Dogodki Knjige

Moja študijska in poslovna pot

Veliko vprašanj sem že dobila o svoji študijski in poklicni poti, zato sem se odločila, da vam razkrijem in opišem ta del. Čeprav nekateri že marsikaj poznate, saj sem se z mnogimi med vami o tem že večkrat pogovarjala, pa ne dvomim, da za ostale to vseeno ne bo zanimivo branje. Ko zdaj razmišljam za nazaj, ugotavljam, da bi se lahko vse odvilo drugače (če bi na primer prišla na gimnazijo) – morda ne bi študirala primerjalne književnosti in bi se moja usoda obrnila v popolnoma drugo smer. Pa dajmo pričeti na začetku (no, skoraj).

Konec osnovne šole sem se morala nekam vpisati in moja prva izbira je bila Gimnazija Jožeta Plečnika (pogovorno Šubičeva gimnazija). Vendar tja nisem bila vpisana, saj sta mi zmanjkali dve točki. Tako sem pristala na ekonomski gimnaziji na Srednji ekonomski šoli Ljubljana na Roški. Mi smo bili celo zadnji letnik gimnazije, ker so potem ukinili ta program. Ob vpisu tja mi je bilo grozno, ko sem se prišla vpisat sem samo gledala, kako otročje izgleda vse skupaj, polepljene in okrašene stvari kot v kakšni osnovni šoli. Grozen občutek! Z leti se je moje občutje do šole spremenilo, vesela sem bila, da smo imeli še kar poštene in dobre učitelje (ne tako kot so nekateri govorili, da so imeli težave na drugih šolah), dobila sem kar nekaj dobrih prijateljic, predvsem pa se še bolj navdušila nad književnostjo. Poleg vseh ostalih predmetov, ki jih sicer poučujejo na klasičnih gimnazijah, sem danes izredno vesela tudi tega, da smo imeli informatiko (še danes znam namreč narediti vse prelome v wordu :D, uporabljati excel in podobno), podjetništvo in ekonomijo. Proti koncu gimnazijskega izobraževanja se je bilo seveda treba odločiti, kam naprej, saj z gimnazijo nisem imela niti poklica. Tega sem se zavedala že ob vpisu. Moji prvi možnosti sta bili informatika (na EF) in novinarstvo (na FDV). Kasneje, ko sem odkrila še študij primerjalne književnosti in literarne teorije (na FF), pa se jima je pridružila še ta možnost.

Informatiko na Ekonomski fakulteti sem kaj hitro izključila, saj sem ugotovila, da nočem biti ena izmed 400+ študentov, ki tam vsako leto diplomirajo. Slabost tega študija je, da na začetku vsi, ne glede na smer, ki so jo vpisali, obiskujejo iste predmete, šele kasneje pa tiste, zaradi katerih so se vpisali, v svoji smeri. Tako imajo na koncu, ko diplomirajo, vsi enak naziv.

O novinarstvu sem kar resno razmišljala, vse dokler nisem odkrila študija primerjalne književnosti in ugotovila, da sem lahko novinarka tudi s tem, pa še veliko raje (govorice?) naj bi menda vzeli diplomante Filozofske fakultete kot tiste s FDV-ja. Vsekakor to ni bil moj glavni razlog za odločitev – eden izmed njih je bil tudi ta, sem si rekla sama pri sebi, da veliko raje študiram nekaj, kar me bo izredno veselilo (književnost), kot nekaj, kar me sploh ne bo ali pa me bo veselilo le na pol. In tako sem se odločila za primerjalno.

