Citati – Zoran Penevski: Sara in pozabljeni trg
Majhne stvari morajo biti sladke, da laže prenesemo grenkobo velikih … (str. 29)
Ljudje igrajo grobo, da bi ponižali druge, vendar ne smeš vsega vzeti za nekaj večnega in nespremenljivega. Seveda ni gobe, ki bi izbrisala bolezen ali smrt. Lahko pa se potrudimo in vsako jutro razumemo kot novo priložnost, da naredimo nekaj lepega in dobrega. (str. 42)
Zgodbe si žal izmišljujejo ljudje. Miniti mora celo življenje, da se napolni nekaj sto strani. Ena usoda vas lahko osrečuje le nekaj dni. (str. 53)
Babica je večkrat rekla, da ljubezen človeku lahko da krila, lahko pa ga tudi izsesa. (str. 98)
Vsak lahko v sebi najde dovolj moči, da prekine stik s tistim, kar ga tišči, ga zadržuje z nevidnimi nitmi in preprečuje, da bi se razvil in se pokazal v vsej svoji moči. Tisto, kar nosimo v sebi, tisto, s čimer smo se rodili, pa tudi tisto, kar se nam je zgodilo – zaradi vsega tega smo takšni, kakršni smo, toda najpogosteje je v obliki, ki nam preprečuje, da bi se izkazali. Največ ljudi se podreja tistemu, kar so podedovali in kar nehote preživljajo. In to imenujejo usoda. Jaz jih moram spomniti, da je usodo mogoče izbrisati in da omejitve lahko izginejo. Nekateri ljudje to res storijo, nekateri to celo pokažejo. Tega drugega so najpogosteje sposobni ustvarjalci. Umetniki. Pozabiti morajo svet, da ga na novo ustvarijo. (strani 138-139)
Sara je šele tedaj dojela, da je smrt nerazdružljivo povezana s pripovedovanjem. Smrt je prekinitev pripovedovanja. Smrt pomeni, da ni več zgodb. Tistim, ki se ukvarjajo s pripovedovanjem, je to jasno. (str. 148)
Knjiga je izšla pri založbi Sodobnost.