Tadeja Goloba smo v zadnjem času povezovali predvsem s kriminalkami, pred tem še z biografijami, kar malo pa smo pozabili na njegove otroške in mladinske knjige. Miš založba se je pred kratkim odločila za ponatis priljubljenega mladinskega romana z naslovom Kam je izginila Brina?

V romanu spoznamo prijetno družinico, očeta pisatelja, mamo učiteljico, hčerko Brino in njenega mlajšega bratca Lovra. Živijo v stanovanjskem bloku v Ljubljani, kamor so se preselili z obrobja Ljubljane. Brina že hodi v šolo in je nadvse radovedna in pametna deklica, po očiju pa je podedovala tudi pisateljsko navdušenje in se je med šolskimi počitnicami odločila napisati knjigo. Lovra kot mlajšega bratca seveda zanima, kaj sestra počne, ko je zatopljena v pisanje, zato se jo odloči posnemati in ji pomagati. Oba imata izjemno rada živali, vendar jima starša živali v stanovanju ne pustita. Kaj hitro se navežeta na sosedovo psičko, ki ji je, ne boste verjeli, ime Brina. Ta nekega dne izgine in Lovro ter Brina menita, da za tem stoji zarota in so psičko ugrabili. Še posebej sumljiv se jima zdi sosed, ki ga vse moti.

Vendar tale mladinski roman ni »navaden« roman in Tadej Golob ne bi bil to, kar je, če ne bi vanj vpletel nekaj pustolovskih značilnosti kriminalke. Zato mu lahko rečemo kar kriminalka za mladino, vendar bo za oddih od zahtevnih kriminalnih branj všeč tudi odraslim bralcem. Morda ga berite kar skupaj z vašo mladino. Le pazite, da njihova domišljija ne bo preveč pobezljala in si bodo tudi oni zamislili, da je kje v njihovi okolici zločin, ki ga je treba odkriti.

Posebna značilnost romana je, da se je z njim Golob potrudil približati otrokom. Besedo je dal kar Brini in tako deklica pripoveduje o dogodivščinah, ki se dogajajo med poletnimi počitnicami v Ljubljani. Razberemo lahko, da je deklica izjemno zgovorna, ima rada svojo družino in bratca, obožuje pse in rada piše izmišljene zgodbe. Avtor je v delo prelil tudi delček sebe, očeta je postavil za pisatelja, družina pa izjemno rada hodi v hribe in pleza, za kar vemo, da je tudi avtorjev hobi. Ljubljančani bodo v njej prepoznali tudi znane kraje, kot so gostilna Čad, Rožnik, živalski vrt in podobno. Morda se lahko s knjigo odpravite na potep in raziskujete kraje, o katerih pripoveduje Brina. Večkrat podaja tudi opazke o ljudeh ali o svoji družini, ki se zdijo še kako resnične in jih lahko prepoznamo v vsakodnevnih družinskih odnosih, vsak se bo lahko našel v vsaj eni situaciji (kot npr. spodnji odlomek o pripravi zajtrka).

Ko sem naslednji dan vstala, je tati že delal na svojem računalniku, mami pa ne, ker ji ni treba, ker je učiteljica in ima počitnice tako kot mi. Obešala je perilo na balkonu in mi je rekla dobro jutro, ko sem stopila na balkon.
“Dobro jutro,” sem rekla, in kaj je za zajtrk.
“Kar si bodo gospa sami pripravili.”
To se mi ni zdelo pošteno. Ko sem bila manjša, sem vedno dobila zajtrk, zdaj pa kar naenkrat, da naj si ga sama pripravim. Šla sem v njuno sobo in rekla tatiju dobro jutro, in kaj je za zajtrk.
“Brina, ne morem …” je stokal in kazal na tipkovnico.
Medtem je mami prinesla perilo, in ga dala na posteljo za tatijevim hrbtom in rekla, da glej me, lisico, in naj prosim takoj spokam v kuhinjo in si sama pripravim zajtrk, tati pa je pripomnil, da v Nepalu toliko stare punčke pripravijo zajtrk celi družini in poskrbijo še za mlajše bratce in sestrice, kar sem slišala že stokrat in sem vesela, da ne živim v Nepalu.
Pogrela sem si mleko in si napravila čokolino. Mami je tudi sedla za mizo in jedla toast z maslom in marmelado. Lovro je še spal.
/…/
Lovro je prišel v kuhinjo. Bil je ves zmečkan in z roko si je vrtal po očeh.
“Kaj je za zajtrk?” je vprašal in mami je vstala.
“A njemu pa boš pripravila zajtrk?” sem rekla, in je odgovorila, da je dve leti mlajši in da je meni tudi, ko sem bila toliko stara. Ampak to vseeno ni pravično, ker on je lahko pokonci enako dolgo kot jaz, pa je dve leti mlajši, in hodi v kino gledat iste filme in vse lahko počne kot jaz.

Str. 94-96

V pripoved je vrinjeno tudi Brinino pisanje domišljijske zgodbe in Lovrovi poizkusi. Ti sestavki so posebej ločeni, Brinini v kurzivi (predvidevamo, da se trudi izjemno lepo pisati, čeprav nadaljuje kar na računalniku) in Lovrovi z velikimi začetnicami in z napakami, ker še ne zna pisati tako dobro kot Brina. Njuna zgodba tako poudari razgibanost knjige in podari dvojno napetost – kaj bo na koncu njunih počitnic in na koncu prvega pisateljskega poskusa.

Naslov: Pes Piko od stare gospe
Stara gospa je imela psa, ki mu je bilo ime Piko … (Tu sem morala precej razmišljati, ampak se mi Brina ni zdelo v redu. Če bo pisalo na knjigi, da sem jo napisala jaz, potem ne bi bilo dobro, da je še naslov: Pes Brina od stare gospe, napisala pisateljica Brina. Piko pa je pogosto pasje ime).

Str. 39

JEČAR JE PRINESEL HRNO. TAKOJ KO JE ODPREL VRATA JE NANJEGA SKOČILA METKA. UGRIZNILA GA JE V GLEŽEN. JEČAR JE ZAKRIČAL METKA IN PIKO PA STA HITRO ODPRLA KLETKO ŠE KATARINI IN PETRU. IN SO HITRO ZBEŽALI LOPOV PA JE NA TLEH KRIČAL OD BOLEČINE.

Str. 43-44

Brina in Lovro se proti koncu knjige podata na pravo reševalno akcijo in to celo ponoči! Misliš, da jima bo uspelo rešiti psičko Brino, ali pa se bosta zapletla v prave kriminalne posle, ki se morda skrivajo v vrtnariji Sončnica?

Naslovnico in dele zgodbe je ilustrirala Milanka Fabjančič, ki je izjemno duhovito ujela nekatere dogodke, obrazno mimiko in simpatično upodobila kužke. Njene ilustracije tako še popestrijo mladinsko delo, ki je lahko vašim otrokom uvod v branje kriminalk 😊.

Sicer niso vse ilustracije na desni strani, ravno slučajno sem na fotografiranju naredila tri takšne.

Knjigo lahko kupiš v spletni trgovini založbe Miš.

Predstavitev knjige na blogu in družabnih omrežjih je nastala v sodelovanju z založbo Miš.