Na dan zagovora diplome

Že v prvem letu študija sem ob njem tudi redno delala prek študentskega servisa (to sem sicer počela že v tretjem in zadnjem letniku gimnazije, vendar samo med počitnicami). K sreči sem imela takšnega delodajalca, ki mi je dopuščal, da sem vmes hodila na predavanja, ki so bila velikokrat razporejena neugodno: nekaj zjutraj, vmes nič, pa potem spet popoldne. Prvega letnika nisem zaključila, saj mi je zmanjkalo kreditnih točk za v drugi letnik (takrat še nismo imeli spregleda točk), tako da sem ga ponavljala in vmes hodila na nekatera predavanja za drugi letnik, da mi naslednje leto ni bilo treba. Zanimivo je, da sem bila takšna študentka, ki nikoli ni šla opravljat izpita na pol pripravljena, vedno sem morala biti prepričana vase, zato sem se velikokrat raje odjavila od izpita, kot šla poskusit. Vmes med študijem so me zadele še osebne težave s fantom, s katerim sva se takrat razšla, zato se mi je vse skupaj še toliko bolj razvleklo. Eno leto sem imela celo študentski status drugje in celo dijaškega. Ves čas samo zato, da sem lahko delala (še vedno v istem podjetju) in preživela. V tretjem letniku sem nekako prišla k sebi in ugotovila, da bo vse skupaj potrebno dokončati. Pa tudi, da ne vem točno, kaj bi naprej. Ko sem se malo bolj pozanimala, sem ugotovila, da na bibliotekarstvu obstaja smer založništvo, in ko sem si ogledala program, ugotovila, da bi me študij zanimal. Združil bi moje doslej poznano znanje ekonomije in književnosti, pridobila bi torej še prodajni vidik knjig. Na mojo srečo mi za vpis na drugo stopnjo ni bilo potrebno delati diferencialnih izpitov, pa seveda sem v tretjem letniku že imela izbirni predmet Osnove založniškega in mednarodnega knjižnega trga, ki mi je odprl marsikatero polje.

Prav pri tem predmetu sem se kar malo ustrašila, koliko sem morda izgubila v primerjavi s tistimi, ki so bibliotekarstvo že študirali, zato sem po lastni volji brala vse mogoče članke in knjige, ki se jih je v Sloveniji dalo dobiti (od tod navdušenje nad Bralnimi znamenji), pa tudi tuje. Nekdo je omenil, da je v založniško polje izredno težko priti in dobiti službo, zato sem bila odločena, da se res izjemno potrudim. Ob vpisu na uradno poimenovano smer Bibliotekarstvo, informacijski in založniški študiji sem se razveselila še ene prijateljice iz primerjalne in skupaj sva prebrodili vse težave. Tudi na podiplomskem študiju sem še vedno delala v istem podjetju, vendar je bilo to popolnoma izven moje izobraževalne smeri – tam niti nisem nameravala ostati. Ko sem diplomirala, so mi sicer ponudili tudi službo, vendar potem ne bi mogla študirati naprej, zato sem jo zavrnila in tam ostala kot študentka, vendar že z veliko znanja, zato sem bila vsestransko koristna. Vzajemno z mojim vpisom na podiplomski študij je prišla tudi odločitev za Booknjigo. Ta naj bi sprva predstavljala pot do sledilcev, prek katerih bi lahko kasneje tržila svojo zamisel (naročnino na knjižne škatle), vendar se je kaj kmalu razvila v popolnoma svojo smer –  v knjižni blog in vsebine, povezane z njim. In seveda v knjižno skupnost.

Pripoved se malce prepleta, ko bomo pogledali na še en pomemben vidik, ki je pripomogel k mojim korakom do poti v založništvo. Že pri izbirnem predmetu iz založništva smo morali en del seminarja narediti iz knjižnega sejma. Po njem smo vodili skupine otrok za Knjigosled in ocenjevali »delo« založb na stojnicah ter njihove predstavitve. Sejem se mi je vedno zdel tisto pravo vzdušje okrog knjig, zato ni bilo nič čudnega, da sem se naslednje leto prijavila kot prostovoljka. Leto zatem sem se piarovki kongresnega dela Maji javila že malce prej in ponudila, da prevzamem prostovoljski del ekipe ter ji tako odvzamem nekaj dela, tokrat prek študentske napotnice. Ravno ona je »krivec«, da sem prišla v stik s prvimi založbami in ljudmi, ki delajo v njih. Osebni stiki so v vseh primerih zelo pomembni za nadaljnje delovanje na tem področju in brez njih bi zelo težko prišla kamorkoli.

