Piše: Anja Črepinšek

Katarina Gomboc Čeh je pesnica, pisateljica in esejistka, zmagovalka Festivala mlade literature Urška, predvsem pa dekle, z velikim čutom za ljudi, naravo, občutja, mehke radosti, drobne skrbi, torej za svet, ki jo obdaja. Ta svet gradi z na videz preprostimi podobami in jih povezuje z ljubeznijo – glavno nitjo, ki prepleta in povezuje tudi drugo pesniško zbirko Naselili smo se v tkanine (Ci siamo insediati nei tessuti, 2020). Njen nastanek je spodbudilo sedemdnevno bivanje v Topolovem, majhni vasi na meji med Slovenijo in Italijo, ki je sicer znana po kulturnem festivalu poimenovanim Postaja Topolove (Stazione di Topolò) in je sestavni del vaške tradicije že 27 let.

Prvi del zbirke vsebuje deset pesmi in prevodov iz pesničinega prvenca Negotovosti navkljub (JSKD, 2018), drugi del, katerega osnutki so utrli svojo pot na papir na Topolovem, je naslovljen V imenu vasi, tretji del, Razlagalni slovar Topolovega, pa je celota minimalističnih ilustracij in kratko razloženih besed, ki kažejo na prepletanje literarne in likovne umetnosti, ter obenem izpostavljajo pojme, ki so v avtoričinem življenju sinonim za radost, zavedanje sebe, drugih in kot takšni, niti, ki spletajo in prepletajo njeno poezijo.

V prvem ciklu se pesnica bojuje z različnimi občutki – negotovostjo, notranjim doživljanjem sveta in iskanjem smisla, tesnobo, sprejemanjem sebe, osamljenostjo, (ne)zvestobo, odnosom do pisanja, ljubeznijo in vero vase, ter v druge.

Bati se je pesem, ki ta cikel začenja precej neustrašno. Pesnica že s prvim verzom »Nekaj nenavadnega je / bati se poletja« prosto priznava, da se boji dni, ki prihajajo, da ima bolečine v želodcu in da se ponoči zbuja, a navsezadnje, vsemu navkljub, zmaga pogum in odločitev »Ne morem verjeti, / da bom to res storila.« Pokaže se, da začetne občutke negotovosti, neprepričanosti kaj hitro zaduši in se, v nejeveri, da to res počne, preda poletju, življenju, svetu.

Pesem, v kateri se pesnica predstavi in obenem nakaže svoj pogled na izračunane zakonitosti, ki jim sama ne verjame in filozofsko misel, ki ji sledi, nosi naslov Črni žolč. »Uresničitev ideala bi bila dokaz nesmisla« začenja, ter nasprotuje misli, morda naravnanosti družbe, da bi s spreminjanjem sebe, postala boljša, ljubljena, saj sama verjame, da so prav ti »odstopi« tisti, zaradi katerih se bo nekdo vanjo zaljubil. Razpredajoč o psihologiji, pesnica opozarja, da ta ne ve ničesar o Bogu, niti o dejstvu, da se po njenem telesu pretaka »melan chole«. Ona verjame »Da se mora nekaj zgoditi, / priti do vesoljne metamorfoze dveh bitij v eno«, obenem pa se zaveda, da je takšno zaupanje naivno, da so kliničnopsihološka poročila veliko bolj natančna, vendarle pa je njej bližja obljuba vesolja, »Zato je moja lirika ljubezenska / in filozofska« in to je zanjo dovolj.

Naturščica, šestvrstična pesem avtorico deli na polovice. »Rodila sem se s polovico srca« pravi, in se deli naprej, na polovico pljučnega krila in omenja druge »polovice«, ki jo sestavljajo. Poudarja, da je tukaj in zdaj le polovično, da ni vse kar sestavlja njen svet vidno, prisotno, zaznavno telesnim čutom, temveč, da je njeno drugo polovico namenoma »pustila / pripeto nekje onkraj.« Ker v življenju vse ni dokazljivo, izmerljivo, natančno določljivo, temveč obstaja nekaj več in prav tistemu nečemu, se moraš prepustiti, dati voditi, saj smo vendarle del narave, ki ji moramo bolj prisluhniti.

Če ne poznamo pomena besede, jo gremo poiskat v slovar. Ta nam ponudi definicijo, če je pomenov več, dodatne razlage. Slovar pa je ustvarila tudi pesnica, ki je opredelila pojme, ki nosijo težo v njenem življenju, razlage pa osnovala na lastni percepciji le-teh. Od »pravega« slovarja, se ta razlikuje v tem, da besede niso razvrščene po abecednem vrstnem redu, ne določa njihove besedne vrste, niti ne ponuja primerov rabe besede, prav tako ni sledi o kakšnem terminološkem ali frazeološkem gnezdu. Zakaj? Besede, ki ji navaja so nam znane, vsakodnevne, razumljive, razlikujemo se le mi in zato naše dojemanje »osamljenosti, sočutja, hrupa, tujosti, moči in pogrešanja«. Na nas pa je, katere bomo izbirali, katere nosili v srcu, katere delili z drugimi. Za vsakogar imajo drugačen zven, ampak v svojem bistvu pomen ostaja enak. Ko recimo pogrešaš nekoga, si želiš, da bi bil drugje, da bi bil on s tabo, da bi bila nekje skupaj, ker »Pogrešanje je, / ko nisi zares tam, / kjer si.«

V pesmi Število, pesnica s slovnično dvojino, svetu tako malo poznano, usmerja pogled na fenomen, ki ni slovničen, je pa poznan po celem svetu. Govori o (ne)zvestobi in se zazre v bralca, neposredno rekoč, da kljub nepoznavanju slovnične dvojine »v čisto vsakem jeziku / je beseda / za zvestobo.« Gre za jasen in direkten poziv, morda tudi rahlo obtožujoči medklic, da zvestoba v vseh jezikih pomeni isto, problem nastane le, če si jo človek namenoma napačno razlaga in jo preoblikuje po lastni meri.

