Reformatorji bolj pomešano v zeleno sivo). Naslovnica Znamenitnih je v bolj šaljivem tonu, na njej lahko vidimo naslov v otroških kockah in različne osebnosti, ki se guncajo, letijo, skačejo.. Medtem je strip Reformatorji kot ena orientalsko okrašena stara knjiga, čeprav ji igrivosti ne manjka. Žal, kot vemo, bi morali na naslovnici Nepozabnih videti kolesarke, tako da izdana naslovnica nima pomena, ki bi ga morala imeti. Mi je pa zelo všeč dodatek v “trikotniku”, kjer so omenjene ženske v knjigi.

Všeč mi je, da so vsa tri slovenska dela pospremljena s strokovnimi pregledi in podkovana tudi s spremnimi besedami, ki takim knjigam dodajo še posebno vrednost – resnost. Oba stripa si tako delita tudi avtorja spremnih besed – Kozma Ahačiča. Dobro in zanimivo se mi zdi, da so vsa tri dela izšla pri različnih založbah, eno celo pri zavodu.

Ne glede na to, katero izmed naštetih del boste najprej vzeli v branje (priporočam prav vse!), vam bo vsaka od njih prinesla nekaj novega znanja. In potem se boste lahko o pomembnih ljudeh pogovarjali s prijateljicami in prijatelji. No, še prej, jim morate posoditi knjigo/e. 😉

Še zanimiva grafična primerjava:

Hvala založbama Mladinska knjiga in Rokus Klett za recenzijska izvoda. Vse fotografije v objavi so moje.