Skočimo spet malce na faks in k moji odločitvi za pisanje magisterija in izmenjavo v tujini. Na izmenjavo sem sicer želela že na dodiplomskem študiju, vendar tam nismo imeli nič meni všečnega (Pariz in Praga – kot mesti sta mi bili všeč, vendar nisem bila prepričana, kako bi se tam znašla z jezikom, zato sem se ju malce ustrašila). Zato pa sem na založništvu odkrila, da grem lahko na izmenjavo v Oxford – in to je mesto, kjer me ni bilo strah, da mi kaj ne bi šlo, saj je vendarle v Angliji, angleščina mi nikoli ni delala težav. Oddala sem prijavo in bila zavrnjena. Ker? Nisem priložila ocen z dodiplomskega študija. Vse skupaj se mi je zdelo nekoliko smešno, na isti fakulteti sem, pa sem morala oddati še to? Zato sem napisala konkretno pritožbo, potrdili so mojo prijavo, če pošljem naknadno še ocene. In juhu, šla sem v Oxford na Erasmus izmenjavo. Pri tem je bila seveda še ena dilema – iti na izmenjavo v prvem semestru, ko smo imeli še ogromno (končno) dobrih predmetov za založništvo, ali v drugem, ko pri nas ni bilo več predavanj, ampak potem jih tudi na moji gostujoči fakulteti Oxford Brookes ne bi bilo. Res nisem želela zamuditi domačih, zato sem se odločila, da grem na izmenjavo v drugem semestru, pri čemer bom izmenjavo izkoristila za opravljanje magistrske naloge. Študentje: ne zamudite priložnosti za izmenjavo, saj vam da neko širino in globino, še delodajalci drugače gledajo na vas!

Že pred tem sem seveda vedela, kaj bo tema moje magistrske naloge. Sprva sem sicer mislila, da bo lahko izgledala kot nekakšen poslovni načrt, vendar FF ni EF. Vseeno, bom šla bolj v teoretične vode. Ravno bookstagram in vsa ta ljubezen do širjenja knjig in profilov mi je dala idejo za knjižne škatle. In hotela sem raziskovati o nečem novem, čeprav sem si sama s tem veliko bolj otežila delo. Same literature na to temo še ni, naročniški sistemi so seveda že dolgo med nami, vendar ni veliko ljudi, ki bi raziskovali prav naročnine na knjižne škatle. Da sem si seveda delo še bolj otežila, sem se odločila za pisanje v angleščini. Magistrsko nalogo pa moram še dokončati – ko bo končana, vam jo seveda ponudim v branje.

Ko sem bila nazaj iz tujine, to je bilo ravno na začetku poletja, so pri UMcotu dali ven razpis za novo delovno mesto. Razmišljala sem, ali naj se prijavim, ker je šlo za delovno mesto nekoga, ki bo urejal spletno knjigarno, izdajal račune, pošiljal knjige itd., vendar sem si rekla, da nekje pač moram začeti. V zmedi sem pozabila, kdaj je bil rok prijave, in jo oddala 1 dan prepozno. Česar seveda nisem vedela, dokler me Renate Rugelj v ponedeljek ni poklicala in mi to prijazno povedala. Vendar so vseeno iskali še nekoga za 2–3 x na teden. Pa sem rekla, da z veseljem. Najprej sem imela razgovor z njo, ki je potekal zelo prijetno, všeč so ji bile moje dolgoletne izkušnje in moj odnos do knjige. Potem sem seveda morala imeti še razgovor s Samom Rugljem. Ta je bil malo manj prijeten oziroma mislim, da sem bila takrat kar zelo živčna, čeprav se mi je vseeno zdelo, da sem se dobro odrezala. Zraven sem dobila še malo predavanja (Samo je namreč tudi predaval na naši fakulteti, ampak očitno pred mojim študijem). Razšla sva se in rekel mi je, da me Renate pokliče, kako se bosta odločila. Nikoli ne bom pozabila, da me je na razgovoru vprašal definicijo založbe 😉. Kasneje tistega večera dobim klic od Renate, da sta onadva ZA, da če sem jaz še vedno ZA, če me Samo ni prestrašil 😉 Seveda, da ne, saj se ne dam kar tako. To je bil moj najtežji razgovor za študentsko službo kadarkoli – sicer pa resnično tudi prvi, saj sem prej imela večinoma samo eno pomembno (vse tiste občasno v lokalih sploh ne štejejo).

