Si predstavljate, da živite v letu 2100, svet okoli vas pa je tako zelo uničen in pregret, da se zunaj ne morete normalno sprehajati? Ne morete več jesti mesa, ker živali skoraj ni, hrano morate gojiti doma pod umetno svetlobo in jeste lahko samo zelenjavo? Samo najbogatejši imajo dostop do različnih virov, ostali pa so ogroženi? Tehnologija je pomemben del vašega življenja, vendar se hkrati zavedate, da ste vi tisti, ki ste uničili svoj planet, da se na njem ne da več normalno živeti.

Takšen je svet dvojčkov Ashleigh in Aidena Delatour ter mnogih njunih sošolcev v knjigi z naslovom Ujemi me, če padem avstralskega pisatelja Barryja Jonsberga v prevodu Nataše Grom. Večina se jih ne zaveda, da njihov svet ni takšen, kot bi moral biti, ker so se v uničenega že rodili. Ravno dvojčka se ne zavedata, da je njun svet zavit v vato, da živita v mehurčku, nihče ju še ni naučil, kaj se dejansko dogaja zunaj, kako slabe so razmere. Do neomejene količine hrane imajo dostop redki, do zdravil še manjše število ljudi. Vendar je njuna mama pomembna znanstvenica, njihova hiša je bogato opremljena in tehnološko napredna; dvojčka imata torej vse, kar bi si kot otroka lahko želela. Še posebno Ashleigh se s svojim veličastnim domom rada pohvali.

Čeprav sta brat in sestra dvojčka, pa si ne bi mogla biti bolj različna. Ashleigh je vedno glasnejša, rada pove, kaj vse ima in največkrat gleda samo nase. Aiden je njeno popolno nasprotje, je ljubeč, bolj tih, vedno skrbi za svojo sestro in jo podpira. V določenih situacijah nase prevzame krivdo namesto sestre. Je popoln brat, ki bi si ga vsaka sestra želela. Starši ju vpišejo v najboljšo možno šolo, saj si jo lahko privoščijo, čeprav je draga. Mama dela cele dneve, oče pa je ostal doma in skrbi za dom in družino.

Že prvi šolski dan se Ashleigh spoprijatelji s sošolko Charlotte. Nanjo hoče narediti vtis, zato ji želi dokazati, da v mestnem parku raste mango. Park ni daleč od šole, vendar se tja ne morejo sprehoditi kar prosto, kot si to danes predstavljamo. Okolica šole je zagrajena, zunaj šolskega območja pa je nevarno. Seveda Ashleigh v pustolovščino potegne tudi svojega brata in izmuzneta se v park, tam pa ne najdeta mangovcev, ampak nenavadno skupino otrok. Videti so razcapani, umazani in nevarni. Dvojčka se jih komaj otreseta in seveda ju pri pobegu zasačijo, zato doma dobita kazen – dva tedna brez tablice. Vendar se takrat dvojčka še ne zavedata, na koga sta v parku pravzaprav naletela, in da nekateri otroci živijo povsem drugače …

Punca. Gotovo je sedela ob vzhodnem stebru, midva pa sva šla tik mimo nje. Zdaj je vstala in postalo je jasno, od kod je prišel zvok, ki naju je opozoril nanjo. V desni roki je držala pločevinko in jo tresla, vrteč zapestje, kot bi hotela premešati vsebino. Stala je razkoračeno, tresa pločevinko in naju gledala. Aiden je stopil predme. Ni bila videti ne vem kako nevarna, toda Aiden nikoli ne tvega.
Ta punca je bila umazana. Po obrazu so se ji vlekle rahle sledi umazanije, predvsem pod očmi, ki so bile tako živo zelene, da so te kar prikovale na mesto. Tudi noge je imela umazane, toda fosforescentno rumene superge znamke Nike, ki jih je imela na nogah, so bile brezhibno čiste. Kratke hlače in majica, oboje razcapano. Morala je imeti kakšnih trinajst ali štirinajst let, težko je bilo reči. Lase je imela kratke in neenakomerno postrižene, kot bi si jih postrigla sama brez ogledala. Njene ustnice so bile široke, nos kratek in privihan. Toda pritegnile so te njene oči. Kakšnih deset ali dvanajst sekund je vladala tišina.

