Knjige

Pogovor #17: Primož Sturman – “Knjig, ki so modna muha oziroma uspešnice, načeloma ne maram.”

Nekega dne je v moj facebook chat prispelo sporočilo Primoža Sturmana, s prošnjo po objavi njegovih kratkih zgodb zbranih pod naslovom Sinteze na mojem blogu. Ta dan je že kar nekaj časa nazaj, sama sem tudi knjigo že prebrala, bere se izredno hitro – vendarle gre za kratke zgodbe, s tem, da so te še posebej ekspresne, vendar zato nič manj pomenske. Odločila sem se, da mu ponudim objavo v moji rubriki Pogovori, katera mi vzame manj časa, kot posebna objava o sami knjigi, ki se ji še posebej posvetim in ne nastane tako hitro. Zato sem se raje posvetila pripravi vprašanj, na katera je Sturman odgovoril z velikim zanimanjem in upam, da vsebina pritegnila tudi vas.


Na kratko se predstavi in povej, kaj rad počneš.

Po izobrazbi sem diplomirani zgodovinar, od oktobra 2018 mož, od februarja lani pa tudi oče. V pomladanskem času združujem prijetno s koristnim, saj po kraških gmajnah intenzivno nabiram divje šparglje. Ob lepem vremenu se v službo vozim z motorjem ali vespo, v vožnji na dveh kolesih namreč zelo uživam.

Kako izgleda tvoje poučevanje slovenskega jezika, književnosti in zgodovine na tržaškem Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu? Imaš kakšne teme, ki jih še posebno rad učiš? Se učenje kaj razlikuje od učenja v slovenskih šolah? Kakšen odnos imajo učenci do literature? Poučuješ tudi slovensko književnost?

Najprej bi rad poudaril, da učim na šoli s slovenskim učnim jezikom, za katere se je v letih uveljavila besedna zveza »slovenske šole v Italiji«. Diplomiral sem iz sodobne zgodovine, in sicer z nalogo o muslimanskih manjšinah v sodobni Bolgariji, saj mi je zgodovina 20. stoletja od vedno bila posebej pri srcu. S poučevanjem v Sloveniji nimam izkušenj, po pripovedovanju slovenskih kolegov smo mi bolj svobodni glede izbire učnih vsebin, veliko bolj pa smo zavezani nadzorstvu učencev (tudi med odmori), saj za njihovo varnost odgovarjamo tako premoženjsko kakor tudi kazensko. Največji poudarek pri pouku je prav na slovenski književnosti, saj se svetovna obravnava tudi pri ostalih predmetih (italijanščina, angleščina, španščina). Pri književnosti imam ravno tako najraje sodobno, čeprav moram priznati, da ogromno navdiha dobivam tudi pri razlagah starejših avtorjev iz časa reformacije, razsvetljenstva in romantike. Ob tem se skušam potopiti v formo mentis tistega časa, predvsem pa jo pričarati dijakom in dijakinjam.

V letu 2020 je izšla tvoja druga knjiga, za katero si se odločil, da jo izdaš v samozaložbi in vsebuje dvajset kratkih zgodb. Kaj je botrovalo tej odločitvi? Tvoj prvenec Gorica je naša (prav tako kratke zgodbe) je namreč izšel pri založbi Litera, v letu 2018.

Res je, prvenec sem objavil pri mariborski Literi leta 2018. Urednik Orlando Uršič me je tedaj spodbudil, naj se lotim pisanja romana, saj pa sem še naprej vztrajal pri kratkih zgodbah, saj sem se želel v tem žanru čim bolj izpopolniti. Med izidom prvenca in koncem leta 2019 je tako nastalo dvajset kratkih zgodb. Ker pri založnikih, do katerih sem stopil, nisem naletel na pripravljenost do sodelovanja, sem se odločil za samozaložbo. V zadnjem letu se je namreč ogromno spremenilo, ne le zaradi pandemije covida, ampak tudi v mojem osebnem življenju. K samoizdaji me je torej gnala predvsem misel, da se v Sintezah morda kmalu ne bom več prepoznaval.

Ni te bilo, najbrž si slutil, kaj ti moram povedati. Ni te bilo tu, ni te bilo naslednji dan na filofaksu, ni te bilo več v Rožni. Blok VI, soba 210. Hišnik je rekel, da si na hitro spakiral svoje reči in se pobral. Danes mi česa takega ne bi smel povedati (zaradi varstva osebnih podatkov). Ni me zanimal naslov tvojega stalnega bivališča, tvojega cimra sem poznala le po monitorju njegovega računalnika, puzzlu iz Picassove slike na steni in praznih škatlah cigaret, ki jih je nosil s potovanj po Evropi in jih razstavljal na polici. Težko bi ga po tem prepoznala na cesti. No, njega bi morda vprašala, ali je tebi kaj povedal.

