Citati

Citati – Susanna Tamaro: Pojdi, kamor te vodi srce

So stvari, ki jih razumeš šele, ko si dovolj star in nič prej: takšen je tudi odnos do hiše in vsega, kar je v njej in okrog nje. Pri šestdesetih ali sedemdesetih se nenadoma zaveš, da vrt in hiša nista več samo neki vrt in neka hiša, kjer živiš zaradi udobja, estetike ali po naključju, ampak sta tvoj vrt in tvoja hiša. Pripadata ti prav tako kot polžu pripada lupina, v kateri živi. Zgradil si jo iz svojih izločkov, v njenih zavojih je vklesana tvoja zgodovina, tvoja hišica te ovija, nad tabo in okrog tebe je, morda te niti smrt ne bo izbrisala iz nje, ne bo izbrisala radosti in bridkosti, ki si jih v njej izkusil.

Str. 29

Edini izjemni dogodek, če lahko tako rečem, je bila tragična izguba tvoje mame. Pa vendar, če dobro pogledam, zvezdna karta ni lagala. Za čvrsto in gladko površino, za mojim ukalupljenim vsakdanjikom meščanke je v resnici ves čas valovalo, vrstili so se majhni vzponi, boleče odrgnine, temne sence in vrtoglava brezna. Pogosto me je v življenju premagoval obup, počutila sem se kot vojaki, ki marširajo na mestu. Spreminjali so se časi, spreminjali so se ljudje, vse okoli mene se je spreminjalo, jaz pa sem imela občutek, da ves čas stojim na mestu.

Str. 46

Pri svoji materi sem sovražila vsiljivost, zato sem sama hotela biti drugačna, spoštovati hčerino življenjsko svobodo. Za masko svobode pa se marsikdaj skriva ravnodušnost in strah pred vpletenostjo. Meja je izredno tenka: ali jo boš prestopil ali ne, je stvar trenutka, hipne odločitve. Šele ko trenutek mine, se zaveš, kako pomemben je bil. Komaj tedaj obžaluješ, komaj tedaj dojameš, da se v tistem trenutku ne bi smel odločiti za uvidevnost, ampak bi se moral vmešati.

Str. 54

O usodi začneš razmišljati šele z leti. Ko si mlad, se ponavadi ubadaš z njo, vse, kar se pripeti, se ti kaže kot sad tvoje volje. Počutiš se kot delavec, ki predse polaga kamen za kamnom in tlakuje pot, ki jo bo moral prehoditi. Šele čez čas sprevidiš, da je že speljana, da so jo zate utrli drugi in da ti ne preostaja drugega, kot da greš lepo naprej. To se ti ponavadi razkrije nekje pri štiridesetih; zaslutiš, da stvari niso odvisne samo od tebe. Takrat si v nevarnosti, da začneš brezpogojno verjeti v usodo in njeno klavstrofobično neizbežnost. Da bi videl usodo v vsej njeni resničnosti, moraš pustiti, da preteče nekaj let. Okrog šestdesetih, ko je pot za tvojim hrbtom daljša od tiste pred tabo, opaziš nekaj, česar dotlej nisi: pot, ki si jo prehodil, ni držala ves čas naravnost, ampak je bila polna razpotij. Na vsakem koraku je stal kažipot, ki je kazal drugam: od tod se je cepila steza, od tam zaraščen kolovoz, ki se je počasi izgubil v gozdu. Nekaterim izmed teh odcepov si sledil, ne da bi se tega zavedal, drugih še opazil nisi; ne veš, kam bi te privedle poti, ki jih nisi izbral, na boljše ali na slabše; ne veš, pa vendar obžaluješ. Lahko bi nekaj storil, pa nisi, vrnil si se nazaj, namesto da bi šel naprej. Kot »človek, ne jezi se«, se spomniš? Podobno se odvija tudi življenje.
Na križiščih tvoje poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem ko greš naravnost ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje in življenje onih, ki so ti blizu.

Str. 54-55

Glasba je po malem izginila in z njo tudi občutek globoke sreče, ki me je spremljal prva leta. Vidiš, prav za tem mi je bilo najbolj žal. No, saj sem se tudi kasneje še kdaj razveselila, kako da ne, toda veselje je v primeri s srečo kakor električna žarnica v primeri s soncem. Razveseliš se vselej koga ali česa, to čustvo sprožijo zunanji dejavniki. Sreča pa tega ne potrebuje. Polasti se te brez vidnega vzroka, je kot sonce: greje tako, da črpa iz svojega lastnega srca.

Str. 63

Kdove zakaj je najteže doumeti prav najosnovnejše resnice? Če bi takrat vedela, da je prva lastnost ljubezni moč, bi se dogodki bržkone odvijali drugače. A če hočeš biti močan, se moraš imeti rad; in če se hočeš imeti rad, se moraš poznati do globin, o sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najteže priznaš.

Str. 66

Če uporabiš metlo, se velik del prahu samo dvigne v zrak, potem pa se spet usede na predmete; če pa uporabiš mokro krpo, ostanejo tla bleščeča in gladka. Molk je kakor mokra krpa, za vselej odstrani prevleko prahu.

Str. 78

Veš, katero napako delamo spet in spet? Mislimo, da je življenje nespremenljivo in da moramo, ko smo se enkrat utirili, slediti tiru prav do konca. Usoda pa je veliko bolj domiselna od nas. Ko že misliš, da si se znašel v slepi ulici, ko si na robu brezupa, pride močan sunek vetra in v hipu vse preobrne, vse se spremeni in naenkrat se znajdeš v čisto novem življenju.

Str. 117

Nič, kar se nam zgodi, ni samo sebi namen, nič ni poljubno; vsako srečanje, vsak še tako bežen dogodek skriva v sebi pomen in samega sebe lahko razumeš šele tedaj, ko si te pomene voljan sprejeti, sposoben v vsakem trenutku spremeniti smer, odvreči staro kožo kakor kuščarji, ko se zamenja letni čas.

Str. 153

In vendar imam občutek, kot da je zdaj vse pospešeno. Zgodovina stresa toliko dogodkov, obsipa nas z vedno novimi in novimi. Človek se počuti iz dneva v dan bolj utrujenega, ob koncu življenja pa popolnoma izčrpanega.

Str. 166

Susanna Tamaro: Pojdi, kamor te vodi srce
Prevod: Anita Jadrič in Aleksa Šušulić
Cankarjeva založba, 2016

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.