Str. 31 – 32

Skrb zaskrbljujoče je prav dejstvo, da se premožnejši otroci svojih privilegijev ne zavedajo. Jim v šoli povedo o grozljivih posledicah uničevanja planeta, jim povedo, da obstajajo revni otroci, jim povedo, da so lahko srečni za to, kar imajo? Jih morda učijo bolj skrbnega ravnanja? Tega ni videti. Jih pa zato peljejo na ekskurzijo v »divjino«. Zakaj v narekovajih? Ker je njihovo območje zadrževanja ograjeno in zavarovano. Varujejo jih ljudje, ki morajo garati, da preživijo. Ob tem izvemo, da Ashleigh še mnogo stvari ne ve, nikoli še ni jahala konja ali prespala v sobi z več učenci ali imela deljene kopalnice. Starši so jo očitno dolgo zadrževali v varnem balončku nevednosti. Prvič se tudi nauči veslati v kajaku. Takrat pa se pripeti nesreča! Vodni vrtinec odnese Ashleigh in Aiden jo v zadnjem trenutku reši. Pri tem se udari v glavo, voda ga odnese in komaj ga najdejo. Odpeljejo ga na kliniko, kjer ga pozdravijo, vendar od nesreče naprej ni več enak. Postane osoren, zajedljiv in prvič v življenju se začne zanimati za svojo okolico. Ponovno se želi srečati z otroki iz parka. Ashleigh je nad vsem presenečena in se ne zaveda, da je širša slika mnogo globlja. Svojega brata preprosto ne prepozna več, spoznanje, ki jo čaka, pa jo bo za vedno spremenilo …

“Še vedno te bom ščitil, Ash,” je odvrnil. Iztegnil je roko in me prijel za dlan. “To se ni spremenilo in nikoli se ne bo. Ampak začenjam verjeti, da se da ščititi ljudi še na druge načine. Mogoče celo to, da ščititi ljudi ni najboljši način zaščite. Saj veš, kaj mislim?”
Zasmejala sem se.
“Ne,” sem rekla. “Zato ker v tem ni logike.”
Aiden pa se ni zasmejal.
“Midva sva kakor iz kakšne pravljice, ki nama jih je včasih pred spanjem brala mami, Ashleigh. Princeska in njen brat princ v čudovitem stolpu. Prekrasnem, veličastnem stolpu. Junaka. Ampak ničesar ne veva o zunanjem svetu, o kmetih, kovačih, vojakih, beračih, pijancih, mrtvih in umirajočih v njihovih jarkih, o umazaniji in svinjariji. O resničnem svetu. Morava spoznati te stvar, Ash. Ne moreva mirno živeti v privilegirani nevednosti. Morala bi pomagati, kjer lahko. Zaradi takšnih stvari smo ljudje človeški. Oziroma bi vsaj moralo biti tako.”
Pomislila sem na Charlotte ter na bežni vpogled v njeno življenje in na to, kako razmišlja. O njenih pripombah o Aidnu in meni, o namigu, da zato, ker sva bogata, ne moreva razumeti težav, s kakršnimi se večina ljudi spoprijema vsak dan.

Str. 148

Avtor sicer skozi zgodbo natrese drobce namigov, kaj se dogaja z Aidnom in spreten bralec bo to znal razbrati. Kljub temu ga na koncu še vedno čaka preobrat! Kdo bo koga ujel, Ashleigh brata ali on njo? Konec knjige ostaja odprt in kot bralka bi si želela nadaljevanja, saj se takšni romani vedno prehitro končajo. Kaj bo z našo prihodnostjo? Kaj se je zgodilo z dvojčkoma in kaj z njunimi sošolci? Kaj je še razvila njuna mami?