Sinteze, zgodba Maj (str. 60)

Še ena stvar me zanima v zvezi s samo zunanjo podobo knjige. Ima kar nenavaden format, je večja, kot so knjige ponavadi. Kako to, da si se odločil za takšen format?

Oblikovanja sem se lotil sam, ker pa na tem področju nimam izkušenj, je zunanji izgled knjige takšen, kakršen pač je. Poudaril bi, da je vse delo, ki smo ga vložili v Sinteze, prostovoljno. Lekturo je opravila moja žena Vladka Tucovič Sturman, ki je po izobrazbi slovenistka, spremno besedo pa je prav tako zastonj prispeval literarni zgodovinar (in seveda prijatelj) David Bandelj iz Gorice.

Ko različne pisatelje vprašamo za nasvet, kaj je najbolj pomembno, ko začneš pisati, mnogi med njimi svetujejo, da naj pišemo o temah, ki so nam poznane, so nam blizu in se dotikajo naših življenj. In to si naredil prav ti, pišeš o zgodovini, Jugoslaviji, o usodi ljudeh na obmejnem območju Slovenije in Italije, študentskem življenju v Ljubljani, običajno neobičajnih prigodah ljudi. Še vedno pa se mi zdi, da te še najbolj zaznamuje ta usoda ljudi na meji. Si želiš njihovo kulturo in življenje spraviti do širše množice ljudi? Ali misliš, da se v slovenskem literarnem prostoru o tem (še vedno) premalo govori?

Problem odnosa med središčem in obrobjem je in bo vedno obstajal. Do leta 1991 je bila konfrontacija predvsem ideološka. Pri tem takoj pomislimo na Borisa Pahorja in Alojza Rebulo, ki sta se upirala idejnim in estetskim smernicam, ki so prihajale iz središča. Po letu 1991 je zanimanje za ta prostor s strani osrednje Slovenije počasi začelo plahneti. Kar imamo sedaj, je torej rezultat treh desetletij postopnega oddaljevanja obeh stvarnosti. Čeprav oziroma prav zato ker živita v istem sistemu (EU, NATO ipd.), med njima ni večjih razlik in sta si zato nezanimivi. To je najbolj čutiti v odnosu Ljubljane do Trsta, ki že dolgo let ne ponuja več nobene alternative. Je pa s strani naših maturantov zaznati vedno večje zanimanje za študij v Sloveniji, kar je seveda zelo hvalevredno. Sam izhajam iz tradicije, ki sta jo po drugi svetovni vojni zastavila Boris Pahor in Alojz Rebula, najbolj žlahtno pa nadaljeval žal prezgodaj preminuli Marko Sosič. Ne verjamem pa, da ima (moja) književnost (izključno) spoznavno vlogo, zgodbe ljudi z meje lahko javnost prebere tudi drugje. Rekel bi, da je osrednji poudarek moje kratke proze stiska človeka, ki je itak univerzalna tema.

Forma tvojih kratkih zgodb je res zelo kratka, berejo se hitro in tekoče. Ni veliko prostora za razvoj samih likov in dogajanja. Ali ti je to delalo kakšne težave, si se morda namenoma odločil za takšno formo, ker to je bilo lažje?

Pisati sem začel kot honorarni novinar, in ko sem se zavedel, da sem plačan po vrstici, sem začel zaradi honorarja ponekod tudi malce dolgoveziti. Ko sem sklenil, da se bom preizkusil v literarnem pisanju, so se v njem še dolgo poznale interference preteklosti, kar mi je marsikdo tudi očital. Zato sem besede v zgodbah skrčil na minimum. To se ni zgodilo le zaradi osebnega pisateljskega razvoja, ampak tudi iz zavesti, da je danes časa za branje vse manj.

Kako to, da si se odločil za pisanje kratkih zgodb in ne morda romana? Kaj te je navdihnilo?

Kratke zgodbe, pravzaprav še novelete, sem začel pisati jeseni 2015. Takrat se je že nakazovalo, da se mi obeta stalna zaposlitev v šoli, zato sem lahko malce odložil novinarsko oz. publicistično dejavnost. Ker pa sem v tistem času še precej živel iz dneva v dan, je roman predstavljal prevelik izziv. Lotil sem se ga kasneje, in sicer poleti 2019.

Ali načrtuješ že naslednjo knjigo? Če ja, lahko izdaš kakšen namig?