Nasveti je naslov pesmi, ki svet-uje. Morda lahko z njimi ujamemo svet – življenje, ali pa ga kujemo. Velikokrat jih z lahkoto delimo drugim, ko bi jih morali najti zase, pa večkrat ostanemo nemih ust. Pesničini nasveti so čisto konkretni in preprosti – pravi, da: »Piši pisma. […] / Govori, ko se zdi, da ne moreš. […] / Ljubi se čim več. […] / Pojdi v naravo […] / kuhaj kavo z ljubeznijo.« Z vsemi temi in ostalimi nagovori, ki gradijo verze, pesem obuja pristnost in primarnost dejanj, ki jih imamo ponotranjene, so nam blizu, ker pa se pogosto zgodi, da izgubimo stik s samim sabo, pozabimo tudi na preprostost stvari, ki nas osrečijo. Zato: »Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil. / Razcepljenih drv ne boš mogel / spraviti nazaj v drevo.«

Živeti je zadnja pesem prvega cikla, ki razkriva, kaj za pesnico ta glagol zares pomeni. Zanjo je živeti nadpomenka za potovati, izdati pesniško zbirko, napisati roman, »najti znotraj sebe / dovolj velik da / in dovolj močan ostati […] / ljubiti do onemoglosti« in se boriti z vsakdanjostjo, z lastnimi dvomi, negotovostmi, ki pa jih je mogoče prebroditi z ljubeznijo in pisanjem. Ljubeznijo do samega sebe in do drugega, pisanjem o sebi, zase: »vztrajati v dvojini / verjeti v pisanje / do konca / verjeti v pisanje.«

»Naselili smo se v tkanine« je verz, ki začenja pesem iz cikla V imenu vasi, z naslovom Prihod, obenem pa naslavlja tudi celotno zbirko. Na poetičen način pesem pripoveduje o stvarjenju sveta, ki smo si ga počasi, rod za rodom ustvarili. Opisuje čisto praktično gradnjo naših prostorov, obenem pa govori o razvoju jezikov, o tem, kako smo stvarem določali imena, jih začeli razvrščati v skupine in si jih razdelili. Omeni tudi pojavljanje zasebne lastnine. Na eno stran postavlja človeka, na drugo naravo, s katero pa človeka vseskozi primerja in ga pravzaprav usmerja (nazaj) k njej. Ob poimenovanju riše nevidne silnice, ki naraven pojav povežejo s človekom in ga na ta način umestijo v njegovo življenje, istočasno pa dajo svoje mesto tudi človeku. Pesnica s tem oživi neživo naravo in skozi živega človeka pretaka vodo, ki zadeva ob »kamen / in je mrtvo / in je težko«, pa vendar polno življenja. Pravi, da so besede kot »ma-ma, ta-ta« prirojene, da je »naš jezik trčil ob druge jezike« in da smo si jih kot take razdelili »kakor zemljo. / Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove / in ostali.«

V zadnji pesmi zbirke, V imenu vasi, se pesnica vrača h koreninam, k naravi sami v kateri išče svojo bit. Odločno zatrjuje, da bi »Védenje zamenjala / za spretnost, da ne bi zašla […] – da se ne bi / oklepala telefona v žepu, […] / obleko bi / površno odložila na nikoli / ljubljeni kamen«, predala bi se gozdu in brodila po mrzlem potoku ne meneč se za vse ostalo kar narekuje življenje v »civilizaciji«. Približala bi se prvobitnosti zaraščenih poti in odtujila bi se od lastne tujosti, »V imenu vasi / bi se opravičila gozdu.«

Tretji cikel, Razlagalni slovar Topolovega, je barvit mozaik besed, razloženih kot jih dojema pesnica, in preprostih risb, ki z nekaj črtami vizualizirajo podan pomen. Celota tako nazorno prikaže, da je vsebina vedno povezana z neko sliko, predstavo, pojmom, ki ga ilustracija še toliko bolj poživi in nam ga približa. Izbrane besede se navezujejo na dni preživete na Topolovem, ko je literarna rezidenca dihala z vasjo in s svojim dihom napolnjevala tudi pesničine verze.

Menim, da je zbirka pesmi Naselili smo se v tkanine, čudovit primer poezije, ki s prepletanjem raznovrstnih prejic, niti, konkretneje, besed, misli, čustev, narave, jasno izrisuje doživljanja pesnice, ki iskreno, podrobno, a obenem z izčiščenimi verzi, z bralci deli svoj košček sveta, nam razkriva svoj vzorec pletenja, ki se skozi pesmi, kitico za kitico, izrisuje v celovit kroj. Kot takšen, stkan iz tesnobe, poguma, filozofije, občutljivosti, ženskosti, polovice srca, pogrešanja, (ne)zvestobe, osamljenosti, novih začetkov, dreves, soli zemlje, dvojine, vztrajanja, prahu, lepote, strmin gora in še marsičesa, ga veže nit, ki je glavna in nad vsem, tista, ki nas rodi, zares poveže, ter naseli v tkanine »med prostore, ki so dišali po prahu«, in omogoči, da ostanemo. Ta nit je Ljubezen.

Prispevek je del rubrike Sledilci/ke pišejo in izraža avtoričino mnenje o prebrani knjigi.

Za nakup knjige se lahko dogovorite na spletni strani avtorice www.katarinagceh.com, ki je mimogrede zelo prijetno vizualno dovršena.