Zame je bil to eden izmed velikih korakov naprej, saj sem sama pri sebi vedela, da je službo v založništvu težko dobiti, ampak kot vedno pravim, za pridne se vedno najde. Veste, kako je, ko bereš Buklo in si potihem želiš, da bi nekega dne ti sam pisal te tekste? Potem so pa ti opisi knjig dejansko v reviji Bukla! Torej, delo pri majhni založbi te seveda veliko nauči, vidiš vse segmente izdelave knjige (no, razen tistega, kjer se knjiga dejansko natisne). Renate in Samo pa sta seveda takšna zakladnica znanja, iz katere moraš vsak dan čim več črpati. Tisto leto sem imela prvič priložnost delati na knjižnem sejmu tako, da sem bila dejansko na stojnici! Samo me je dejansko vsak dan spodbujal, naj že dokončam to magistrsko nalogo, Renate pa mi po telefonu to še vedno vsakič reče – in ja, res jo moram že dokončati. Saj … kaj je pa še tistih par strani. Delo na založbi UMco ti da tudi izjemen vpogled v obširno slovensko založniško produkcijo, saj ogromno knjig pride tja zaradi recenzijskega izvoda v reviji Bukla in tudi prodaje nekaterih knjig v knjigarni Bukla. Potem pa je prišla korona in nas zaprla v svoje domove (prvič).

Moram reči, da sem res imela srečo, da sem še vedno delala tudi v svoji prejšnji študentski službi, kjer smo imeli tak način dela, ki se ga je dalo delati tudi od doma, ter je bilo še vedno  toliko dela, da so me potrebovali. Maja, ko se je vse skupaj že malce umirjalo, pa sem dobila klic od Renate, če lahko mojo številko posreduje Srečku Mrvarju (direktorju založbe Učila International), še prej pa mi je na kratko razložila, zakaj. Potrdila sem, da lahko, še isti večer pa me je poklical in dogovorila sva se za razgovor. Ta je bil povsem drugačen od mojega prvega, šlo je bolj v bistvu za prepričevanje, da bi prišla delat za njegov novi projekt Knjiga meseca – dejansko sistem naročnine na knjižne škatle. Bila sem pred ogromno odločitvijo, pri UMcotu dejansko ni bilo toliko dela, da bi lahko delala vsak dan, Knjiga meseca pa nek popolnoma novi projekt, z novimi ljudmi. Odločila sem se tvegati in odšla v neznano, kjer smo celoten projekt osnovali od začetka – imeli smo le ime. Dobro se je prijel, ljudi je navdušil, saj česa takšnega pri nas še ni bilo. Marsikdo, ki mi je blizu, ve, da sem že nekaj časa želela to prinesti v Slovenijo. Nisem si sicer predstavljala, da bo to pod katerokoli založbo, ampak v takšnem obsegu je to lahko naredila samo založba Učila. Celotna zadeva se je sicer malce razlikovala od tujine, seveda, saj pri nas niso enake razmere. Bližal se je september, ki je bil moj zadnji mesec s statusom, kar sem tudi omenila samemu direktorju. Žal se je ta dogovor odvil šele zadnjega v mesecu, pogoji so bili neugodni zame, mogla bi iti delat v Križe (sama pa nimam avta, javni prevoz je pa izredno pomankljiv).

Odločila sem se, da pokličem na eno od založb (KUD Sodobnost International), od katere imam še kontakte, in nekako posredno vprašam, ali iščejo koga za delati. In dejansko so! Tako imam danes s.p. in delam tisto kar rada delam ter še vedno vodim Booknjigo😊 Kako in kam bo pot vodila v prihodnje, bomo pa še videli!

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.