Z Litero imam podpisano pogodbo za izid romana v naslednjem letu. Točnega naslova še ne poznam, saj se moramo glede tega dogovoriti z urednikom. Gre pa za zgodbo, ki se dogaja med Krasom in Trstom. Če se je doslej slovenska književnost v Italiji lotevala predvsem iskanja izgubljene identitete v nacionalnem smislu (Alojz Rebula, Evelina Umek itd.), torej pri ljudeh, katerih predniki so svojo slovensko pripadnost zatajili, sem sklenil narediti korak naprej. Protagonist moje zgodbe je Italijan, ki se preseli v slovensko okolje, kjer pa ne išče (le) izgubljene slovanske identitete svojih prednikov, ampak veliko več.


Kaj rad bereš?

Čisto odvisno od trenutka. Ravnokar sem zaključil z branjem zbirke Glossae, v kateri je zbranih štirideset let kolumen Jožeta Pirjevca, ki jih je objavil v Primorskem dnevniku. Na bralnem seznamu imam še nekaj znanstvenih monografij o slovenski zgodovini oziroma književnosti. Knjig, ki so modna muha oziroma uspešnice, načeloma ne maram. Zadnje čase bolj poredko v roke vzamem leposlovje, velikokrat sem si v preteklosti izposodil kako starejšo knjigo, ki se je nato vpisala v kanon. Če je le mogoče, se tudi bralno skušam izpopolnjevati tako, da preberem celotno delo, iz katerega sta vzeta odlomek ali pesem, ki ju imam v učbeniku za delo z dijaki.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Rekel bi, da v podobnem razmerju. Iz preteklih let imam doma ogromno knjig, predvsem slovenskih založb v Italiji, o katerih sem pisal recenzije. Imam pa srečo, da sem med prejemniki bonusa v višini 500 evrov letno, ki v Italiji pripada stalno zaposlenim učiteljem. S tem denarjem je mogoče kupiti marsikaj, poleg strojne in programske opreme ter vstopnic za gledališče in kino seveda tudi knjige. Ker imamo doma knjig za odrasle dovolj, zadnje čase na veliko kupujemo otroške.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige?

So, čeprav iz tega obdobja nimam nekih natančnih spominov. Spominjam pa se šolskih let, ko sem najraje jemal v roke atlase, pa tudi enciklopedije za mlade. Čeprav v tistih časih ni bilo problemov dobiti slovenske knjige v Italiji, smo s starši in sestro redno obiskovali knjigarne v Sloveniji, med katerimi sta se mi najbolj vtisnili v spomin ljubljanski Konzorcij in koprski Dom knjige. Če le najdem priložnost, ju še vedno rad obiščem.

Katere tri knjige, poleg svoje, bi v branje predlagal bralcem mojega bloga?

Omenil bom pesniško zbirko prijatelja Davida Bandlja, ki nosi naslov Enajst let in pol tišine. Nastajala je med njegovimi obiski uničevalnega taborišča Auschwitz, kamor je v času pred pandemijo covida skoraj vsako leto vodil dijake na didaktične obiske. Njegove pesmi so dokaz, da slovenski avtorji, ki prihajamo iz obrobja, nismo nujno vezani na nacionalno in jezikovno problematiko, ki je v naših krajih še kako zaznavna.

Od starejših knjig pa bi vsakemu priporočil, naj prebere prvi Rebulov roman Senčni ples, ki je izšel leta 1960, nato pa v več ponatisih. Delo odlično ponazarja eksistencialni položaj slovenskega izobraženca v Trstu, ki je v povojnem času v primežu ne samo negotove politične situacije (ne ve se, v katero državo bo mesto spadalo), ampak tudi osebnih stisk. Senčni ples je po mojem najboljši Rebulov roman in zelo bi želel, da bi ga spet ponatisnili, ter avtorja, ki je umrl pred slabimi tremi leti, ponovno povzdignili v slovenski Parnas, kamor gotovo spada.

Čeprav knjige nisem prebral, pa bi v branje svetoval še zadnji roman Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki je lani izšel pri tržaški Mladiki kot nagrajeno delo literarnega natečaja, razpisanega ob 100-letnici požiga Narodnega doma in 90-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Del romana je v podlistku objavilo Delo. O knjigi sem slišal samo pohvalne besede in žal mi je, da se ni uvrstila med deset kresnikovih nominirancev. Gre za zgodbo, ki bi jo moral poznati sleherni Slovenec. Dvajset oziroma deset let po prelomnih dogodkih na Tržaškem je namreč aprila 1941 italijanska vojska že korakala po Tromostovju v Ljubljani …

Alojz Rebula:
Senčni ples

Knjigo Sinteze lahko kupite direktno preko Primoža Sturmana, poiščite ga na facebooku. Ima tudi svoj blog na katerem lahko prebirate nekatere njegove zapise in zgodbe.

Preberi več:

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.