Barry Jonsberg je v roman, ki je izšel pri Miš založbi v zbirki Zorenja (zbirka, namenjena mladim bralcem, v kateri lahko najdemo mnoge problemske teme, med njimi tudi takšne, ki lahko odpirajo obzorja) vpletel mnogo tem. Med njimi najdemo:

• družinska ljubezen, vzgoja, vzajemna pomoč,
• šolanje, razredni odnosi, spoznavanje novih stvari,
• uničevanje planeta, globalno segrevanja, pomanjkanje hrane in surovin,
• napredno umetno inteligenco in razvoj,
• odraščanje, razočaranje,
• različne politike in družbene razrede.

Čeprav je roman postavljen v Avstralijo prihodnosti, bi se pravzaprav lahko zgodil na katerikoli celini. Globalno segrevanje je naša prihodnost, čeprav se tega še vedno premalo zavedamo, hkrati se družbena razslojenost čedalje bolj poglablja z majhnim odstotkom bogatih in visokim deležem revnih. Vse te tematike pa oblikujejo roman, ki bo bralce potegnil vase in jih ne bo izpustil iz primeža vse do zadnje strani. Kljub težkim okoliščinam, ki zgodbo obdajajo, je na njem nekaj, kar nas vleče naprej in to je preprosto upanje in pozitivno zrenje v prihodnost.

Malo je mladinskih romanov, ki se lotevajo teme globalnega segrevanja in onesnaževanja okolja, zato je še toliko pomembnejše, da takšna dela imamo, da se lahko z njimi seznanimo. O tem se je pomembno pogovarjati in če do tematike pridemo preko odličnega romana, še toliko bolje. Knjiga je lahko odlično uvod v pogovore o različnih temah, ki jih v obravnavanem romanu res ne manjka. Priporočila bi jo tako mladim bralcem kot starejšim, saj se včasih še preveč namerno izogibamo knjigam, ki govorijo o naši možni prihodnosti in jih (nezavedno) potiskamo v ozadje, čeprav bi morale imeti veliko več pozornosti. Odlično spremno besedo k delu je napisala dr. Tina Bilban – toplo jo priporočam v branje.

Pisatelj Barry Jonsberg je začel pisati šele pri 50 letih, zato nikoli ne obupajte, da je morda za vas prepozno. Zanj je to namreč najboljša služba na svetu, rad se poglobi v zgodbe in odkriva nove svetove. Pred tem je bil univerzitetni profesor in je poučeval angleščino. Poleg najnovejšega prevoda zgoraj predstavljenega romana Ujemi me, če padem, imamo v slovenščino prevedena še dva njegova romana Moje življenje kot abeceda in Pesem, ki jo lahko slišim le jaz, ki sta prav tako izšla pri Miš založbi. Ta dva sta tudi med bolj opaženimi v tujini, saj je za svoje delo prejel številne nagrade. V Moje življenje kot abeceda spoznamo preprosto deklico, ki bi rada osrečila vse okrog sebe, knjiga pa je dejansko zasnovana po poglavjih, ki nosijo črke abecede. Pesem, ki jo lahko slišim le jaz nam predstavi mladega fanta, ki išče svojo identiteto in mesto v svetu – tema, s katero se mladi srečajo najmanj enkrat.

Založba Miš v sklopu festivala Bralnice pod slamnikom vsako leto pripravi odlične pogovore z avtorji, lani smo tako lahko spremljali Gideona Samsona in Mino Lystad, letos pa gostijo mladinskega pisatelja Barryja Jonsberga. O omenjenih knjigah, viziji prihodnosti in našem odnosu do planeta se bo z njim pogovarjal Boštjan Gorenc – Pižama.

Knjigo lahko kupiš v spletni trgovini založbe Miš.

Predstavitev knjige na blogu in družabnih omrežjih je nastala v sodelovanju z založbo Miš. 

Izdajo knjige je podprla Vlada Avstralije preko finančnega sklada za podporo umetnosti in svetovalnega telesa Australia Council for the Arts.